VDSS sodba Pdp 309/2011

Jedro

Ob izpolnjenih preostalih predpostavkah je izdaja zamudne sodbe utemeljena, saj je tožba sklepčna. Za nesrečo pri delu, ki jo je utrpel tožnik, je tožena stranka odgovorna tako objektivno kot krivdno. Objektivno je odgovorna, ker je do nesreče prišlo, ko je tožnik delal na višini (3 metre) na gradbenem odru (nevarna dejavnost), krivdno pa, ker ni poskrbela za varnost, tako da bi gradbeni oder zavarovala z ograjo ali mrežo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (28. 2. 2011), v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v znesku 468,80 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da predstavlja delo na višini 3 metrov nevarno dejavnost in da je zaradi tega, na podlagi 149. in 150. člena OZ, podana objektivna odgovornost tožene stranke. Prav tako je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana subjektivna odgovornost tožene stranke, ker je tožena stranka tožniku naložila delo na gradbenem odru, katerega pa ni ustrezno zavarovala z zaščitno ograjo. Objektivna nevarnost je v skladu s pravno teorijo in prakso lahko le tista stvar, ki predstavlja posebno nevarnost, ker se stvari ne morejo držati pod kontrolo, da bi se nesreča odvrnila. V predmetni zadevi ne gre za takšno objektivno nevarnost, saj je šlo v navedeni zadevi za vsakodnevno opravljanje del na gradbišču, tožena stranka pa ima gradbišča, na katerih opravlja delo, ustrezno zavarovana. Tožena stranka je tako tudi v predmetni zadevi storila vse potrebno, da bi zagotovila varnost delavcev pri delu. Tožena stranka je namreč vse svoje delavce ves čas opozarjala in jih seznanjala z vsemi potrebnimi informacijami o varnosti in zdravju na gradbišču ter je tudi tožnika poučila o vseh ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri opravljanju dela na gradbišču. Zakon o varnosti in zdravju pri delu v 2. odstavku 9. člena določa, da mora delavec opravljati delo s takšno pazljivostjo, da s tem zavaruje svoje življenje in zdravje pri delu ter življenju in zdravju drugih oseb. Glede na navedeno določbo zakona je ob upoštevanju dejstva, da je delodajalec seznanil delavca z ustreznimi ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu bil tožnik dolžan sam poskrbeti za svojo varnost. Glede na navedeno ni pravilna ocena sodišča, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, prav tako pa ni podana subjektivna odgovornost, saj tožnik ni z ničemer izkazal, da gradbišče oziroma gradbeni oder ni bil zavarovan z zaščitno ograjo, zaradi česar naj bi bila podana vzročna zveza med padcem tožnika in nastalo poškodbo. Tožena stranka vsa gradbišča, na katerih izvaja delo, ustrezno zaščiti, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj glede na vse navedeno ni mogoče govoriti o objektivni oziroma subjektivni odgovornosti tožene stranke. Prav tako po mnenju pritožbe tožniku prisojena odškodnina (8.000,00 EUR) znatno odstopa od sodne prakse in zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložil tožnik. Iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, namreč izhaja, da je tožeča stranka utrpela le zvin in nateg desnega kolena, zaradi česar je tožeča stranka dobila mavčno longeto in bergle. Ob kontrolnem pregledu 18. 8. 2010 je bilo ugotovljeno, da je koleno prazno, da ni palpatorne bolečnosti in da je ligametralni aparat orientacijsko čvrst, tožniku pa so tudi odstranili mavčno longeto. Glede na navedeno je znesek, ki ga tožnik vtožuje za prestane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, močno pretiran, saj je bilo zdravljenje tožnika dokaj kratkotrajno in brez nevšečnosti za vrsto poškodbe, ki jo je utrpel. Prav tako ni utemeljen vtoževani znesek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj iz predložene zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da gre pri tožniku za bistveno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Prav tako je močno pretiran dosojen znesek za primarni in sekundarni strah v višini 1.000,00 EUR. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožnik je v odgovoru na tožbo prerekal trditve tožene stranke in predlagal, da naslovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo navedeno zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje le pavšalno tožena stranka, ni storilo. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino zaradi poškodbe pri delu, ki jo je utrpel dne 12. 8. 2010, ko je padel z gradbenega odra višine 3 metrov in si pri tem poškodoval desno koleno (izvin in nateg kolena).

