VDSS sodba in sklep Pdp 1298/2010

Jedro

Tožnik je v okviru individualnega delovnega spora vtoževal terjatve, ki se glede na predmet spora uvrščajo med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, obenem pa je vtoževal denarne terjatve, ki jih ni mogoče opredeliti kot terjatve o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Glede na to, da velja rok za odgovor na tožbo 15 dni le v primeru spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (medtem ko se za ostale terjatve za odgovor na tožbo uporablja rok 30 dni) in da tožena stranka na tožbo ni odgovorila v roku 15 dni, ampak v roku 30 dni, izdaja zamudne sodbe v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki ga ni mogoče opredeliti kot spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ni zakonita, saj za njeno izdaji niso bili izpolnjeni pogoji po 318. členu ZPP. V zvezi s tem delom tožbe je bil namreč odgovor na tožbo tožene stranke pravočasen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del zamudne sodbe razveljavi v točki 4, 5, prvi in drugi alinei točke 6, 7, 8 in 9 (glede odločitve, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 351,36 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi) izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del zamudne sodbe (1., 2. in 3. točka izreka).

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka zamudne sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka dne 23. 6. 2010, nezakonita in jo je razveljavilo. V 2. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 16. 6. 2010, temveč mu je trajalo do 29. 6. 2010. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ-a in za navedeno obdobje obračunati mesečno plačo do 29. 6. 2010 ter od zneska obračunati in odvesti vse prispevke in davke v skladu z obstoječo zakonodajo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo, v 8 dneh. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 6.271,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 5. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 2.766,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. V prvi alinei 6. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati regres za leto 2009 v višini 686,00 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davke v skladu z zakonodajo ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 2. alinei 6. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati sorazmerni del regresa za leto 2010 v višini 357,89 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku 6. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji zahtevek tožnika (za plačilo zakonskih zamudnih obresti tudi za čas od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2010) zavrnilo. V 7. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizkoriščen sorazmerni del dopusta v trajanju 15,6 dni za leto 2010 v višini 793,79 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa na tako pridobljen neto znesek obračunati zakonske zamudne obresti od 30. 6. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 8. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati nadurno delo za 89 ur za leto 2009 in 2010 v višini 735,14 EUR, od navedenega zneska plačati vse davke in prispevke v skladu z obstoječo zakonodajo ter na tako dobljen znesek obračunati zakonske zamudne obresti od 14. 7. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 9. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 351,36 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa od zapadlosti dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti, pod izvršbo, višji zahtevek za povrnitev stroškov pa je zavrnilo.

Zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe se iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je 15 – dnevni rok za odgovor na tožbo veljal kvečjemu za odgovor na tožbo v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. Za vse ostale denarne terjatve pa bi moral biti določen 30 – dnevni rok iz 277. člena ZPP. Zato je tožena stranka pravilno in pravočasno vložila odgovor na tožbo. Rok 15 dni iz člena 41 ZDSS-1 je specialni rok, ki pride izključno v poštev za spore o obstoju in prenehanju delovnega razmerja. 318. člen ZPP govori izključno o roku iz 277. člena ZPP, zato je treba izjemo od tega pravila (30 – dnevni rok za odgovor na tožbo) obravnavati restriktivno. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je tožniku plačo izplačala 28. 6. 2010, tega dne je imel tožnik denar že na svojem računu, kljub temu pa je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR. Sodišče je napačno uporabilo 112. člen ZPP (pravilno ZDR). Ker ni bilo pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, niso utemeljeni zahtevki za plačilo odpravnine in odškodnine, zato je v tem delu materialno pravo avtomatično nepravilno uporabljeno. Ker ni bilo pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, je neutemeljen tudi njegov zahtevek za priznanje odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Zaradi nepravilne izdaje zamudne sodbe se sodišče tudi ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je tožniku poslala priporočeno s povratnico vabilo na pisni zagovor dne 23. 6. 2010. Ta zagovor bi moral biti 29. 6. 2010. Ker se tožnik vabilu ni odzval, mu je tožena stranka izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V datumu izredne odpovedi je bila očitna pisna napaka, saj je ostal datum iz vabila na zagovor. Ker tožnik ni imel ne pisne ne ustne odobritve direktorja tožene stranke za koriščenje letnega dopusta, ni imel pravice v letu 2010 koristiti letni dopust za leto 2009. Obvestilo z dne 15. 12. 2009 je ponarejeno. Brezpredmetna je tudi prijava nastopa letnega dopusta z dne 10. 6. 2010, saj je do nje tožnik prišel s prevaro. Tožnik je z nezakonitim izostankom kršil pogodbene in zakonske obveznosti in izgubil zaupanje delodajalca, zato delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati. Posledično so bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved tudi po prvem odstavku 110. člena ZDR, kar sodišče ni upoštevalo.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s tem, da je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala 23. 6. 2010, obstoj delovnega razmerja od 16. 6. 2010 do 29. 6. 2010 (ko naj bi mu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal toženi stranki na podlagi 112. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), vpis obdobja do 29. 6. 2010 v matično evidenco ZPIZ ter obračun in izplačilo pripadajoče plače za navedeno obdobje. Poleg tega je na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR vtoževal tudi odpravnino in odškodnino v zneskih, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje, regres za leto 2009 in regres za leto 2010, nadomestilo za neizkoriščen del dopusta za leto 2010 (za obdobje do 30. 6. 2010) ter plačilo nadurnega dela za 89 ur dela v letu 2009 in 2010, vse v zneskih, kot jih je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu zamudne sodbe, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so za ugodilni del zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče tožnikovo tožbo poslalo toženi stranki v odgovor s pozivom, da mora odgovor na tožbo podati v 15 dneh od njene vročitve. Toženi stranki je bila tožnikova tožba skupaj s pozivom na odgovor vročena 19. avgusta 2010, odgovor na tožbo pa je tožena stranka podala 17. 9. 2010. To pomeni, da je bil odgovor na tožbo tožene stranke podan po izteku 15 – dnevnega roka, ki ga je sodišče prve stopnje dodelilo toženi stranki za odgovor, vendar pa še v roku 30 dni od vročitve tožbe v odgovor.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v okviru tega individualnega delovnega spora vtoževal terjatve, ki se glede na predmet spora uvrščajo med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2010, trajanje delovnega razmerja od 16. 6. 2010 do 29. 6. 2010 in vpis navedenega obdobja v matično evidenco ZPIZ ter izplačilo pripadajoče plače za obdobje od 16. 6. 2010 do 29. 6. 2010, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), obenem pa je vtoževal tudi denarne terjatve, ki jih ni mogoče opredeliti kot terjatve o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja (izplačilo odpravnine in odškodnine, regresa za letni dopust, nadomestila za neizkoriščen sorazmerni del letnega dopusta in plačilo nadurnega dela, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Ker drugi odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da je rok za odgovor na tožbo 15 dni le v primeru sporov o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (medtem, ko se z ozirom na 19. člen ZDSS-1 za ostale terjatve, ki jih tožnik vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, za odgovor na tožbo uporablja rok iz 277. člena ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da za izdajo zamudne sodbe v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnika, ki ga ni mogoče opredeliti kot spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, niso bili izpolnjeni pogoji po 318. členu ZPP. V zvezi s tem delom tožbe je bil namreč odgovor na tožbo tožene stranke pravočasen, saj je bil vložen v roku 30 dni od vročitve tožbe. Ker torej za izdajo zamudne sodbe v zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odpravnine, odškodnine, regresa za letni dopust, nadomestila za neizkoriščen sorazmerni del dopusta in plačila nadurnega dela niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke delno ugoditi in v tem delu izpodbijani del sodbe razveljaviti (354. člen ZPP) ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Ker je tožena stranka odgovor na tožbo podala, ta odgovor na tožbo pa je bil tudi obrazložen, je sodišče v tem delu izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odgovor tožene stranke glede tega dela tožbenega zahtevka tožnika upoštevati kot pravočasen in po izvedenem dokaznem postopku odločiti o utemeljenosti preostalega dela tožbenega zahtevka tožnika.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper del izpodbijane zamudne sodbe, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za obdobje od 16. 6. 2010 do 29. 6. 2010 in na priznanje pravic iz delovnega razmerja (vključno z obračunom ter izplačilom pripadajoče plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) za navedeno obdobje. Ker tožena stranka kljub pravilnemu pravnemu pouku odgovora na tožbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni podala pravočasno, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da so bili za izdajo zamudne sodbe v tem delu izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. Poleg dejstva, da tožena stranka odgovora na tožbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni podala pravočasno (čeprav je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor), je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pri čemer tudi dejstva, na katera se opira v tem delu tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Svojo odločitev v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na ta del obrazložitve izpodbijane sodbe le sklicuje. Iz tožbenih navedb tožnika namreč izhaja, da je njegova izredna odpoved, ki jo je podal na podlagi 112. člena ZDR, pričela učinkovati 29. 6. 2010 (z vročitvijo toženi stranki), izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, pa tožniku sploh ni bila vročena. Vročena je bila le njegovi pooblaščenki in to 30. 6. 2010, kar pa je po pričetku učinkovanja tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, posledično pa je tožnik upravičen do priznanja delovne dobe in do vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od dneva, ko ga je tožena stranka nezakonito odjavila iz zavarovanja (od 16. 6. 2010) pa vse do dneva, ko je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (do 29. 6. 2010).

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, v zvezi s 1., 2. in 3. točko izreka izpodbijane zamudne sodbe zavrnilo in v tem delu napadeno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), saj glede navedenega nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, v katerem smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v zvezi z odločitvijo o 1., 2. in 3. točki tožnikovega tožbenega zahtevka in to zato, ker prvi odstavek 318. člena ZPP govori le o roku za odgovor na tožbo iz 277. člena ZPP. Kot je bilo že omenjeno, drugi odstavek 41. člena ZDSS-1 določa krajši, 15 – dnevni rok za odgovor na tožbo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. ZDSS-1 je v primerjavi z ZPP specialni predpis, ki ga pri odločanju uporabljajo delovna in socialna sodišča, kot specializirana sodišča, pri čemer je potrebno opozoriti tudi na 19. člen ZDSS-1, ki določa, da se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom (torej z ZDSS-1) določeno drugače. Glede na citirano določbo je potrebno v postopkih v delovnih in socialnih sporih primarno uporabiti ZDSS-1, če pa ZDSS-1 določenega vprašanja ne ureja, se uporabijo določbe ZPP. Ker je ZDSS-1 za spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja določil krajši, 15 – dnevni rok za odgovor na tožbo, je potrebno presojati pogoje za izdajo zamudne sodbe glede pravočasnosti odgovora na tožbo upoštevaje člen 41/2 ZDSS-1 in ne upoštevaje člen 277 ZPP.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 577/2020
• VDSS sodba Pdp 1403/2014
• VSM Sklep I Cpg 213/2023