VDSS sodba Pdp 267/2011

Jedro

KPND določa minimalni znesek regresa za letni dopust v višini zajamčene plače, v kolektivni pogodbi tožene stranke pa je bila ta pravica zakonito določena v višjem znesku, to je v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje ob izpolnjenih preostalih pogojih iz 318. člena ZPP utemeljeno izdalo zamudno sodbo in tožnici prisodilo razliko v regresu do višine regresa, kot izhaja iz kolektivne pogodbe tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna razliko med regresom za letni dopust (13. plačo), do kakršnega bi bila upravičena v skladu s 30. členom KP ZPIZ ter dejansko obračunanim regresom v letih 2006 in 2007 in sicer v višini 1.484,77 EUR, od njega odvede davek, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 dalje do plačila in v višini 1.565,18 EUR, od njega odvede davek, nato pa tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 244,00 EUR v 8 dneh, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da niso bili podani v 1. odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožničin zahtevek predstavlja nedovoljeno razpolaganje, saj neposredno krši določbo tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002, 23/2005, 113/2005, 33/2007), ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožena stranka je delodajalec v smislu 16. člena ZJU, tožnica pa javna uslužbenka. Tožena stranka je posredni uporabnik državnega proračuna, s temi sredstvi pa ne more in ne sme prosto razpolagati. Navedeno pomeni, da je določba 30. člena Kolektivne pogodbe Z. (v nadaljevanju KP Z.) nična in se ne more izvajati, saj bi izplačila na tej podlagi pomenila neutemeljeno, nenamensko in nezakonito uporabo javnih sredstev. Tožnica ne more zahtevati pravic v večjem obsegu, kot pa so določene z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, saj bi večje pravice pomenile negativne finančne posledice za javna sredstva. Z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) je zakonodajalec postavil enotna izhodišča za določitev plač in vseh drugih dodatkov k plači javnih uslužbencev pri vseh uporabnikih proračuna. Vse podjetniške kolektivne pogodbe in kolektivne pogodbe dejavnosti in poklicev morajo biti usklajene s tem zakonom, zato podjetniška kolektivna pogodba v nobenem primeru ne more urejati plač in tudi ne regresov drugače, kot pa je to urejeno v Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91). Ta je bila specialni predpis, ki je za celotno obdobje, za katerega tožnica vtožuje regres, enotno urejal višino regresa za letni dopust za ves javni sektor in ni dopuščal, da se na nižji ravni regres določi drugače. Zaradi navedenega je tudi Vlada Republike Slovenije z reprezentativnimi sindikati sklepala dogovor o višini in načinu uskladitve osnovnih plač ter višini regresa za letne dopuste. Navedeno obenem pomeni tudi, da je tožba nesklepčna. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. KP ZPIZ ni v nasprotju z določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU, kot skuša prikazati tožena stranka. Tožnica se v zvezi s tem sklicuje na pravnomočne odločbe pritožbenega in Vrhovnega sodišča v podobnih zadevah. KP ZPIZ je bila sklenjena za nedoločen čas, v spornem obdobju ni bila spremenjena in tudi ne odpovedana, prav tako pa tudi niso podane okoliščine iz 34. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006) za prenehanje KP ZPIZ. KPND je iz leta 1991, zato ni mogoče šteti, da je aneks k tej KP v letu 2003 nadomestil KP ZPIZ. Tega pa niso storili niti dogovori o višini in načinu uskladitve osnovnih plač ter višini regresa za letni dopust za leto 2006 in 2007. Tožba je sklepčna, saj vsebuje trditveno podlago, prav tako pa je tudi podkrepljena z dokazi, iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki sta navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Kadar tožena stranka zoper zamudno sodbo uveljavlja hkrati nedovoljeno razpolaganje in nesklepčnost tožbe, potem je najprej potrebno preizkusiti sklepčnost, saj v primeru nesklepčnosti sledi zavrnilna sodba, kadar pa sodišče ugotovi, da bi izdaja zamudne sodbe pomenila nedovoljeno razpolaganje, pa mora izpeljati glavno obravnavo ter izdati meritorno sodbo. Seveda to velja le za tiste primere, ko nedovoljeno razpolaganje ne pomeni hkrati tudi nasprotovanja prisilnim predpisom, saj gre v takšnem primeru za nesklepčnost.

