VDSS sodba in sklep Pdp 1294/2010

Jedro

Četudi tožena stranka na tožbo v sporu o prenehanju delovnega razmerja ni odgovorila v 15-dnevnem roku, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izdalo zamudne sodbe, ker je toženi stranki poslalo poziv, da mora odgovoriti na tožbo v 30-dnevnem roku od njene vročitve (kar sicer ni v skladu z določbo člena 41/2 ZDSS-1). Glede na tak poziv niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Kljub redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca lahko delodajalec v času, dokler še traja odpovedni rok, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu iz zakonskih razlogov, ki so opredeljeni v 111. členu ZDR, ker redno odpovedana pogodba o zaposlitvi z vsemi pravicami in obveznostmi še velja, dokler traja odpovedni rok.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe (celotna sodba, razen 1. odstavka izreka sodbe in sklepa) in izpodbijani del sklepa (celotni sklep, razen 8. odstavka izreka sodbe in sklepa) se delno razveljavita v 2. odstavku, 2. točki 3. odstavka, 4., 5., 6. in 7. odstavku izreka sodbe in sklepa in se zadeva v tem obsegu, razen glede odločitve v 4. odstavku izreka sodbe in sklepa, vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oz. sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (1. točka 3. odstavka izreka sodbe in sklepa).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom:

ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009, ki jo je tožena stranka dne 19. 8. 2009 vročila tožeči stranki (1. odstavek izreka);

zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo s tožbenim zahtevkom) za ugotovitev, da je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 3. 9. 2009 in da še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati in izplačati neto plačo v višini 3.000,00 EUR za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov od 18. dne v mesecu za pretekli mesec in ji ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v ustrezna zavarovanja, sicer sodba nadomesti to prijavo, ter plačati prispevke in javne dajatve (2. odstavek izreka sodbe in sklepa);

zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo direktorja, podredno pa na drugo delovno mesto ter ji plačati vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila (3. odstavek izreka sodbe in sklepa);

zavrglo podredni zahtevek (pravilno tožbo s podrednim zahtevkom) za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009 (4. odstavek izreka sodbe in sklepa);

zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom trimesečnega odpovednega roka z dnem 19. 11. 2009, ampak še traja, dokler je tožnik na bolniškem dopustu oz. šest mesecev po izteku odpovednega roka v skladu s 3. odstavkom 116. člena ZDR, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje (5. odstavek izreka sodbe in sklepa);

zavrglo podredni tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo s podrednim tožbenim zahtevkom), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati in izplačati neto plačo v višini 3.000,00 EUR za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov od 18. dne v mesecu za pretekli mesec in ji ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v ustrezna zavarovanja, sicer sodba nadomesti to prijavo, ter plačati prispevke in javne dajatve (6. odstavek izreka sodbe in sklepa);

zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 17.328,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2009 do plačila ter ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila (7. odstavek izreka sodbe in sklepa);

sklenilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (8. odstavek izreka sodbe in sklepa).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (celotno sodbo, razen 1. odstavka izreka sodbe in sklepa) in zoper sklep (razen zoper 8. odstavek izreka – odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni in ugodi tožbi (pravilno: tožbenemu zahtevku) v celoti, oz. ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje je povsem nepravilna in nezakonita. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede odločilnih dejstev je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (glede obvestila o prekinitvi delovnega razmerja v času poskusne dobe) in zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi listinami in zapisniki. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre za litispendenco glede na zadevo, ki se pri naslovnem sodišču vodi pod opr. št. I Pd 1591/2009. V teh dveh delovnih sporih sploh ne gre za identiteto tožbenega zahtevka, poleg tega pa bi se vprašanje litispendence glede na vročitev tožbe toženi stranki v obeh zadevah (v obravnavani zadevi je bila tožba vročena 10. 9. 2009, v zadevi opr. št. I Pd 1591/2009 pa 8. 10. 2009) pojavilo kvečjemu pri odločanju o tožbenem zahtevku v zadevi opr. št. I Pd 1591/2009 in ne v predmetni zadevi. Poleg tega ni podana identiteta tožbenih zahtevkov, zato ni mogoče govoriti o litispendenci. Tožniku sta bili dani dve odpovedi – prva, zoper katero zahteva pravno varstvo v tem sporu, dne 19. 8. 2009 in druga, ki se vodi pod opr. št. I Pd 1591/2009, dne 3. 9. 2009, pri čemer so bili odpovedni razlogi različni. Tožena stranka iste pogodbe o zaposlitvi dvakrat sploh ne more odpovedati, saj potem, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, delovnega razmerja med pogodbenima strankama ni več. Druga tožba je bila vložena zgolj iz previdnosti, tožnik je bil prepričan, da bo s prvo tožbo uspešen glede na dokazane nezakonitosti odpovedi (formalne in vsebinske). Izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju. Če sodišče ugodi primarnemu zahtevku, o podrednem zahtevku sploh ne odloča, ne pa da ga zavrže zaradi litispendence. Sodišče prve stopnje je spregledalo dopolnitev tožbenega zahtevka na obravnavi dne 12. 1. 2010 – v 1. točki sta bila tako primarni kot podredni zahtevek dopolnjena z besedilom „in brez vseh pravnih učinkov“. V 3. točki podrednega zahtevka pa je prišlo do tiskarske napake, izpuščen je bil znesek odškodnine, navedeno je bilo le „in odškodnine v“, vendar je ta del sodišče izpustilo in tak okrnjen zahtevek zavrnilo, kar pomeni, da o odškodnini sploh ni meritorno odločilo. V izreku sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki 19. 8. 2009, nezakonita. V razlogih sodbe pa je zavzelo stališče, da citirano obvestilo ne predstavlja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da delovno razmerje na tej osnovi ne more prenehati, ker v času poskusnega dela pogodbe ni mogoče odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka prenehanja delodajalca ali prisilne poravnave. Ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče to ugotovilo. Zaključek, da odpovedi ni mogoče tretirati za odpoved, ker ni mogoča v času poskusnega dela, je brez pravne podlage. Če ni ustrezno speljanega postopka, če v odpovedi manjka navedba in obrazložitev utemeljenosti odpovednega razloga, navedba odpovednega roka, pravni pouk …, sodišče ne more zaključiti, da ne gre za odpoved. Edino mogoč je zaključek, da gre za odpoved, ker dokazano gre za nepreklicno enostransko izjavo delodajalca o prekinitvi delovnega razmerja delavcu, ter da je taka odpoved nezakonita zaradi vseh opisanih nezakonitosti, pa tudi iz razloga, ker je bila dana v času poskusnega dela. Nedvomno je šlo po vsebini za odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav ima listina naslov obvestilo o prekinitvi delovnega razmerja v času poskusne dobe. Če je tožena stranka na dopis pooblaščenke tožnika, naj se precizirajo odpovedni rok, odpovedni razlog idr., po posvetovanju s pravnikom ugotovila, da je podala nezakonito odpoved, ki jo je nato hotela sanirati s takojšnjo uvedbo postopka izredne odpovedi, pa to ne more biti v škodo tožnika. Sodišče se je oprlo na navedbo tožnika, da šteje odpoved za odpoved iz poslovnega razloga, pri tem pa je spregledalo, da je navedel tudi, da tudi pogoji za odpoved iz krivdnega razloga niso podani. Sodišče bi se moralo spustiti v vsebinsko obravnavo obvestila in samo ugotoviti, za kakšno odpoved gre. Ker je bila odpoved nezakonita in je bilo o tem pravnomočno odločeno, je tudi preostali del tožbenega zahtevka utemeljen, saj so zaradi nezakonitosti odpovedi nezakonite tudi vse posledice odpovedi. Tožbe ni mogoče zavreči zaradi litispendence, zavrnitev tožbenega zahtevka, ki je povezan z nezakonito odpovedjo, pa je povsem neutemeljena. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo odpravnine tožeča stranka poudarja, da ne ve, zakaj se je sodišče spustilo v presojo, ali ji pripada odpravnina po 1. odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Podredni zahtevek pa je bil postavljen za primer, če reintegracijskemu zahtevku ne bi bilo ugodeno, v skladu s 1. odstavkom 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR). V tem primeru je tožnik zahteval izplačilo odpravnine v znesku 17.328,00 EUR in odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR, saj je na obravnavi dne 19. 2. 2010 izrecno navedel, da si pridržuje postaviti odškodninski zahtevek na podlagi te določbe. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do utemeljenih navedb tožeče stranke, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni prekluzivni rok za vložitev odgovora na tožbo in da bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodne odločbe pravilno ugotovilo, da tožniku na podlagi obvestila z dne 18. 8. 2009 delovno razmerje ni moglo prenehati, ter da obvestilo ne predstavlja redne niti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato se tožena stranka zoper ugodilni del sodbe tudi ni pritožila. Tožnik sam je priznal pomanjkljivosti obvestila in pozval toženo stranko, da kršitve oz. nejasnosti odpravi, tožena stranka pa je v roku, ki ga je postavil tožnik, tožniku posredovala vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo. Poleg tega pa je tožnik sam izjavil, da niti sam ni štel, da mu je z omenjenim obvestilom prenehalo delovno razmerje, saj je svojo funkcijo tudi v bolniškem staležu opravljal še naprej in da je šele 16. 9. 2009 zvedel, da mu je delovno razmerje prenehalo, ko ni mogel podaljšati bolniškega staleža. Tožena stranka še navaja, da ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, saj je odgovor na tožbo podala v 30-dnevnem roku, kot ji je naložilo sodišče v pozivu za odgovor.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijana sodba in sklep nimata takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi mogla preizkusiti. Tudi očitana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj glede odločilnih dejstev ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin in zapisnikov. Tožeča stranka ta pritožbeni razlog uveljavlja v zvezi z obvestilom o prekinitvi delovnega razmerja v času poskusne dobe, vendar je nasprotja med razlogi sodbe in navedenimi listinami pripisati zmotni razlagi vsebine navedene listine (ki jo je sodišče sicer pravilno štelo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter v 1. odstavku izreka sodbe in sklepa ugotovilo njeno nezakonitost, kljub taki odločitvi pa je delno zavrglo tožbo oz. zavrnilo zahtevke, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v povezavi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi z dne 18. 8. 2009), kar pa ne pomeni pritožbenega razloga po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. So pa razlogi sodbe v pretežnem delu napačni zato, ker je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi (v zavrnilnem delu oz. v delu, v katerem je tožbo zavrglo) izhajalo iz povsem napačnih materialnopravnih izhodišč. Zato je podan drugi pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja pritožba, to je zmotna uporaba materialnega prava, v povezavi s tem pa tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (ker je sodišče prve stopnje nekatera odločilna dejstva ugotovilo napačno oz. jih zaradi zmotne pravne presoje sploh ni ugotovilo), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo, ker odgovor na tožbo ni bil podan v 15-dnevnem roku. Iz podatkov v spisu (l. št. 8) namreč izhaja, da je bil toženi stranki poslan poziv, da mora odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, kar sicer ni v skladu z določbo 2. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., ZDSS-1), vendar glede na tak poziv niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP (toženi stranki ni bil poslan pravilen poziv za odgovor oz. poziv za podajo odgovora na tožbo v zakonskem 15-dnevnem roku, v roku, ki je bil v pozivu naveden, pa je odgovorila na tožbo).

