VDSS sodba Pdp 161/2011

Jedro

Ker pritožbe zoper zamudno sodbo ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni upoštevalo, prav tako ni upoštevalo v pritožbi podanih dokaznih predlogov tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati iz naslova neizplačanih plač naslednje zneske: za mesec marec 2010 v višini 967,93 EUR bruto, po odvedbi davkov in prispevkov 688,67 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 4. 2010 do plačila, za mesec april 2010 v višini 967,93 EUR bruto, po odvedbi davkov in prispevkov 688,67 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 5. 2010 do plačila, za mesec april (pravilno maj) 2010 v višini 967,93 EUR bruto, po odvedbi davkov in prispevkov 688,67 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 6. 2010 do plačila, za mesec april (pravilno junij) 2010 v višini 677,46 EUR bruto, po odvedbi davkov in prispevkov 481,95 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 7. 2010 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 obračunati bruto znesek 400,00 EUR, po odvedbi davkov in prispevkov, pa mu izplačati 336,00 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (2. točka izreka) ter iz naslova odpravnine ob upokojitvi izplačati znesek 2.971,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper izpodbijano zamudno sodbo se iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma zavrže ter podrejeno, da izda sodbo, s katero bo naložilo plačilo vtoževanih zneskov delodajalcu prenosniku, K. d.d.. Navaja, da je tožena stranka hčerinsko podjetje družbe K d.d. in nima nobenega premoženja, iz katerega bi bilo možno poplačilo vtoževanega zneska. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za njenega pravnega prednika, je zato napačna. Tožnik je sklenil delovno razmerje s prevzemom delavca na podlagi pogodbe z dne 16. 3. 2009, s sindikatom matične družbe pa je bil, na podlagi 73. in 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), sklenjen sporazum. Na podlagi sporazuma in 73. člena ZDR imajo delavci, ki jih je „matična“ družba prenesla na hčerinsko družbo, pravico do ponovne zaposlitve pri prenosni družbi, torej K. d.d.. Direktor prenosne in prevzemne družbe je bila ista oseba. Prenos delovnega razmerja z matične družbe na hčerinsko, ki nima premoženja in ki bi imel za posledico neugodne socialne posledice za delavca, je treba šteti kot začasnega na podlagi 73. člena ZDR. Glede na navedeno bi morala biti tožba vložena proti prenosni družbi, oziroma bi morala le-ta v predmetnem postopku nastopati vsaj kot enotni sospornik. Nadalje izpostavlja neskladnost med izrekom in razlogi sodbe glede točke 1 izreka, v delu, kjer je toženi stranki naloženo trikratno izplačilo plače za mesec april 2010. Nadalje še navaja, da je povprečna plača v RS v 3 mesecih pred upokojitvijo znašala 1.499,23 EUR, 1.431,45 EUR in 1.448,12 EUR, zaradi česar je izračun povprečja, glede odpravnine v izpodbijani zamudni sodbi, napačen. Sodišče prve stopnje je pri odmeri regresa za letni dopust uporabilo kolektivno pogodbo za gradbene dejavnosti, brez utemeljitve, zakaj bi le-ta veljala za toženo stranko. Minimalna plača je v maju 2010 znašala 367,07 EUR, 6/12 tega zneska pa znaša 183,53 EUR (131. člen ZDR). V dokazne namene je tožena stranka v pritožbi predlagala vpogled v podatke AJPES-a, Sporazum in Notarski zapis.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere smiselno uveljavlja tožena stranka, ni storilo in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožnikove tožbe, pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe iz pritožbenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni preizkušalo, ker se na podlagi drugega odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati.

Sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če so za to izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP. Zahtevku ugodi, če tožena stranka na tožbo v določenem roku ne odgovori, in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbenega zahtevka); in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se pasivnost tožene stranke (neodgovor na tožbo) ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. To pomeni tudi, da mora tožnik že v tožbi navesti vso dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek v celoti. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Postopek za izdajo zamudne sodbe je pisen postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili v obravnavani zadevi podani vsi pogoji za izdajo izpodbijane zamudne sodbe, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP. Tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (tretji odstavek tretjega člena ZPP), tožba je sklepčna, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik niti z dejstvi, ki so splošno znani. Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo tudi ustrezno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na to obrazložitev prvostopenjskega sodišča le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na pritožbene navedbe tožene stranke.

