VDSS sodba in sklep Pdp 1250/2010

Jedro

Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se zamudne sodbe ne more izpodbijati s pritožbo, zaradi česar pritožbeno sodišče v tej smeri izpodbijane delne zamudne sodbe ni preizkusilo.

Izrek

I. Pritožbi zoper delno zamudno sodbo se delno ugodi tako, da se ta v odločitvi o pripadajoči bruto plači oziroma nadomestilu plače zniža na znesek 1.543,33 EUR (od zneska 1.562,32 EUR).

II. V preostalem se pritožba zoper delno zamudno sodbo zavrne, pritožba zoper izpodbijani del sklepa pa se zavrne v celoti in se potrdita nespremenjeni del izpodbijane delne zamudne sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od 20. 4. 2007 do 20. 7. 2007 zagotoviti pravice iz delovnega razmerja, in sicer jo za čas od 20. 4. 2007 do 31. 5. 2007 prijaviti v socialna zavarovanja in ji iz naslova plače ter nadomestila plače za čas upravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni obračunati bruto 1.562,32 EUR in izplačati ustrezen neto znesek po odvodu prispevkov in davkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2007 dalje do plačila, pod izvršbo. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je odločitev o stroških postopka pridržalo do končne odločitve o zadevi (1. točka izreka) in naložilo tožeči stranki, da je dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa odpraviti nesklepčnost tožbe v delu, ki se nanaša na nadomestilo plače za čas upravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni v času od 21. 7. 2007 do 31. 8. 2007 (2. točka izreka sklepa). V 1. točki izreka sklepa z dne 6. 10. 2010, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo tožnika v delu, ki se je nanašala na nadomestilo plače za čas upravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni v času od 21. 7. 2007 do 31. 8. 2007. V 2. točki izreka navedenega sklepa, zoper katero je tožena stranka prav tako vložila pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v višini 183,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne dalje do plačila.

Zoper navedeno delno zamudno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka smiselno iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je dobil tožnik plačan bolniški stalež in da jo je tožnik nagovoril, da ga zadrži šest mesecev. Zatrjuje, da je tožnik poskusno delo opravil nezadovoljivo, zaradi česar so ga hoteli pri toženi stranki odjaviti po enem mesecu in pol. Ker pa se tožnik in tožena stranka poznata že dolga leta, tožena stranka tega ni storila. Tožnik je v spornem času delal na črno pri drugem delodajalcu, bil je podjetnik, obljubil je, da se bo prijavil v socialno zavarovanje. Tožena stranka je le iz razlogov humanosti tožnika obdržala na delu tri mesece in plačevala njegovo zavarovanje.

Tožena stranka se laično pritožuje tudi zoper sklep z dne 6. 10. 2010 (smiselno pa zoper 2. točko izreka tega sklepa), prav tako iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer ponavlja svoje navedbe iz pritožbe zoper delno zamudno sodbo.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane delne zamudne sodbe in izpodbijanega dela sklepa.

Pritožba zoper delno zamudno sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper izpodbijani del sklepa z dne 6. 10. 2011 pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo glede bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in glede pravilne uporabe materialnega prava, izpodbijani del sklepa pa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je prav tako po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče izpodbijane delne zamudne sodbe iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni preizkušalo, ker se na podlagi drugega odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili za delno zamudno sodbo izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP. Tožena stranka kljub pravilno vročeni tožbi in pozivu, naj na tožbo odgovori v roku 30 dni od dneva vročitve skupaj z opozorilom na posledice, če odgovora na tožbo ne bo podala, na tožbo ni odgovorila. Zahtevek, ki ga je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal in v katerem je bilo odločeno z delno zamudno sodbo, ne predstavlja zahtevka, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, je izhajala utemeljenost dela tožnikovega tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano delno zamudno sodbo, dejstva, na katera se je tožbeni zahtevek opiral, pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

S tem, ko tožena stranka na tožbo ni odgovorila, se šteje, da je kot resnične priznala navedbe tožnika v tožbi. Tožnik je v tožbi med drugim zatrjeval, da je bil na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri toženi stranki od 20. 4. 2007 do 20. 7. 2007 in da mu je dolžna tožena stranka za navedeno obdobje izplačati plačo oziroma nadomestilo plače za čas upravičene odsotnosti z dela (tožnik je bil od 11. 7. 2007 dalje v bolniškem staležu), zato mu je tožena stranka iz naslova neizplačanih plač dolgovala skupaj 1.391,54 EUR, iz naslova bolniškega staleža za čas od 11. 7. 2007 do 31. 8. 2007 pa 782,74 EUR bruto. Ker ga tožena stranka z dnem začetka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni prijavila v obvezna zavarovanja, je tožnik v tožbi vtoževal tudi zagotovitev pravic iz delovnega razmerja za čas od 20. 4. 2007 do 31. 5. 2007. Na podlagi zgoraj omenjenih dejanskih trditev tožnika v tožbi je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijane delne zamudne sodbe. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi ustrezno materialnopravno obrazložilo.

Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane delne zamudne sodbe jasno opredelilo tudi do višine dela tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik vtoževal za obdobje od 20. 4. 2007 do 20. 7. 2007. Ugotovilo je, da je tožnik za navedeno obdobje iz naslova pripadajoče bruto plače upravičen do zneska v višini 1.391,54 EUR (kot je to zatrjeval v tožbi), iz naslova pripadajočega nadomestila za čas bolniškega staleža v obdobju od 1. 7. 2007 do 20. 7. 2007 pa do višine 151,79 EUR bruto. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen po višini do bruto zneska 1.543,33 EUR ter do izplačila ustrezne neto plače od navedenega zneska. Ker pa je sodišče prve stopnje v delni zamudni sodbi naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati bruto znesek v višini 1.562,32 EUR (namesto pravilnega zneska 1.543,33 EUR, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem podano nasprotje med izrekom sodbe in razlogi sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi 6. alinee 358. člena ZPP v tem delu izpodbijano delno zamudno sodbo delno spremenilo tako, da je znesek, ki ga je dolžna tožena stranka obračunati tožniku v bruto višini (in posledično izplačati ustrezen neto znesek po odvodu prispevkov in davkov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2007 dalje do plačila), znižalo na 1.543,33 EUR (od zneska 1.562,32 EUR). V preostalem pa je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zoper delno zamudno sodbo zavrniti kot neutemeljeno, saj glede preostalega dela izpodbijane delne zamudne sodbe niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Kot je bilo že navedeno, pritožbeno sodišče izpodbijane delne zamudne sodbe iz edinega pritožbenega razloga, ki ga je uveljavljal tožnik, t.j. zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ni preizkušalo, saj ta pritožbeni razlog glede na drugi odstavek 338. člena ZPP v primeru zamudne sodbe ni dovoljen pritožbeni razlog.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa z dne 6. 10. 2010 (odločitev o pravdnih stroških) preizkusilo v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, po uradni dolžnosti pa tudi v zvezi s kršitvami iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških tožnika odločilo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08) in skladno s 154. členom ZPP, tako, da je odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov tega individualnega delovnega spora pravilna, pritožba tožene stranke v zvezi s tem pa neutemeljena, zaradi česar jo je bilo potrebno zavrniti (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pravdnih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1072/2011
• VDSS sodba Pdp 859/2011
• VDSS sodba Psp 407/2011