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve določb po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbami 189. člena ZPP (obstoj pravde – litispendenca) oz. 3. odstavkom 182. člena ZPP (uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi – podredni zahtevki). Skladno z določbo 1. odstavka 189. člena ZPP pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki, o zahtevku, ki ga stranka postavi med postopkom, pa od trenutka, ko je o njem obveščena nasprotna stranka. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami, če se taka pravda začne, pa sodišče tožbo zavrže. Prvostopenjsko sodišče je napačno presodilo, da gre v obravnavani zadevi za litispendenco, zato je sprejelo napačno odločitev, ko je del tožbe s tožbenimi zahtevki, ki so razvidni iz izreka sodbe in sklepa, zavrglo.

Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku izreka sodbe in sklepa razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009, ki jo je dne 19. 8. 2009 tožena stranka vročila tožeči stranki, nezakonita (v tem delu je sodba sodišča prve stopnje pravnomočna). V povezavi s takšno odločitvijo je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo s tožbenim zahtevkom) za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem 3. 9. 2009 in ugotovitev, da delovno razmerje še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009 ter reparacijski zahtevek (odločitev v 2. odstavku izreka sodbe in sklepa, 1. in 2. točka) zaradi litispendence, češ da tožnik iste zahtevke uveljavlja v drugi zadevi, ki se pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. I Pd 1591/2009. Iz istega razloga je zavrglo tudi podredni zahtevek (pravilno: tožbo s podrednim zahtevkom), ki je enak zahtevku, o katerem je odločilo v 1. odstavku izreka sodbe in sklepa. V razlogih sodbe je navedlo, da gre za litispendenco z zadevo opr. št. I Pd 1591/2009. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšno stališče napačno. Litispendenca bi bila – glede na začetek ene in druge pravde – podana kvečjemu v obratni smeri, v zadevi opr. št. I Pd 1591/2009 (glede na obravnavani individualni delovni spor), če bi se o istem zahtevku res začela nova pravda med istima strankama, kar pa ne drži. Predmeta pravde v obeh spisih sta namreč različna – v obravnavani zadevi se presoja redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009, v zadevi opr. št. I Pd 1591/2009 pa izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009. Iz podatkov v spisu izhaja, da se je pravda v zadevi opr. št. I Pd 1591/2009, v kateri je bila tožba vložena 2. 10. 2009, začela dne 8. 10. 2009, medtem ko se je v obravnavani zadevi (tožba vložena 7. 9. 2009) začela prej, to je 10. 9. 2009, zato litispendence že iz tega razloga ni. Poleg tega pa sploh ne gre za identične zahtevke, ker gre za dve odpovedi – eno (redno) z dne 18. 8. 2009 in drugo (izredno) z dne 3. 9. 2009, o katerih se odloča v dveh sporih. V takem primeru, kot je obravnavani, sicer pride praviloma do uveljavljanja podobnih reparacijskih (reintegracijskih) zahtevkov, povezanih z ugotovitvijo nezakonitosti (obeh) odpovedi, ker pa sta podana vsak v zvezi z eno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni istovetnosti zahtevkov oz. ne gre uveljavljanje istih zahtevkov. Zato litispendenca ni podana, to pa tudi pomeni, da odločitev o posameznem zahtevku v eni pravdi ne vpliva na odločitev o podobnem zahtevku (npr. reparaciji, reintegraciji) v drugi pravdi (in tudi eventualnega ugovora, da gre za res iudicata, ne bi bilo mogoče uspešno uveljavljati).

Glede na to, da je bila (pravnomočno) ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009 (vročene tožeči stranki 19. 8. 2009), pogodba o zaposlitvi pa do podaje druge (izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, ker je prenehala kasneje na podlagi nove odpovedi (3. 9. 2009), bi bila mogoča le zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu, ne pa zavrženje tožbe zaradi litispendence, kot je odločilo sodišče prve stopnje v 2. odstavku izreka sodbe in sklepa. Nepravilna je tudi odločitev v 4. odstavku izreka sodbe in sklepa o zavrženju podrednega zahtevka (pravilno: tožbe s podrednim tožbenim zahtevkom) za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009, saj pritožba pravilno izpostavlja, da v primeru, kadar sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, o podrednem zahtevku sploh ne odloča (3. odstavek 182. člena ZPP). Seveda pa v nobenem primeru ni pravne podlage za zavrženje tožbe z identičnim zahtevkom, ki mu je bilo ugodeno, čeprav je postavljen še kot podredni zahtevek. Tak način postavljanja zahtevkov, kot je razviden iz tožbe, ni v skladu z določbami 3. odstavka 182. člena ZPP, saj istega zahtevka ni mogoče uveljavljati v obliki primarnega zahtevka in obenem kot podredni zahtevek. ZPP v navedenem 3. odstavku 182. člena vsebuje jasno pravilo o uveljavljanju več tožbenih zahtevkov v eni tožbi kot primarnih oz. podrednih – dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Ker temelji na zmotni presoji glede litispendence, je napačna tudi odločitev v 6. odstavku izreka sodbe in sklepa.

