VDSS sodba Pdp 280/2011

Jedro

Čeprav je tožniku z delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje priznana pravica do vrnitve nazaj na delo k tožencu, toženec tožnika ne bo dolžan pozvati nazaj na delo, če bo ob pravnomočnosti sodbe že potekel čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka in prvi odstavek 2. točke izreka) potrdi izpodbijana delna zamudna sodba.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec tožniku podal 9. 11. 2010 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo 2. 11. 2009, temveč še traja tako, da je toženec dolžan tožnika pozvati nazaj na delo in ga za čas od 3. 11. 2010 do 14. 2. 2011 prijaviti v socialna zavarovanja ter mu za čas od 3. 11. 2010 pa do 14. 2. 2011 obračunati bruto plačo v mesečnem bruto znesku 734,00 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (prvi odstavek 2. točke izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več iz naslova delovnega razmerja po 14. 2. 2011 in izplačilo plač in obresti nad neto zneskom (drugi odstavek 2. točke izreka). S sklepom, vsebovanim v izreku sodbe, pa je pooblaščencu tožnika naložilo, da sodišču v roku 15 dni predloži plačilne liste za tožnika za zadnjih šest mesecev, sicer po preteku tega roka tožniku ne bo priznalo stroškov postopka za 1. in 2. točko tožbenega zahtevka (3. točka izreka).

Zoper takšno delno zamudno sodbo se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 69/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da ne more realizirati zamudne sodbe v delu, ki mu nalaga, da tožniku za čas od 1. 12. 2010 do 14. 2. 2011 izplača neto plačo in odvede davke in plača prispevke, saj se je tožnik s 1. 12. 2010 zaposlil kot samostojni podjetnik. Tožnik bi tako dvakrat prejel plačo, prav tako pa bi imel dvakrat odvedene davke in plačane prispevke. Toženec tožnika tudi ne more pozvati nazaj na delo, saj je imel tožnik pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenjeno do 14. 2. 2011, toženec pa je delno zamudno sodbo prejel 16. 2. 2011. Iz izreka izpodbijane delne zamudne sodbe tudi ni razvidno, do kdaj velja obveznost toženca, da tožnika pozove na delo. Izrek izpodbijane delne zamudne sodbe je tako v nasprotju z obrazložitvijo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del delne zamudne sodbe (toženec nima pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnilni del delne zamudne sodbe in tudi ne zoper 3. točko izreka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je izrek izpodbijane delne zamudne sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa med izrekom in obrazložitvijo ni nikakršnega nasprotja. Izrek vsebuje povsem jasno odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku prizna delovno razmerje le do 14. 2. 2011, to je do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. To je ne nazadnje razvidno tudi iz tega, da je sodišče prve stopnje zavrnilo, kar je tožnik iz naslova delovnega razmerja zahteval za čas po 14. 2. 2011. Obrazložitev povsem v skladu z izrekom navaja, da je prvostopenjsko sodišče razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito, da je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja do 14. 2. 2011, ko tožniku poteče pogodba o zaposlitvi in veljavno delovno dovoljenje ter da je iz tega razloga toženec dolžan tožnika pozvati nazaj na delo in ga za čas od 3. 11. 2010 do 14. 2. 2011 prijaviti v socialno zavarovanja in mu za čas do vrnitve na delo obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 734,00 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske.

Iz izreka in obrazložitve izpodbijane delne zamudne sodbe je povsem jasno razvidno, da je poziv tožnika nazaj na delo mogoč le v času do 14. 2. 2011. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izpodbijano delno zamudno sodbo izdalo 3. 2. 2011 o zahtevku za poziv nazaj na delo ni moglo odločiti drugače kot tako, da mu je ugodilo, je pa povsem jasno, da toženec, ki je izpodbijano delno zamudno sodbo prejel 14. 2. 2011 (in ne 16. 2. 2011 kot protispisno navaja v pritožbi), tožnika ne bo več pozival nazaj na delo, saj bo ob pravnomočnosti delne zamudne sodbe že potekel čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, pač pa bo na podlagi izpodbijane delne zamudne sodbe tožnika prijavil v socialna zavarovanja za čas od 3. 11. 2010 do 14. 2. 2011 in mu za to obdobje obračunal bruto plačo, tožniku pa izplačal pripadajoči neto znesek.

Z navedbo, da se je tožnik s 1. 11. 2010 zaposlil kot samostojni podjetnik, toženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Drugi odstavek 338. člena ZPP določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevano okoliščino bi sodišče prve stopnje lahko upoštevalo le v primeru, če bi jo tožnik navedel v tožbi, česar pa ni storil.

Toženec ni pravočasno odgovoril na tisti del pravilno vročene tožbe, ki se nanaša na spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje moralo šteti, da je resnično vse, kar je tožnik v zvezi s tem navedel v tožbi. Tako je moralo šteti za resnično navedbo, da toženec tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočil zagovora in da mu tudi ni posredoval pisnega vabila na zagovor, v katerem bi bil naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum, ura in kraj zagovora. Za resnično je tudi moralo šteti, da je (bil) tožnik pri tožencu zaposlen za določen do 14. 2. 2011 in da bi njegova oktobrska plača morala znašati minimalno 734,15 EUR bruto.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz takšnih navedb izhaja vtoževana posledica, to je ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugoditev reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku za čas do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Navedeno pomeni, da je bil glede tega dela tožbenega zahtevka izpolnjen tudi pogoj, ki je določen v 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, to je, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za izdajo zamudne sodbe, določen v 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, to je, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Vsa odločilna dejstva, ki jih navaja tožnik v tožbi, so v celoti skladna z dokazi, ki jih je predložil tožnik skupaj s tožbo. Tako je tožnik sodišču prve stopnje predložil pogodbo o zaposlitvi, iz katere je razvidno, da je bila ta sklenjena za čas do poteka veljavnosti delovnega dovoljenja za zaposlitev tujca (priloga A/1), izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katere je razvidno, da je ta podana, ker je bil tožnik samovoljno odsoten z dela v času od 2. 11. 2010 do 8. 11. 2010 (priloga A/2) ter obračunske liste za obdobje od maja do oktobra 2010 (priloga A/4), pri čemer je iz obračunske liste za oktober razvidno, da je bila za tožnika obračunana bruto plača v višini 734,20 EUR.

Ob nadaljnji ugotovitvi, da ni šlo za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in že prej navedeni ugotovitvi, da tožnik ni pravočasno odgovoril na tisti del tožbe, ki se nanaša na 1. in 2. točko tožbenega zahtevka (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), je sodišče prve stopnje moralo izdati delno zamudno sodbo, s katero je ugodilo sklepčnemu delu tožbenega zahtevka, povezanega z nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ko je ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Drugi odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih ne bi bilo upravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela, oziroma ko delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Toženec tožniku zagovora ni omogočil, ni mu vročil niti vabila na zagovor, kakor to zahteva tretji odstavek 83. člena ZDR. V kolikor delavcu ni omogočen zagovor, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec ni upravičen do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov, saj ne le, da s pritožbo ni uspel, temveč gre v tej zadevi tudi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sklenilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 661/2014
• VDSS sodba Pdp 1163/2011
• VDSS Sodba Pdp 249/2018