VDSS sodba Pdp 202/2011

Jedro

Zaradi zamude pri izplačilu je tožnica upravičena le do zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov neizplačanih plač, saj ji je tožena stranka dolžna izplačati le neto zneske, medtem ko je od bruto zneskov dolžna zanjo odvesti davke in prispevke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako,

- da se 1. točka glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati bruto zneske plač ter ji po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in sicer od naslednjih bruto zneskov in datumov zapadlosti:

462,68 EUR od 19. 4. 2010 do plačila,

462,68 EUR od 19. 5. 2010 do plačila,

462,68 EUR od 19. 6. 2010 do plačila,

46,27 EUR od 19. 7. 2010 do plačila,

v roku 8 dni, kar tožnica zahteva več ali drugače se zavrne.“

prvi odstavek 3. točke se spremeni tako, da se znesek regresa za letni dopust za leto 2010 zniža na 305,89 EUR, višji zahtevek pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna od navedenih bruto zneskov odvesti in plačati pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska kot izhaja iz točke 1 izreka sodbe v roku 8 dni (točka 1 izreka), da je dolžna plačati tožnici odpravnino v znesku 4.626,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila v 8 dneh (točka 2 izreka), da je dolžna tožnici plačati sorazmerni del regresa za leto 2010 v višini 367,07 EUR bruto, od navedenega zneska plačati akontacijo dohodnine, tožnici pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila v roku 8 dni, višji zahtevek po plačilu zakonskih zamudnih obresti za 1. 7. 2010 in razliko do zneska 734,15 EUR pa je zavrnilo (točka 3 izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 403,08 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ... sklic na št. ..., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh (točka 4 izreka).

Zoper ugodilni del zamudne sodbe se pravočasno iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožena stranka hčerinsko podjetje družbe K. o. d.d. in v njeni 100 % lasti, zato ne gre za pravnega prednika. Poleg tega tožena stranka nima nobenega premoženja, iz katerega bi bilo možno poplačilo dosojenega zneska. Delovno razmerje tožeče stranke je bilo sklenjeno s prevzemom delavca na delo po pogodbi z dne 16. 3. 2009, s sindikatom matične družbe pa je bil sklenjen tudi sporazum na podlagi 73. in 74. člena ZDR. Navaja, da je bil direktor prenosne in prevzemne družbe ena in ista oseba. Prenos delovnega razmerja z matične družbe na hčerinsko, ki nima premoženja, in ki bi imel neugodne socialne posledice za delavca, je po njenem mnenju potrebno šteti kot začasen, tako da po prenehanju tega posla preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja delavca ponovno na delodajalca prenosnika. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožnica izredno odpoved podala skladno s 4. alineo 112. člena ZDR, ker naj bi tožena stranka zamujala s plačilom plače za mesece marec, april, maj in junij (do 2. 6. 2010). Ta odločitev ni skladna z listinami v spisu in niti z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Glede na določilo 134. člena ZDR, po katerem se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, je bilo v času podaje opozorila tožnice 24. 5. 2010, kakor tudi v času podaje izredne odpovedi dne 2. 6. 2010 mogoče ugotoviti zamudo le glede plačila za meseca marec in april, saj ostali plači v plačilo še nista zapadli. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo tudi regres za letni dopust za leto 2010. Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo z dnem 2. 6. 2010, je upravičena le do 5/12 regresa in ne do 6/12, kot je odločilo sodišče. Tožena stranka pa izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj ni našla nobene podlage za znesek 400,00 EUR zgolj za vložitev tožbe in je tako po njenem mnenju ta znesek pretiran. Zaradi navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da zamudno sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno izda novo sodbo, s katero bo sodišče naložilo plačilo vtoževanih zneskov delodajalcu prenosniku t.j. K.o. d.d..

