VDSS sklep Pdp 339/2011

Jedro

Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja od tožene stranke ni zahteval odprave kršitve v smislu 1. odstavka 204. člena ZDR, po prenehanju delovnega razmerja pa tudi ni pravočasno v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma ugotovitve obstoja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi). Tako za sodno varstvo (za ugotovitev obstoja delovnega razmerja) niso bile izpolnjene procesne predpostavke, posledično pa tudi ne za iz delovnega razmerja izhajajoče terjatve za izplačilo plače, potnih stroškov, stroškov prehrane in sorazmernega dela regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se tožba s tožbenim zahtevkom:

„1. Ugotovi se, da je med tožečo in toženo stranko obstajalo dejansko delovno razmerje in sicer v času od 6. 5. 2009 do 28. 10. 2009, pri čemer je tožnik v tem času opravljal dela direktorja tožene stranke.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 35.403,57 EUR in sicer:

- iz naslova neizplačane plače oziroma nagrade: 33.453,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega izplačilnega dne to je:

od zneska 4.826,88 EUR od 15. 6. 2009,

od zneska 5.631,76 EUR od 15. 7. 2009,

od zneska 6.100,68 EUR od 15. 8. 2009,

od zneska 5.631,76 EUR od 15. 9. 2009,

od zneska 5.899,52 EUR od 15. 10. 2009,

od zneska 5.363,20 EUR od 15. 11. 2009 do plačila;

- iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo 1.157,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega izplačilnega dne to je:

od zneska 192,96 EUR od 15. 6. 2009,

od zneska 192,96 EUR od 15. 7. 2009,

od zneska 192,96 EUR od 15. 8. 2009,

od zneska 192,96 EUR od 15. 9. 2009,

od zneska 192,96 EUR od 15. 10. 2009,

od zneska 192,96 EUR od 15. 11. 2009 do plačila;

- iz naslova stroškov prehrane 461,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega izplačilnega dne to je:

od zneska 66,42 EUR od 15. 6. 2009,

od zneska 77,49 EUR od 15. 7. 2009,

od zneska 84,87 EUR od 15. 8. 2009,

od zneska 77,49 EUR od 15. 9. 2009,

od zneska 81,18 EUR od 15. 10. 2009,

od zneska 73,80 EUR od 15. 11. 2009 do plačila;

- iz naslova neizplačanega sorazmernega regresa za letni dopust 330,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2009 do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna plačati stroške tega sodnega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“, zavrže.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 412,8 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo dejansko delovno razmerje in sicer v času od 6. 5. 2009 do 28. 10. 2009, pri čemer je tožnik v tem času opravljal dela direktorja tožene stranke (1. točka). V nadaljevanju je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo skupaj 35.403,57 EUR in sicer iz naslova neizplačanih plač oziroma nagrade v višini 33.453,80 EUR, iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo v višini 1.157,76 EUR, iz naslova stroškov prehrane v višini 461,25 EUR ter iz naslova neizplačanega sorazmernega regresa za letni dopust v višini 330,78 EUR (2. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (2. točka, pravilno 3. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da bo zaradi prepletanja pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so medsebojno povezani, v pritožbi oba razloga obrazložil skupaj. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da tožnik v tožbi ni predložil dokazov za v sodbi zatrjevana dejstva, na katerih temelji njegov tožbeni zahtevek, da je tožba zaradi navedenega nesklepčna in je torej po mnenju sodišča tožbeni zahtevek potrebno zavrniti. S takšnim stališčem se tožnik ne strinja, ker je protispisno in nelogično. V tožbi in v pripravljalni vlogi je pojasnjeval, da je bil imenovan na direktorja družbe – tožene stranke. Res je sicer, da imenovanje v funkcijo direktorja oziroma poslovodje družbe samo po sebi še ne pomeni, da je s tem direktor imel sklenjeno delovno razmerje, pri čemer je tožnik podrobno pojasnil, zakaj do dejanskega podpisa pogodbe o zaposlitvi ni prišlo in v dokazne namene predlagal zaslišanje strank in prokurista družbe M.K., saj listinskih dokazov ni mogel imeti in jih tudi ne naknadno pridobiti, ker mu je funkcija direktorja prenehala. Tako je neupravičen očitek sodišča, da bi moral direktor poskrbeti za pravilnost poslovanja družbe, saj naj bi poskrbel za izdajo plačilnih list, potnih nalogov itd.. Tožnik pogodbe o zaposlitvi ni mogel skleniti sam s seboj. V kolikor bi si izplačeval plače, bi s tem tvegal ne samo razrešitev iz krivdnih razlogov, temveč bi storil tudi kaznivo dejanje. Tožnik je dne 15. 10. 2009 podal pisno odstopno izjavo, v njej je navedel razloge, da mu ni bila ponujena v podpis pogodba, prav tako ni prejel nikakršnega plačila za svoje delo, izrecno pa je navedel, da bo do razrešitve zahteval plačilo v mesečnem znesku desetkratnika najmanjše bruto plače za ves čas opravljanja dolžnosti direktorja, kar je bilo tudi ustno dogovorjeno. Iz sklepov skupščine izhaja, da je bil tožnik s funkcije direktorja razrešen s sklepom skupščine dne 28. 10. 2009. Tožnik ni prejemal nikakršnega plačila, prav tako pa je imel visoke stroške s prevozom, prehrano itd.. Glede obstoja delovnega razmerja se tožnik strinja, da je potrebno ugotoviti obstoj elementov delovnega razmerja iz 4. člena ZDR, a je okoliščine v zvezi s tem obrazložil že sam v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2010. Institut zamudne sodbe pravzaprav temelji na fikciji, da toženec, če ne odgovori na tožbo, dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, priznava, saj glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zoper sodbo ni mogoča pritožba. Tožbi so bili predloženi vsi dokazi, ki jih je tožnik lahko posredoval, predlagal pa je tudi zaslišanje strank in M.K.. Tožnik je prepričan, da so bili podani vsi elementi za obstoj delovnega razmerja iz 4. člena ZDR, pri čemer pa je sodišče storilo tudi bistvene kršitve iz 7., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