Pritožba tožeče stranke pa utemeljeno uveljavlja tudi pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka z obvestilom o prekinitvi delovnega razmerja v času poskusne dobe z dne 18. 8. 2009 tožnika obvestila o svoji nepreklicni odločitvi o prekinitvi delovnega razmerja v času poskusne dobe, ter da to obvestilo (priloga A2) ne predstavlja ne redne ne izredne odpovedi, zato na tej podlagi tožniku delovno razmerje ni moglo prenehati. Kljub taki ugotovitvi je v 1. odstavku izreka sodbe in sklepa (ki ni pod pritožbo) ugotovilo nezakonitost „redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009“. Po eni strani je (pravilno) štelo, da gre za odpoved, po drugi pa, da obvestilo ni ne redna ne izredna odpoved, ker redna odpoved v času poskusnega dela ni dopustna. Listina v prilogi A2 je kljub pomanjkljivostim nedvomno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato stališču prvostopenjskega sodišča, da ne gre niti za redno niti za izredno odpoved, ni mogoče pritrditi. Gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je prav zaradi pomanjkljivosti glede vsebine (odpovedni razlog ni naveden), oblike in postopka, na podlagi katerega je bila podana, nezakonita, kot je sicer pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izreku sodbe. Če bi res šlo le za obvestilo brez vsakih pravnih posledic in ne za odpoved, tudi sodno varstvo ne bi bilo dopustno in sodišče ne bi imelo nikakršne pravne podlage za meritorno odločitev (razveljavitev obvestila). Prvostopenjsko sodišče je torej kljub nedosledni obrazložitvi (pravnomočno) presodilo, da je odpoved z dne 18. 8. 2009 nezakonita, pri čemer je pravilno ugotovilo, da te (redne) odpovedi ni mogoče šteti za redno odpoved iz poslovnega razloga, za kar se je tekom postopka zavzemal tožnik. Zato bi moralo glede na odločitev v 1. odstavku izreka sodbe in sklepa, kot pravilno navaja pritožba, odločiti tudi o utemeljenosti vseh zahtevkov, ki iz nje izhajajo, vendar ob upoštevanju dejstva, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi druge (izredne) odpovedi dne 3. 9. 2009, ki je bila podana iz razlogov po 2. in 3. točki 111. člena ZDR (zaradi hujših kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti oziroma zato, ker tožnik najmanj pet delovnih dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogu svoje odsotnosti pa ni obvestil delodajalca), glede katere prav tako teče sodni spor (zadeva opr. št. I Pd 1591/2009). Stališču tožnika, ki ga izpostavlja tudi v pritožbi, da tožena stranka iste pogodbe o zaposlitvi dvakrat sploh ne more odpovedati, ker zaradi (prve) odpovedi pogodbe delovnega razmerja med pogodbenima strankama ni več, za obravnavani primer nedvomno ne drži. Na podlagi obvestila o prekinitvi delovnega razmerja v času poskusne dobe (redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) z dne 18. 8. 2009 tožniku pogodba o zaposlitvi (oz. delovno razmerje) še ni prenehala, vse do vročitve druge izredne odpovedi z dne 3. 9. 2009. Kljub redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca lahko delodajalec v času, dokler še traja odpovedni rok, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu iz zakonskih razlogov, ki so opredeljeni v 111. členu ZDR, ker redno odpovedana pogodba o zaposlitvi z vsemi pravicami in obveznostmi še velja, dokler traja odpovedni rok. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009 torej za tožnika ni imela nobenih posledic. Na njeni podlagi mu delovno razmerje (še) ni prenehalo, ker je bil pri toženi stranki vse do dneva vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009 v delovnem razmerju (s tožbo tudi ni zahteval priznanja obstoja delovnega razmerja pred tem datumom, ampak le za čas po 3. 9. 2009). Zato v tem sporu, kljub nezakoniti (redni) odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009, ni podlage za ugoditev reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku, ker je prišlo kasneje do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na drugi pravni podlagi. Prav tako v okviru obravnavanega delovnega spora iz istih razlogov ni pravne podlage za odločanje o sodni razvezi oz. odškodnini na podlagi 118. člena ZDR. Nedvomno pa je bila tožba v tej zadevi kljub navedenemu potrebna, saj bi sicer obvestilo o prekinitvi delovnega razmerja v času poskusne dobe (redna odpoved) z dne 18. 8. 2009 lahko imelo za tožnika škodljive posledice – prenehanje delovnega razmerja po izteku odpovednega roka, dogovorjenega v 13. členu individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009.