Tožena stranka sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe toženi stranki naložilo trikratno izplačilo plače za mesec april 2010. Kljub navedenemu pa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da je zaradi tega podana, smiselno očitana kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izreka v povezavi z obrazložitvijo namreč povsem jasno izhaja, da so toženi stranki naložene v plačilo neizplačane plače za mesec marec, april, maj in junij tako, da gre v tem delu izreka za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi (328. člen ZPP). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zgolj opozarja sodišče prve stopnje, naj ravna v skladu s citirano določbo in izda poseben sklep o popravi sodbe.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je hčerinsko podjetje družbe K. d.d. in da nima nobenega premoženja, iz katerega bi bilo možno poplačilo izterjevanega zneska, da ne gre za pravnega prednika tožene stranke, da je bilo delovno razmerje tožnika sklenjeno s prevzemom delavca na delo po pogodbi z dne 16. 3. 2009, s sindikatom matične družbe pa je bil sklenjen sporazum na podlagi 73. in 74. člena ZDR, da je bil direktor prenosne in prevzemne družbe ista oseba, da je povprečna plača v RS v 3 mesecih pred upokojitvijo znašala 1.499,23 EUR, 1.431,45 EUR in 1.448,12 EUR, da je sodišče prve stopnje pri odmeri regresa za letni dopust uporabilo kolektivno pogodbo za gradbene dejavnosti, brez utemeljitve, zakaj bi le-ta veljala za toženo stranko, da je minimalna plača v maju 2010 znašala 367,07 EUR, 6/12 tega zneska pa znaša 183,53 EUR (131. člen ZDR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena pritožbena navajanja izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. Ker pa pritožbe zoper zamudno sodbo ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni upoštevalo (drugi odstavek 338. člena ZPP). Dokazni predlogi tožene stranke za vpogled v AJPES, Sporazum in Notarski zapis, prav tako pomenijo pritožbeno uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa pri presoji zamudne sodbe ni dopusten pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP).

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik tožbo vložiti zoper prenosno družbo (K. d.d.), oziroma, da bi morala slednja v obravnavanem postopku nastopati vsaj kot enotni sospornik. Tožnik uveljavlja izpolnitev obveznosti (izplačilo neizplačanih plač, odpravnino in regres) od tožene stranke kot svojega delodajalca, s katerim je sklenil tudi sporazum z dne 25. 5. 2010 (priloga A3), ki je, poleg ZDR, pravna podlaga za vtoževane terjatve. Samo dejstvo, da je v preteklosti prišlo do prenosa dela dejavnosti od navedene družbe na toženo stranko, pa ne pomeni, da bi moral tožnik vložiti tožbo proti prenosnemu podjetju oziroma, da bi moral ta v obravnavani zadevi nastopati kot enoten sospornik, saj so vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja tožnika, ki jih je imel na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, prešle na delodajalca prevzemnika, toženo stranko (73. člen ZDR). Glede na navedeno niti ni pomembno, da je tožnik za prenosno družbo navedel, da je pravni prednik tožene stranke. ZDR pa tudi ne daje podlage za takšno materialnopravno sklepanje, kot ga navaja tožena stranka v pritožbi, in sicer da je treba prenos delovnega razmerja z matične družbe na hčerinsko, ki nima premoženja in ki bi imel za posledico neugodne socialne posledice za delavca, na podlagi 73. člena ZDR šteti kot začasnega. Tožba je torej tudi v tem oziru sklepčna, s strani tožnika predloženi dokazi pa tudi ne nasprotujejo dejstvom, na katera se opira tožbeni zahtevek.

ZDR v prvem odstavku 131. člena določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. V 161. členu nadalje določa, da delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev (161. člen ZDR). Tožnik je v tožbi navedel, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 21. 6. 2010, zato mu je sodišče prve stopnje, skladno s citirano določbo ZDR, pravilno prisodilo celoten regres in ne 6/12, kot navaja tožena stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je torej iz tožbenih navedb dejansko stanje pravilno povzelo, na podano dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena pritožbena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 595/2012
• VDSS sodba Pdp 628/2012
• VDSS sodba Pdp 564/2012