VDSS sklep Pdp 331/2011

Jedro

Pritožbeno sodišče pri presoji zakonitosti zamudne sodbe, izdane v sporu o prenehanju delovnega razmerja, ne more upoštevati navedb v odgovoru na pritožbo, s katerimi tožena stranka predlaga sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zamudna sodba se v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 23. 11. 2010 in še vedno traja (1. odstavek). Posledično navedenemu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico povabiti nazaj na delo, jo brez prekinitve prijaviti v zavarovanje in ji za čas od 1. 12. 2010 obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila, ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu (2. odstavek). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v višini 734,15 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek pristojnim institucijam, neto znesek pa nato plačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več (zamudne obresti od bruto zneskov) je sodišče zavrnilo (3. odstavek). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati pripadajočo plačo za mesec november 2010, v višini 741,49 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke pristojnim državnim institucijam, neto znesek pa nato nakazati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več (zamudne obresti od bruto zneskov), je zavrnilo (4. odstavek). Odločilo je, da tožnica krije svoje stroške postopka (5. točka).

Tožena stranka podaja laično pritožbo in navaja, da so sodelavko – tožnico o tem, da je nadaljevanje zaposlitve vprašljivo, obvestili po telefonu in jo povabili na sestanek, ki je potekal dne 23. 11. 2010. Na tem sestanku so se izčrpno pogovorili o situaciji. Ker rešitve niso mogli najti, so se dogovorili o prekinitvi sodelovanja oziroma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pojasnila so podali inšpekciji dela, pri čemer je inšpekcija ugotovila manjšo administrativno napako in jim zato izdala le opomin. Zaradi navedenega je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. V nobenem primeru ne želijo zaposlitvi delavca, ki pri njih ne želi delati, ki zamuja in dela na črno. Zato so prepričani, da je odločitev sodišča napačna. Namen in poslanstvo ustanoviteljev je opravljati družbeno koristno delo in pri izbiri sodelavcev niso vedno imeli sreče. Društvo je sedaj brez finančnih sredstev, nimajo prostorov za delo in tudi če bi koga zaposlili, to ne bi bila tožnica.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in navaja, da v skladu s 335. členom ZPP pritožba ne vsebuje navedbe sodbe, zoper katero se pritožuje, prav tako ji manjka izjava, ali se sodba izpodbija v celoti ali le v določenem obsegu in pritožbeni razlogi. Kot je razumeti pritožbo, se tožena stranka ne sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar se zamudna sodba ne more izpodbijati. V kolikor sodišče pritožbe ne bo zavrglo, tožnica navaja, da v pritožbi tožena stranka priznava, da je tožnico odjavila iz zavarovanj z dnem 23. 11. 2010 in tožnici ni vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tako kršila določbo 86. člena ZDR, ki določa, da mora biti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki. Tudi obvestilo delavcu in odpoved pogodbe o zaposlitvi sta nepodpisana. Navedbe tožnice potrjuje tudi obvestilo, izdano s strani Inšpektorata Republike Slovenije za delo št. ... z dne 25. 1. 2011, iz katerega izhaja, da je inšpektorica pri toženi stranki ugotovila kršitve 86. člena, 131. člena in 143. člena ZDR. Tožena stranka tožnici tudi ni izplačala regresa za letni dopust vse do vložitve odgovora na pritožbo. Iz odgovora na tožbo (pravilno: iz pritožbe) prav tako izhaja, da tožena stranka nima interesa nadaljevati delovnega razmerja s tožnico. Zato tožnica predlaga v skladu s 118. členom ZDR, da ugotoviti trajanje delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča, ji prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ji prizna ustrezno denarno odškodnino v višini petmesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz zadnjih treh plačilnih list izhaja, da je znašala njena plača 741,49 EUR, kar skupaj znaša 3.707,45 EUR. V nadaljevanju tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izvede ponujene dokaze in po izvedenem postopku potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ali glede na navedbo tožene stranke v pritožbi ter v odgovoru na pritožbo podredno predlaga, da sodišče ugotovi, da je odpoved tožnici nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz dela in po delu. Prav tako postavlja zahtevek za plačilo ustrezne denarne odškodnine v skupnem znesku 3.707,45 EUR, ki se naj plača na transakcijski račun ... pri ... banki. Postavlja zahtevek za plačilo regresa za letni dopust v višini 734,18 EUR bruto s plačilom neto zneska, zahtevek za plačilo plače za mesec november v višini 741,49 EUR bruto s plačilom neto. Uveljavlja tudi zahtevo za plačilo pravdnih stroškov in priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na odgovor na pritožbo in navaja, da si na društvu pravne pomoči ne morejo privoščiti in naprošajo sodišče, da upošteva neznanje pravnega jezika in neobvladovanje sodnih postopkov. Društvo nima sredstev za predlagano izplačilo dodatnih pet plač in to ni izvedljivo. Zadnjo neizplačano plačo in regres, ki tožnici pripada, bo tožena stranka izplačala takoj, ko bo razpolagala s sredstvi. Člani vodstva društva osebno pred tem tudi niso sposobni zagotoviti sredstev, saj z njimi ne razpolagajo, nikoli niso bili premožni in so financirali delovanje društva v glavnem s prostovoljnim delom in pridobivali sredstva za plače iz javnih virov. Da bi popravili finančno sliko sicer neprofitnega društva, so intenzivno poskušali z nekaterimi tržnimi pristopi, ki pa niso obrodili rezultatov. Pričakujejo, da bo stekla prodaja knjige in bodo lahko potem denar nakazali v dveh ali v celo enem obroku. Ustno je bila tožnica o odpovedi pogodbe obveščena. Dogovorjeni so bili, da se srečajo in ob tej priložnosti zaključijo dokumentacijo, kar pomeni, da so želeli tožnici osebno vročiti odpoved. Zato so mnenja, da je soodgovorna za zaplet pri vročanju dokumenta o odpovedi. Tožnica ni zaslužila še pet plač in je kljub opominjanju izostajala od dela in ni opravljala svojih nalog tako, kot bi bilo potrebno.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevalo je tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami tega zakona.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni (15 dni v primeru prenehanja delovnega razmerja) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za konktradiktorno sodbo.