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo zoper toženo stranko, ko je ugotovilo, da so bile izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa ZPP v 318. členu in sicer: da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost tožene stranke, ki je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (1. odstavek 318. člena ZPP), se po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb, na katerih tožeča stranka gradi svoj tožbeni zahtevek. Sodišču zato ni potrebno ugotavljati dejanskega stanja, ampak vzame kot podlago sodbe tisto dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 344/2007 z dne 23. 6. 2009). Pravnorelevantna dejstva iz tožbe, ki so predstavljala podlago za ugotovitev sklepčnosti v smislu 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, so v sodbi sodišča prve stopnje ustrezno konkretizirana. Tako je sodišče prve stopnje glede temelja zahtevka, v okviru tožbenih navedb povzelo, da je bila delovna poškodba tožnika rezultat nevarnega dela na višini (3 metrov), v uporabi gradbenega odra, ki je nevarna stvar, delo na gradbenem odru pa nevarna dejavnost. Pravilnik o varstvu pri gradbenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 42/68) določa, da je delo na odru, ki je več kot en meter nad tlemi, nevarno do te mere, da je oder potrebno zavarovati z ograjo. Zato je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tudi krivdno odgovorna, ker ni organizirala delovni proces na način, da bi bil gradbeni oder zavarovan z ograjo ali mrežo. Pravilno je tudi sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka z opustitvijo opisanih ukrepov opustila skrbnost za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu.

Glede na to je neutemeljena pritožbena trditev, da v konkretni zadevi ne gre za objektivno odgovornost, ker je šlo v navedeni zadevi za vsakodnevno opravljanje del na gradišču, tožena stranka pa ima gradbišče, na katerih opravlja delo, ustrezno zavarovano. Da je delo na zidarskem odru mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost, kadar se izvaja na višini, je Vrhovno sodišče RS odločilo v sklepu opr. št. II Ips 202/2002 z dne 11. 12. 2002 in sodbi opr. št. VIII Ips 344/2007 z dne 23. 6. 2009.

Na podano dejansko podlago, kot izhaja iz tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je svojo odločitev oprlo na določbo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in na 149. ter 150. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki ureja objektivno odškodninsko odgovornost, medtem, ko je glede višine tožbenega zahtevka sodišče upoštevalo 179. člen OZ, ki ureja denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti za obravnavani škodni dogodek in je zato podana tudi odškodninska odgovornost. Odločitev sodišča prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti je pravilna, zato se, v tem delu, pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje (2 in 3 stran obrazložitve).

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da odmerjena odškodnina presega višino odškodnine, ki jo sodišča presojajo v podobnih primerih. Ob upoštevanju določila 179. člena OZ sta za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo temeljni načelo individualizacije (upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namen odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Iz izpodbijane zamudne sodbe izhaja, da je tožnik utrpel izvin in nateg desnega kolena, uveljavlja pa odškodnino za povzročene telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti (intenzitete in trajanje so podrobno opredeljeni na strani 2 in 3 izpodbijane zamudne sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter stopnje in trajanje bolečin in strahu, tožniku pripada odškodnina v znesku 8.000,00 EUR. Prisojena odškodnina ne odstopa od višin odškodnin, ki so bile glede na sodno prakso prisojene v podobnih primerih (kot npr. v zadevi II Ips 196/99 in II Ips 495/97). Glede na zatrjevani obseg škode je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno odmerilo odškodnino 3.500,00 EUR za prestane fizične bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, za prestani strah ob škodnem dogodku, ko se je hudo ustrašil, zaradi otežene hoje in ker ga je skrbelo za izid zdravljenja, pa je sodišče utemeljeno dosodilo, za primarni in sekundarni strah, znesek 1.000,00 EUR. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa je sodišče tožniku dosodilo znesek 3.500,00 EUR.

Po mnenju pritožbenega sodišča je odmerjena odškodnina zaradi poškodbe pri delu, iz vseh navedenih razlogov, primerna in pravična. V skladu z določbo 1. odstavka 179. člena OZ jo opravičujejo zgoraj povzete okoliščine primera, stopnja in trajanje fizičnih bolečin, intenzivnost in trajanje primarnega ter sekundarnega strahu, pri čemer pa tudi bistveno ne odstopa od odškodnin, ki se v sodni praksi presojajo v podobnih primerih.

Ker pritožbeni razlogi in na razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 124/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 497/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 1139/2011