<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 373/2011

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.373.2011
Evidenčna številka:VDS0006903
Datum odločbe:05.05.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - nadomestilo plače za čas čakanja na delo - regres za letni dopust

Jedro

Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja, da tožena stranka tožniku regresa za letni dopust za leto 2007, 2008 in sorazmerni del regresa za leto 2009 ni izplačala ter da mu za čas čakanja na delo v obdobju od decembra 2008 do aprila 2009 ni izplačala plače, zato je sodišče prve stopnje ob izostanku odgovora na tožbo utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožeča stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2007 v višini 668,00 EUR bruto in po odvedbi davkov izplačati tožeči stranki neto znesek regresa z zakonitimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od 21. 12. 2007 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Višji zahtevek za znesek 75,00 EUR bruto s pripadki je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v višini 668,00 EUR bruto in po odvedbi davka izplačati tožniku neto znesek regresa z zakonitimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od 2. 7. 2008 dalje do plačila, višji zahtevek za znesek 159,00 EUR bruto s pripadki je zavrnilo. Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 222,66 EUR bruto in po odvedbi davkov izplačati tožniku neto znesek regresa z zakonitimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od 2. 7. 2009 dalje do plačila, višji zahtevek za znesek 22,34 EUR bruto s pripadki ter plačilo obresti za čas od 2. 5. do 2. 7. 2009 je zavrnilo (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna bruto plačo za mesec december 2008, januar 2009, februar 2009, marec in april 2009 v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 2. točke izreka sodbe. Višji zahtevek za znesek 157,07 EUR je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 296,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo (smiselno v ugodilnem delu) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter zamudno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter tožniku naloži v plačilo stroške postopka. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja. Nasprotuje tudi sami izdaji odločbe, ker je še pred njenim prejemom vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter odgovor na tožbo. Poziv na odgovor na tožbo je prejela 20. 12. 2010, v 30-dnevnem roku ni uspela odgovoriti zaradi očetovskega dopusta. Prepričana je, da bi moralo sodišče pred izdajo zamudne sodbe odločati o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Tudi zamudno sodbo je prejela v poštni nabiralnik dne 22. 3. 2011. Sodišče opozarja, da je sodišče brez pripomb izdalo zamudno sodbo, čeprav je prepričana, da gre za nedovoljeno razpolaganje tožnika. V dokaz svojih navedb tožnik ni predlagal nobenih relevantnih dokazov. Tudi če bi predložil verodostojne dokaze je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku priznalo kar mu po materialnem pravu ne gre, ker je med strankama obstajal drugačen dogovor, za večji del tistega kar tožnik zahteva, pa je tožnik dobil ustrezno plačilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo določb postopka in da je odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, priznava dejanske tožbene navedbe, zaradi česar izreče sodišče sodbo, ne da bi izvedlo dokazni postopek, ki ga sicer mora izvesti, pri čemer je izdaja zamudne sodbe dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka.

V 318. členu ZPP je določeno, da če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP);

da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik oziroma z dejstvi, ki so splošno znana. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka v roku 30 dni ni odgovorila na tožbo, šele po izdaji zamudne sodbe je tožena stranka podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter odgovor na tožbo. Ker ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, so bili izpolnjeni vsi pogoji po prvem odstavku 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Po navedeni zakonski določbi ima sodišče pooblastilo, da meritorno odloča o stvari le na podlagi zatrjevanih dejstev in le na podlagi dokazanih dejstev, pri čemer je predmet preizkusa le to, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi ali pa z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je bilo pravilno uporabljeno. Skladno z določbo 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR. Po določbi 131. člena ZDR mora delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres najkasneje do 1. 7. tekočega koledarskega leta. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja, da tožena stranka tožniku regresa za letni dopust za leto 2007, 2008 in sorazmerni del regresa za letno 2009 ni izplačala ter da mu za čas čakanja na delo v obdobju od decembra 2008 do aprila 2009 ni izplačala plače, zato je sodišče prve stopnje tudi po materialnem pravu zahtevku pravilno ugodilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZDR člen 42, 131, 137. ZPP člen 318.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MzYw