VDSS sodba Pdp 240/2011

Jedro

Pri presoji zakonitosti zamudne sodbe, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da tožnici poravna terjatve iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov prehrane med delom, plače in regresa za letni dopust, pritožbenih navedb o delnem plačilu ni mogoče upoštevati, saj iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki:

plačati mesečne (neto) zneske plač za mesec marec (630,14 EUR) in april 2010 (661,78 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posameznih zneskov, kot izhaja iz izreka, do plačila (1. točka izreka zamudne sodbe);

plačati regres za letni dopust v neto znesku 205,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 1.7 .2010 dalje do plačila (2. točka izreka sodbe);

od bruto zneskov plače v višini 664,69 (pravilno: 654,69 EUR) za vsak mesec in regresa v višini 244,72 EUR odvesti davke in prispevke (3. točka izreka sodbe);

povrniti stroške postopka v višini 131,64 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (4. točka izreka zamudne sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja zlasti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je iz plačilnih list razvidno drugačno stanje dolga do tožeče stranke iz naslova plače, kot je presodilo sodišče v izpodbijani sodbi. Za marec 2010 znaša plača 561,78 EUR in ne 630,14 EUR, od tega zneska pa je bilo delavki dne 24. 6. 2010 plačano 100,00 EUR, tako da ostane za plačilo 461,78 EUR. Za mesec april 2010 pa znaša plača 630,14 EUR in ne 661,78 EUR. V dokaz prilaga plačilne liste za navedena meseca in še navaja, da ima družba zelo težko finančno situacijo zaradi splošne situacije v tekstilni branži in da kljub sanaciji poslovanja niso uspeli izboljšati prodaje in je prišlo do zaprtja trgovine na Bledu, kjer je bila zaposlena tožnica, delno tudi zaradi slabše aktivnosti prodajalcev v tej trgovini. Pojasnjuje, da se bo potrudila v najkrajšem možnem času poravnati obveznosti do tožnice.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, ker tožena stranka zamudno sodbo, kot izhaja iz vsebine pritožbe, izpodbija iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopustno. Poudarja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, zato naj jo pritožbeno sodišče potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožena stranka tožnici v spornem obdobju ni plačala potnih stroškov, regresa za prehrano, plače in regresa za letni dopust, torej ni poravnala obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav je bila tožnica pri njej zaposlena za določen čas najprej kot prodajalec oz. kasneje kot poslovodja, v maju 2010 pa je pogodbo o zaposlitvi tožnica odpovedala, ker je našla drugo službo. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožnica uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Zamudna sodba ni sodba, ki bi temeljila na oceni izvedenih dokazov, saj sodišče odloča izven obravnave, ne da bi izvajalo dokazni postopek - odloča le na podlagi tožbenih navedb, ki se štejejo za resnične (zaradi pasivnosti tožene stranke), pri čemer mora biti izpolnjen dodatni pogoj, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). V obravnavani zadevi je tudi ta pogoj izpolnjen, saj ni nikakršnega nasprotja med tožbenimi navedbami in dokazi, predloženimi s strani tožnice, iz katerih izhaja, da je tožnica zahtevala plačilo terjatev v zneskih, ki izhajajo iz plačilnih list, saj je plače in druge prejemke tožena stranka sama obračunala, ni pa jih poravnala. Tudi po višini je izpodbijana sodba pravilna, kar velja tudi za odločitev v 1. točki izreka zamudne sodbe, pri čemer je potrebno pojasniti, da neto zneski poleg plače vključujejo tudi stroške za prevoz na delo in povračilo stroškov prehrane. Tožena stranka v svoji pritožbi, kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, v pretežni meri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar zamudne sodbe iz tega razloga ni dopustno izpodbijati, kot je izrecno določeno v 2. odstavku 338. člena ZPP. Tudi delnega plačila dolgovanih zneskov, na katerega se sklicuje v pritožbi, iz tega razloga ni mogoče upoštevati (je pa delno plačilo v vsakem primeru mogoče uveljavljati v obliki ugovora v morebitni izvršbi). Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na uveljavljanje tega pritožbenega razloga, iz navedenega razloga ni presojalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato teh stroškov ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je v 3. odstavku izreka očitno pomotoma naveden znesek 664,69 EUR namesto pravilnega bruto zneska plače 654,69 EUR (ki izhaja iz plačilnih list), kar lahko sodišče prve stopnje s popravnim sklepom popravi na predlog strank ali uradoma.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1080/2011
• VDSS sodba Pdp 70/2011
• VDSS sodba Pdp 994/2011