VDSS sodba Pdp 201/2011

Jedro

Sodišče prve stopnje je, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, utemeljeno izdalo zamudno sodbo, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi (dejanska zaposlitev tožnika pri toženi stranki na delovnem mestu tesarja z osnovno plačo 622,00 EUR bruto, neplačilo regresa za letni dopust, neizplačana plača za februar 2009 in premalo izplačana plača za marec 2009), izhaja vtoževana posledica, to je utemeljitev zahtevka za obračun in izplačilo vtoževanih prejemkov iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto plačo za februar in april 2009 ter neplačano razliko v bruto plači za marec 2009 v zneskih, ki so navedeni v izreku in tožniku izplača ustrezno razliko neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za razlike iz prejšnjega meseca (prvi odstavek 1. točke izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek (drugi odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2007 v višini 617,00 EUR bruto, za leto 2008 v višini 665,00 EUR bruto in za leto 2009 obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust v višini 171,00 EUR bruto in po odvedbi davka tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, ki so navedeni v izreku (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 191,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je za odločitev, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, bistvena navedba tožnika, da je bil pri toženi stranki zaposlen brez pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 27. 3. 2007 do 10. 4. 2009. To okoliščino je potrebno povezati z dejstvom, da je tožnik tujec. V skladu z Zakonom o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT, Ur. l. RS, št. 66/2000 s spremembami) je pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi delovno dovoljenje delavca. Delavec, ki nima delovnega dovoljenja za delo v Republiki Sloveniji, ne more skleniti pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ne more biti deležen sodnega varstva po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) glede na to, da trdi, da s toženo stranko nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker nima delovnega dovoljenja. Sodišče zaradi navedenega ne bi smelo izdati zamudne sodbe, saj tožba ni sklepčna. Sicer pa je dejansko stanje, navedeno v tožbi, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Obenem vse navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, temveč za spor o premoženjskopravnem razmerju med strankama, za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe (tožena stranka ne more imeti interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela zamudne sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki sta navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja nesklepčnost tožbe, saj tožena stranka v pritožbi o vsebini tožbenih navedb navaja nekaj povsem drugega, kot pa izhaja iz same tožbe. Tako pritožba navaja, da naj bi tožnik trdil, da s toženo stranko nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker nima delovnega dovoljenja. Vendar pa iz tožbe kaj takšnega ne izhaja. Tožnik zatrjuje le, da je bil pri toženi stranki brez pogodbe o zaposlitvi zaposlen za določen čas od 27. 3. 2007 do 10. 4. 2009 na delovnem mestu tesarja z osnovno plačo 622,00 EUR bruto, kar izhaja iz priloženih plačilnih list in da mu tožena stranka ni plačala regresa za letni dopust in tudi ne plač za februar in marec 2009, čeprav mu je sicer izročila plačilno listo, ni pa opravila nakazila na tožnikov TRR. Nikjer v tožbi pa ni zapisano, da tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker nima delovnega dovoljenja. Iz navedb v tožbi tako izhaja utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leti 2007 in 2008 ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009, kakor tudi zahtevek za izplačilo neizplačanih plač v višini, ki je sicer razvidna iz priloženih plačilnih list.

Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo, se šteje za resnično vse, kar je tožnik navedel v tožbi. Tako je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično, da je bil tožnik dve leti brez pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu tesarja z osnovno plačo 622,00 EUR bruto, da mu toženec ni plačal regresa za letni dopust za leti 2007 in 2008 in tudi ne sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009, ter da mu ni izplačal plače za februar 2009, za marec 2009 pa le znesek 284,00 EUR. Iz takih tožbenih navedb sodišče prve stopnje ni moglo sklepati, da bi tožnik imel status tujca oziroma da nima delovnega dovoljenja za delo v Sloveniji.

Z navedbo, da je dejansko stanje, navedeno v tožbi, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, pritožba uveljavlja, da ni izpolnjen v 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP določen pogoj za izdajo zamudne sodbe. V skladu s citirano določbo se zamudna sodba izda pod pogojem, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Tožnik je tožbi priložil le plačilni listi za februar in marec 2009. Iz plačilne liste za februar 2009 izhaja, da je tožnikova bruto plača 622,90 EUR, kakor tožnik tudi zatrjuje v tožbi, s tem, da je navajal, da je plačilno listo sicer prejel, da pa mu denar dejansko ni bil nakazan. Iz plačilne liste za marec 2009 pa izhaja, da je tožniku bila obračunana plača v višini 284,55 EUR, tožnik v tožbi navaja, da je ta znesek tudi prejel, vendar hkrati tudi navaja, da je njegova osnovna bruto plača znašala 622,00 EUR in da za marec 2009 tako ni prejel celotnega zneska. Navedeno pomeni, da med listinami, ki jih je tožnik priložil k tožbi in navedbami v tožbi, ni nikakršnega nasprotja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kakor so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP. Tožba je bila toženi stranki pravočasno vročena v odgovor, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Iz dejstev, ki so navedena v tožbi (dejanska zaposlitev tožnika pri toženi stranki na delovnem mestu tesarja z osnovno plačo 622,00 EUR bruto, neplačilo regresa za letni dopust, neizplačana plača za februar 2009 in premalo izplačana plača za marec 2009), izhaja vtoževana posledica, to je obračun in izplačilo vtoževanih prejemkov iz delovnega razmerja (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Že zgoraj pa je razloženo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožniku za leto 2007 obračuna regres za letni dopust v višini 617,00 EUR bruto in po odvodu davka tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2007. V skladu z drugim odstavkom 12. člena Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006) regres za letni dopust v letu 2007 znaša najmanj 148.000,00 SIT (kar znaša 617,59 EUR).

Iz naslova regresa za leto 2008 tožnik zahteva izplačilo zneska, izračunanega od bruto zneska 665,00 SIT, kar je minimalni znesek, določen v prvem odstavku 21. člena Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in način usklajevanja plač, povračilo stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (KPPI, Ur. l. RS, št. 62/2008). V skladu z 2. odstavkom 21. člena KPPI regres za letni dopust v letu 2009 znaša najmanj 686,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo sorazmerni del tega regresa, upoštevajoč, da je bil tožnik zaposlen do 10. 4. 2009.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo neizplačano oziroma premalo izplačano plačo za februar in marec 2009, saj je zagotovitev ustreznega plačila za opravljeno delo v skladu z 42. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) ena osnovnih obveznosti delodajalca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 771/2010
• VDSS sodba Pdp 33/2011
• VDSS sodba Pdp 240/2012