<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 130/2011

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.130.2011
Evidenčna številka:VDS0006787
Datum odločbe:06.05.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - del plače iz naslova delovne uspešnosti - destimulacija

Jedro

Tožnik v vtoževanem obdobju ni dosegel pričakovanih rezultatov dela glede na postavljene plane, nedoseganje pričakovanih rezultatov glede na postavljene plane pa je bilo po ureditvi v splošnih aktih tožene stranke podlaga za obračun negativne stimulacije (destimulacijo) in s tem za ustrezne odbitke od osnovne plače. Tak način obračunavanja plač ni niti protizakonit niti nedopusten, destimulacija je bila obračunana pravilno in v skladu s pravilnikom, tako da tožbeni zahtevek za vrnitev odbitkov od plače ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. odstavku izreka delno spremeni tako, da se glasi:

„2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka in sicer sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 36,95 EUR ter stroške pooblaščenke tožene stranke v skupnem znesku 1.370,62 EUR v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 70,23 EUR, v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval:

plačilo zneska 1.243,00 EUR iz naslova premalo izplačanih plač, v mesečnih zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posameznih zneskov, ki so prav tako navedeni v izreku sodbe (1. odstavek, 1. točka izreka sodbe);

obračun davkov in prispevkov od bruto zneska 1.595,64 EUR in njihovo plačilo na račun Davčne uprave RS (1. odstavek, 2. točka izreka sodbe);

povračilo stroškov postopka (1. odstavek, 3. točka izreka sodbe).

Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške postopka v zneskih, ki so razvidni iz izreka in sicer stroške sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 36,96 EUR, takso za odgovor na pritožbo 28,74 EUR in potrebne stroške pooblaščenke tožene stranke v skupnem znesku 1.581,296 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka po tej sodbi, vse v 15 dneh pod izvršbo (2. odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo izpoved direktorice tožene stranke S.G. in poslovne listine, ki jih je predložila tožena stranka. Pri tem je spregledalo, da ima tudi S.G. interes v pravdi, ker je zakonita zastopnica tožene stranke in njena večinska lastnica. Tudi listine tožene stranke niso povsem objektivni dokaz, ker so izdelane v skladu z interesi tožene stranke v predmetnem postopku, njihova verodostojnost pa je omajana zlasti z izpovedbo M.S., ki je po mnenju tožnika edina nepristranska priča, ker v času izpovedbe pri toženi stranki ni bil več zaposlen. Iz njegove izpovedi izhaja, da tudi on ni dosegel znatno previsoko zastavljenega plana, zaradi česar mu je tožena stranka obračunavala destimulacijo v najvišjem zakonsko dopustnem znesku, saj mu je ostala le minimalna plača. Ker niti tožnik niti M.S. nista dosegala plana, je očitno, da je bil plan dela postavljen previsoko. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ker je v celoti verjelo izpovedi zakonite zastopnice in upoštevalo z njene strani predložene listine, izpoved priče Senekoviča pa le v delu njegove izpovedbe, ki tožene stranke ni obremenjevala.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik glede nobene od predloženih listin ni izkazal, da ne bi bile verodostojna, oz. da v njej zapisani podatki ne bi bili pravilni. Tožnikove navedbe, da naj sodišče ne bi smelo verjeti S.G., ker gre za direktorico tožene stranke, so neutemeljene, saj so njeno izpoved potrdili listinski dokazi in izjave prič I.K. in A.J., v večjem delu pa tudi izpoved priče M.S.. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 2/2004, 52/2007, 45/2008) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, le o stroških postopka je odločilo deloma napačno in jih naložilo tožniku v plačilo v previsokem znesku. Pritožbeno sodišče se, razen v tem delu, v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa še dodaja:

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu ter pravilno presodilo, da je tožena stranka v svojih splošnih aktih, to je v Pravilniku o plačah in drugih prejemkih delavcev ter Merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti po oddelkih imela podlago za obračun plač tako, da je bila višina plače odvisna od doseženega učinka delavca pri delu. V spornem obdobju za toženo stranko ni veljala nobena kolektivna pogodba, ki bi vsebovala omejitve oz. pravila o ustreznosti meril za merjenje delovnih rezultatov v odvisnosti od tega, koliko delavcev norme (plane) dosega ali ne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, zlasti tiste, s katerimi tožnik oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje. Zlasti zato, ker ni mogoče le pavšalno odrekati verodostojnosti izpovedi direktorice tožene stranke le zato, ker je zakonita zastopnica tožene stranke, izpovedim prič pa zato, ker so pri toženi stranki zaposlene. Isto velja za pritožbene očitke, da naj bi bile predložene listine neverodostojne in neobjektivne že iz tega razloga, ker gre za listine tožene stranke. Pritožbeno sodišče nima nobenega utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost predloženih listin, niti v verodostojnost zaslišanih prič in direktorice tožene stranke, zato pritožbi v tej smeri nikakor ni mogoče pritrditi.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, zlasti na podlagi obsežne dokumentacije, pa tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov, da tožnik v vtoževanem obdobju glede na število in vrednost sklenjenih poslov ni dosegel pričakovanih rezultatov dela glede na postavljene plane, ter da je tožnikov sodelavec M.S., ki je opravljal enako delo kot tožnik, plan dosegal in celo presegal. Na tej podlagi je pravilno sklepalo, da to dejstvo kaže na to, da so bili plani ustrezno postavljeni, tako da so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Nedoseganje predvidenih rezultatov glede na postavljene plane pa je bilo glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke, zlasti glede na določbo 14. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih (B 4) podlaga za obračun procenta negativne stimulacije (destimulacijo) in s tem za ustrezne odbitke od osnovne plače. Tak način obračunavanja plač tudi po oceni pritožbenega sodišča ni niti protizakonit niti nedopusten, kot meni tožnik, poleg tega pa tudi ni dokazano, da bi bili postavljeni plani neustrezni in tako visoko postavljeni, da jih objektivno ne bi bilo mogoče dosegati. Destimulacija pa je bila obračunana pravilno in v skladu s pravilnikom (kumulativno obračunavanje, glede na dosežene rezultate plana v koledarskem letu, upoštevajoč mesečne plane in doseganje mesečnih planov). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za vrnitev odbitkov od plače iz tega naslova zavrnilo, pravilna in zakonita.

Pritožba pa je delno utemeljena v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožeči stranki glede na njen (ne)uspeh v pravdi. Pri odmeri stroškov je namreč sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 155. člena ZPP, ki določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. Toženi stranki je namreč med drugim kot potrebne stroške nepravilno priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo in sodno takso za odgovor na pritožbo, ki jih nedvomno ni mogoče šteti kot potrebne za obravnavano pravdo. S pritožbo zoper prvo sodbo, izdano v tej pravdi, je namreč uspela tožeča stranka, odgovor na pritožbo pa v ničemer ni prispeval k rešitvi zadeve, zato ni bil potreben. Zato je pritožbeno sodišče stroške nagrade za odgovor na pritožbo skupaj z 2 % za materialne stroške ter 20% DDV (210,68 EUR, to je 375 točk + 2 % + 20 % DDV) in stroške sodne takse za odgovor na pritožbo (28,74 EUR) odštelo od sicer pravilno ugotovljenih in odmerjenih stroškov postopka tožene stranke in do te višine znižalo prisojene stroške, kot je razvidno iz izreka te sodbe, na znesek 1.370,62 EUR. V tem obsegu je pritožbi tožnika delno ugodilo in delno spremenilo odločitev o stroških postopka.

Ker je pritožba le delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka, v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani razlogi, uveljavljani s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (1. odstavek 351. člena, 5. alinea 358. člena ter 353. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale ničesar bistvenega k odločitvi v tej zadevi, tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku, ki je s pritožbo delno uspel, pa je dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov, odmerjenih v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 – OT), v višini 153 točk (125 točk, povečano za 2 % materialne stroške ter 20 % DDV), kar znaša 70,23 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 42, 126.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MjQ0