Prvostopenjsko sodišče je torej, glede na navedeno, pravilno odločilo le o zavrnitvi tožbenega zahtevka za poziv nazaj na delo direktorja, podredno pa na drugo delovno mesto (1. točka 3. odstavka izreka sodbe in sklepa), saj ta del tožbenega zahtevka v povezavi z nezakonito redno odpovedjo z dne 18. 8. 2009 ni utemeljen, ker je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi izredne odpovedi dne 3. 9. 2009, o čemer teče spor v zadevi opr. št. I Pd 1591/2009 (v katerem je uveljavljal tudi reintegracijski zahtevek v povezavi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki bo predmet odločanja v tej zadevi). V preostalem delu pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo (glede primarnih oz. podrednih zahtevkov) deloma zavrglo zaradi litispendence, preostale tožbene zahtevke (primarne in podredne) pa zavrnilo, napačna oz. vsaj preuranjena, saj je posledica zmotne pravne presoje, da obvestilo z dne 18. 8. 2009 sploh ni odpoved oz. da je podana litispendenca. Točne so tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dopolnitve tožbenega zahtevka na obravnavi dne 12. 1. 2010, čeprav je dejstvo, da dopolnitev v primarnem in podrednem zahtevku pod točkama 1, ki je navedena v zapisniku na l. št. 32 (2. stran zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo), nima nobenega vsebinskega pomena. Tekom postopka pa sodišče prve stopnje, očitno zaradi napake v pripravljalni vlogi tožeče stranke same, tudi ni pravilno povzelo 3. točke podrednega zahtevka – v tožbi je podredni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine ustrezno oblikovan tudi po višini, v dopolnitvi tožbenega zahtevka – pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2009 – pa je, kot navaja pritožba in kot izhaja iz podatkov v spisu, prišlo do tiskarske napake, ker je bil izpuščen znesek odškodnine, ki jo tožnik zahteva. Ob tem je potrebno tudi opozoriti na to, da tožbeni zahtevek, tako kot je postavljen (primarni, podredni) v tožbi in pripravljalnih vlogah, v pretežnem delu ni postavljen v skladu s citirano določbo 3. odstavka 182. člena ZPP (točki 1 primarnega in podrednega zahtevka sta identični, kar je, kot je že navedeno, napačno; točka 2 podrednega tožbenega zahtevka bi bila smiselna le za primer, če bi bila redna odpoved zakonita, ker z njim tožnik zahteva priznanje delovnega razmerja za čas odpovednega roka oz. za čas bolniškega staleža oz. najdalj do izdaje sodbe, isto pa velja za točko 3 podrednega zahtevka za plačilo odpravnine …).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno razveljavilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, razen glede odločitve o zavrženju dela tožbe v 4. odstavku izreka sodbe in sklepa (to odločitev je le razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje napačno odločilo o podrednem zahtevku, čeprav je ugodilo primarnemu, pri čemer je pritožbeno sodišče štelo, da gre za prekoračitev tožbenega zahtevka – 357. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti ugotovljenih nepravilnosti, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena, 355. člen ZPP). V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (odločitev v 1. točki 3. odstavka izreka sodbe in sklepa).

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem razveljavitvenem sklepu, ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 51/2011
• VDSS Sklep Pdp 329/2021
• VDSS Sklep Pdp 102/2020