ZPP v 318. členu ureja zamudno sodbo in določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Ob navedenem je tudi poudariti, da 2. odstavek 338. člena ZPP določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izdalo t.i. zavrnilno zamudno sodbo z obrazložitvijo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi in dejstev, na katere se opira tožbeni zahtevek ter predloženih dokazov, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Tožnik je prvič s spremembo tožbe po prejetem sklepu z dne 1. 12. 2010, s katerim ga je sodišče pozvalo k dopolnitvi tožbe, postavil tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je med njim in toženo stranko obstajalo dejansko delovno razmerje v času od 6. 5. 2009 do 28. 10. 2009, pri čemer je tožnik v tem času opravljal dela direktorja družbe – tožene stranke. Poleg navedenega je tožnik postavil denarni tožbeni zahtevek za plačilo neizplačane plače oziroma nagrade za sporno obdobje v višini 33.453,80 EUR, iz naslova stroškov prevoza na delo v višini 1.157,76 EUR, stroškov prehrane v višini 461,25 EUR ter plačila sorazmernega regresa za letni dopust v višini 330,78 EUR vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti zneskov do plačila. Tožnik je v svoji tožbi navajal in zatrjeval, da je bil kot direktor tožene stranke v delovnem razmerju pri toženi stranki, pri čemer pa ni imel pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, čeprav je toženo stranko k temu pozival. Navajal je, da je izpolnjeval vse elemente delovnega razmerja v skladu s 4. členom v povezavi z 20. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 s sprem. - ZDR). Pri navedenem se je skliceval tudi na 4. odstavek 15. člena ZDR in tudi navajal, da če so podani elementi delovnega razmerja, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava (2. odstavek 11. člena ZDR). Navajal je, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki kot direktor družbe od dne 6. 5. 2009 in da je to funkcijo opravljal do dne 28. 10. 2009, ko je bil s sklepom skupščine na lastno pobudo razrešen te funkcije. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in navedlo, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi se lahko domneval obstoj delovnega razmerja, pri čemer bi moral kot direktor družbe sam skrbeti za pravilnost poslovanja družbe, kamor tudi spada izdaja plačilnih list za zaposlene in potni nalog za službena potovanja.

Pritožbeno sodišče navaja, da domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo o obstoju pogodbe o zaposlitvi (četudi ta ni bila sklenjena, oziroma je bila sklenjena katera od pogodb civilnega prava). Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanih rokih. Tožnik je sam navajal, da je opravljal funkcijo do dne 28. 10. 2009, ko je bil s sklepom skupščine na lastno pobudo razrešen te funkcije, prav tako pa je postavil tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 6. 5. 2009 do 28. 10. 2009. V kolikor je tožnik v tožbi zatrjeval, da je šlo za delovno razmerje, bi v času zatrjevanega trajanja delovnega razmerja tožnik kot direktor in zaposleni tožene stranke lahko na podlagi 3. odstavka 15. člena ZDR, ki sicer določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 29. člena ZDR, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, lahko v predpisanem roku iz 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR zahteval od delodajalca odpravo kršitve in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno razmerje) že preneha, mora delavec (tudi direktor, ki zatrjuje, da je v delovnem razmerju) uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR, torej v 30-ih dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev. Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja od tožene stranke ni zahteval odprave kršitve v smislu 1. odstavka 204. člena ZDR, po prenehanju delovnega razmerja pa tudi ni pravočasno v roku 30 dni ni zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma ugotovitev obstoja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) za čas od 6. 5. 2009 do 28. 10. 2009 in torej za sodno varstvo niso bile izpolnjene procesne predpostavke, torej posledično tudi ne za iz delovnega razmerja izhajajoče pravice za izplačilo plače, povrnitve potnih stroškov, povrnitve stroškov prehrane in izplačila sorazmernega dela letnega dopusta, saj ti zahtevki izhajajo lahko le iz delovnega razmerja. V kolikor delavec nima sklenjenega delovnega razmerja, mu torej pravice iz delovnega razmerja ne morejo iti. Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik prvič postavil tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja s spremembo tožbe, ki jo je sodišče prejelo dne 9. 12. 2010, delovno razmerje pa je tožniku prenehalo po lastnih zatrjevanjih z razrešitvijo na lastno zahtevo dne 28. 10. 2009. Ker je 30-dnevni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR materialni prekluzivni rok, ki ga tožnik ni spoštoval, je torej tožbo vložil prepozno. Posledično navedenemu je zato pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in tožbo v celoti zavrglo glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja in posledično tudi izplačila plač, saj obstoj delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) ni bil ugotovljen oziroma za sodno varstvo v zvezi s tem niso bile izpolnjene procesne predpostavke. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določil 274. člena ZPP tožbo v celoti zavrglo, saj so denarni tožbeni zahtevki povezani z obstojem delovnega razmerja. Kot navedeno, ni dopustno sodno varstvo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk in to preprečuje meritorno obravnavanje tožbe. Zato sodišče prve stopnje tožbenih zahtevkov vsebinsko ne bi smelo obravnavati.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in tožbo v celoti zavrglo, ker je zavrženje tožbe milejša odločitev kot zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka in sicer v priglašeni višini 412,8 EUR po določilih 12. člena ZOdvT v zvezi s tar. št. 3210. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1080/2011
• VDSS sodba Pdp 240/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 899/2011