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako tudi ni storilo tistih, ki jih zatrjuje pritožba. Je pa sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo neizplačanih plač za mesece marec, april, maj in junij so 2. 6. 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 367,07 ER bruto, kar je 6/12 regresa, saj je tožnici delovno razmerje prenehalo 2. 6. 2010. Višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust in sicer za razliko do zneska 734,15 EUR in zakonske zamudne obresti za 1. 7. 2010 pa je zavrnilo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je potrebno prenos delovnega razmerja tožnice iz matične družbe na hčerinsko družbo, ki nima premoženja šteti kot začasnega. Iz obvestila o razlogih za prevzem delavcev izhaja, da sta se družbi K.o. d.d. in K.o.A. d.o.o. dne 16. 3. 2009 s pogodbo o poslovnem sodelovanju ter prevzemu delavcev, dogovorili za prenos dela dejavnosti tako, da bo družba K.o. d.d. Prenesla na družbo K.o.A. d.o.o. opravljanje dejavnosti avto - strojnega parka, ki bo prevzela dejavnost in delavce, ki opravljajo delo v organizacijski enoti avto – strojni park in administrativno delavko. Dejavnost in delavca bo družba prevzemnica prevzela v delovno razmerje za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, na podlagi sklenjene pogodbe. Delovno razmerje prevzetih delavcev se bo upoštevalo, kot da niso spremenili zaposlitve in jim bo zagotovljen enak obseg pravic iz delovnega razmerja, kot so jih imeli v družbi prenosnici. Iz tega izhaja, da ni šlo za začasen prenos dejavnosti in delavcev po 6. odstavku 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ampak za trajen prenos po 1. odstavku istega člena. Tako je bila tožnica, ki je bila pri družbi prenosnici zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu tajnica, prevzeta k družbi prevzemnici.

Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno presodilo, da je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno s 4. alineo 112. člena ZDR, ker naj bi tožena stranka zamujala s plačilom plače za mesece marec, april, maj in junij (do 2. 6. 2010). Iz opomina na izpolnitev obveznosti (A3) in iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A4) namreč izhaja, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala, ker je tožena stranka zamudila z izplačilom plač za meseca januar in februar 2010 in sicer je bila plača za januar izplačana v dveh delih 1. in 12. marca 2010, plača za februar 1. aprila 2010, plači za marec in april pa do podaje odpovedi dne 2. 6. 2010 sploh še nista bili izplačani. Vendar pa to na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva, saj so izpolnjeni pogoji iz 4. alinee 112. člena, po kateri lahko delavec v osmih dneh, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, kar je tožnica storila 24. 5. 2010, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo v zakonsko določenem roku, kar je bilo v tožničinem primeru. Je pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna odvesti in plačati od v točki 1 navedenih bruto zneskov davke in prispevke, tožnici pa plačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneskov. Zaradi zamude pri izplačilu, je tožnica upravičena le do zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov, saj ji je tožena stranka dolžna izplačati le neto zneske, medtem ko je skladno z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami), Zakonom o davku na izplačane plače (Ur. l. RS, št. 34/96 s spremembami in Zakonom o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami) od bruto zneskov zanjo odvesti davke in prispevke in tožnica do zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov ni upravičena.

Prav tako pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno tožnici dosodilo 6/12 regresa za letni dopust za leto 2010. Skladno s 4. odstavkom 131. člena ZDR, ki ga je pri odločitvi uporabilo tudi sodišče prve stopnje, je delavec, ki ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, upravičen le do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo 2. 6. 2010, je bila na delu le pet celih mesecev in je upravičena do 5/12 regresa za letni dopust za leto 2010 in ne do 6/12, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljen pa je zgolj pavšalni očitek tožene stranke, da je znesek stroškov v višini 400,00 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna po odločitvi sodišča prve stopnje povrniti tožnici, pretiran, saj je šlo zgolj za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je stroške pravilno odmerilo po odvetniški tarifi, ki se uporablja (Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009), čeprav te pravne podlage v sodbi ni posebej navedlo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točkah 1 in 3 na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo kot izhaja iz izreka, v preostalem pa jo je zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP v tem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 513/2011
• VDSS sodba Pdp 1112/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 1001/2009