Iz navedb v tožbi v celoti izhaja vtoževana posledica, saj določba tretjega odstavka 16. člena ZJU ne pomeni, da tožnica ni upravičena do vtoževane razlike, kakor zmotno meni tožena stranka. Nasprotno, ravno iz določbe tretjega odstavka 16. člena ZJU izhaja dolžnost tožene stranke, da pri odločanju o pravicah delavcev uporablja tudi določbe veljavne podjetniške kolektivne pogodbe. Tretji odstavek 16. člena ZJU namreč določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka pri odločanju o višini regresa za letni dopust tožnice v spornem obdobju morala upoštevati tudi določbe KP Z., seveda v kolikor te niso v nasprotju z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo višjega ranga.

Tožena stranka zmotno meni, da podjetniška kolektivna pogodba glede višine regresa za letni dopust ne more biti ugodnejša od vsakokratne kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oziroma vsakokratnega dogovora o višini regresa za letni dopust. Vendar pa med določbo 1. točke 40. člena KPND in določbo prvega odstavka 30. člena KP Z. ni nasprotja, ki bi pomenilo, da se ti določbi med seboj izključujeta. Tako je 1. točka 40. člena KPND določala, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust v obliki 13. plače najmanj v višini zajamčene plače, podjetniška kolektivna pogodba pa, da delavcu enkrat letno pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. KPND je tako določila minimalni znesek regresa za letni dopust v višini zajamčene plače; v kolektivni pogodbi tožene stranke pa je bila ta pravica določena v višjem znesku, torej v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. V času sklenitve KP Z. so še veljale določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/92 in 72/93), ki v poglavjih o kolektivnih pogodbah sicer nista določala ničesar o razmerju med „višjimi“ in „nižjimi“ kolektivnimi pogodbami, vendar je v tudi takrat veljalo načelo „in favorem laboratoris“, kar pomeni, da je nižja kolektivna pogodba lahko dala le več pravic. To načelo je izhajalo iz določbe tretjega odstavka 86. člena ZTPDR o tem, da kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih določa zakon, če pa jih vsebuje, se uporabljajo namesto njih ustrezne določbe zakona. Pravni standard „in favorem laboratoris“ je upoštevan tudi v drugem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 45/2008), ki velja v spornem obdobju.

Glede na specifičnost urejanja položaja zaposlenih v negospodarstvu in še posebej pri uporabnikih proračunskih sredstev bi sicer bilo možno, da se s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti določi, da delodajalci na tem področju ne smejo izplačevati višjega regresa od dogovorjenega, vendar je to bilo to storjeno le z aneksom iz leta 1994 (Ur. l. RS, št. 27/94). V 2. členu tega aneksa je bilo določeno, da se regres za letni dopust za leto 1994 v vseh organizacijah s področja negospodarstva in v državnih organih izplačuje le v višini, določeni s tem aneksom. V spornem obdobju veljavna dogovor o višini regresa za letni dopust za leto 2006 (Ur. l. RS, št. 36/2006) in dogovor o višini regresa za letni dopust za leto 2007 (Ur. l. RS, št. 33/2007), ki sta v spornem obdobju določala višino regresa za letni dopust, pa tovrstne določbe nimata.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na ničnost določbe 30. člena KZ Z.. V skladu s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) je pogodba nična, če nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo oziroma zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Že zgoraj je razloženo, da ne gre za nasprotje, če podjetniška kolektivna pogodba daje več pravic kot zakon ali kolektivna pogodba dejavnosti. Nasprotno, sistem odnosov med kolektivnimi pogodbami različnega nivoja je urejen tako, da „nižja“ kolektivna pogodba lahko daje le več pravic od „višje“. Prav tako pa ni mogoče trditi, da bi bila določba 30. člena KP Z. v nasprotju z moralnimi načeli.

Glede na vse zgoraj navedeno je očitno, da v tej zadevi ne gre za nedovoljeno razpolaganje strank. Nedovoljeno je tisto razpolaganje, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Že zgoraj je razloženo, da zahtevek ne nasprotuje prisilnim predpisom, temveč je nasprotno z njimi skladen. Tudi ni mogoče trditi, da bi zahtevek nasprotoval moralnim pravilom, saj za takšen zaključek ne zadostuje zgolj to, da so delavci tožene stranke v spornem obdobju na podlagi določb podjetniške kolektivne pogodbe upravičeni do višjega regresa, kot pa ostali zaposleni v javnem sektorju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.

Tožena stranka s pritožbo sicer ni uspela, kljub temu pa tožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 340/2019
• VDSS sodba Pdp 275/2011
• VDSS sodba Pdp 352/2011