Ugotoviti je, da je sodišče tožbenemu zahtevku tožnice, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še traja in posledično, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo prijaviti v zavarovanje od 1. 12. 2010 dalje in ji obračunati bruto plače in izplačati neto ter priznati vse pravice iz delovnega razmerja v celoti ugodilo, razen v delu glede plačila zamudnih obresti od bruto zneskov.

Glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pritožba obširno navaja le dejansko stanje, ki ga naj sodišče prve stopnje ne bi pravilno ugotovilo. Zamudna sodba se izda na podlagi zatrjevanj v tožbi, pri čemer se šteje, da je izkazano to, kar tožeča stranka navaja v tožbi. Tako je za razrešitev zadeve brezpredmetno navajanje, da so se s tožnico dogovarjali, kje se bodo dobili, da se dokončno uredijo medsebojna sporna vprašanja ter da ji bo regres za letni dopust izplačan, ko bo tožena stranka imela finančna sredstva. Brezpredmetno je tudi pritožbeno navajanje, da ne želijo tožnice ponovno zaposliti, saj je v primeru, ko tožena stranka ne bi realizirala pravnomočne sodne odločbe, tožnica lahko vložila izvršbo in v njej zahtevala realizacijo pravnomočne sodne odločitve. Prav tako je v tem postopku brezpredmetno navajanje, da tožena stranka nima finančnih sredstev za plačilo terjatev tožnici.

Pritožbeno sodišče tožnici glede na prejeti odgovor na pritožbo pojasnjuje, da pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku odloča lahko le o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in tako ne more glede na pritožbene navedbe odločati o na novo postavljenem tožbenem zahtevku tožnice glede izplačila odškodnine po določilih 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), kar uveljavlja tožnica v odgovoru na pritožbo, sklicujoč se pri tem na navedbe iz pritožbe tožene stranke, da tožnico ne morejo oziroma ne želijo na novo zaposliti.

Pritožbeno sodišče pa pri preizkusu po uradni dolžnosti o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ugotavlja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na tožbena navajanja, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da je na Zavodu za zaposlovanje dne 14. 12. 2010 izvedela, da je odjavljena iz sistema socialnega zavarovanja že 23. 11. 2010, kar pa ne drži. Iz dopolnitve tožbe z dne 19. 1. 2011 namreč izhaja, da je tožena stranka tožnico dne 26. 11. 2009 ustno obvestila, da ji namerava odpovedati delovno razmerje, nakar je tožnica dne 14. 12. 2009 na Zavodu za zaposlovanje izvedela, da jo je tožena stranka odjavila iz zavarovanja z dnem 23. 11. 2009, pri čemer je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas od 9. 1. 2010 do 8. 7. 2011. Ni mogoče, da bi tožena stranka tožnico prej odjavila iz zavarovanja, preden je le-ta sploh sklenila z njo pogodbo o zaposlitvi. Tako ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in tudi dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, so v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica že v svoji laični vlogi z dne 22. 12. 2010 navedla, da jo je tožena stranka odjavila že dne 23. 11. 2010. Glede na navedeno naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku posebej preizkusi in se opredeli, ali je v tem delu tožbenih navedb tožnice, glede na to, da je tožbena trditev nelogična in neskladna glede na navedbo leta 2009 namesto 2010, morda prišlo do očitne pisne pomote tožnice in nato posledično navedenemu odloči o toženemu zahtevku tožnice po vsebini.

Potrebno je opozoriti tudi na siceršnjo neskladnost obrazložitve sodišče prve stopnje, saj sodišče najprej pravilno citira določilo 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 s sprem. - ZDR), da pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, predčasno pa le v primeru, ko se tako sporazumeta pogodbeni stranki ali če nastopijo drugi razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami zakona. V nadaljevanju pa sodišče povsem v nasprotju z navedenim odloči, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo od 1. 12. 2010 dalje, kar pa pomeni, da je sodišče dejansko odločilo, da je tožena stranka dolžna s tožnico vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zavzeti pravilno materialnopravno stališče glede na tožbene navedbe tožnice in predložene dokaze - pogodba o zaposlitvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 254. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 458/2011
• VDSS sodba Pdp 1621/2014
• VDSS sodba Pdp 280/2011