VDSS sodba Pdp 124/2011

Jedro

Tožba, s katero je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, je sklepčna, saj vsebuje navedbe o odgovornosti drugotožene stranke. Tožnik se je poškodoval, ko se je pri vleki vozička, polnega blaga (težkega med 300 in 400 kg), zvil kolešček, zaradi česar se je voziček nagnil in skupaj z blagom padel na tožnika. Do tega je prišlo zato, ker je bil voziček za takšno delo neprimeren in nevzdrževan, drugotožena stranka kot delodajalec pa je bila dolžna poskrbeti za varne delovne pogoje in razmere, zlasti tudi za ustrezno varnost in brezhibnost naprav in orodij, s katerimi se dela. Ker tega ni storila, je podana njena krivdna odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo drugotoženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 200,00 EUR od 15. 12. 2007 do plačila in od zneska 4.600,00 EUR od 5. 11. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.600,00 EUR za čas od 5. 12. 2007 do 5. 11. 2008 pa je zavrnilo (1. točka izreka zamudne sodbe). Nadalje je odločilo, da je drugotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 297,88 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (do plačila) (2. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe se pritožuje drugotožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano delno zamudno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno, da tožniku prisodi nižjo odškodnino v znesku 1.100,00 EUR, v preostanku pa tožbeni zahtevek zavrne. V obravnavani zadevi po mnenju drugotožene stranke niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka istega člena. Prvostopenjsko sodišče je izdalo izpodbijano sodbo glede na tožbene navedbe sklepa, da je drugotožena stranka kriva za škodni dogodek. Do škodnega dogodka naj bi prišlo, ker se je zvil kolešček na vozičku, na katerem je bilo od 300 do 400 kg blaga. Za ravnanje z vozičkom je odgovoren tisti, ki z njim upravlja, to je delavec, ki ga naloži, rine in razloži, saj je od njega odvisno, koliko in kako bo naložil voziček. Za odgovornost delodajalca bi šlo v primeru, če delavcu ne bi zagotovil brezhibnega vozička, oz. če bi opustil dolžni nadzor ali kljub obvestilu delavca, da voziček ni tehnično brezhiben, le-tega ne bi popravil. Drugotožena stranka redno vzdržuje vozičke in s strani tožeče stranke ni bila obveščena o kakršnikoli okvari. Ker so dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dejstvi, ki so splošno znana oz. v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama, niso podani pogoji za izdajo delne zamudne sodbe. Prav tako je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Po 179. členu OZ gre oškodovancu pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Tožeča stranka glede na opis škodnega dogodka in zatrjevane poškodbe ni mogla utrpeti nobenega strahu, niti primarnega, še manj pa sekundarnega. Pogoj za prisojo odškodnine iz tega naslova je, da je strah intenziven, kar v danem primeru ni bilo možno. Tožnik je utrpel le lahko telesno poškodbo brez trajnih posledic, za minimalno poškodbo, ki se je pokazala že ob prvem RTG slikanju. Iz samih dejstev, ki jih je tožnik navedel, izhaja, da ni utrpela strahu take intenzitete in trajanja, da bi to opravičevalo prisojo odškodnine. Tudi pretrpljene telesne bolečine in zatrjevane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso bile takšne intenzitete in trajanja, da bi bil tožnik upravičen do prisojene odškodnine. Nepravilna je tudi odločitev glede povrnitve materialne škode. Tožnik v tožbi trdi le, da vtožuje stroške za pomoč in postrežbo, ki jo je potreboval najmanj 14 dni po poškodbi po 2 uri dnevno, stroške ene ure pomoči pa ocenjuje na 5,00 EUR na uro. Trditev, kakšno oskrbo je potreboval in ali jo je tudi plačal, pa tožnik v tožbi ni podal. Isto velja za znesek 60,00 EUR za domnevne stroške telefona, fotokopiranja, prevoze. Navedbe so presplošne, da bi se lahko štelo, da utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki jih navaja tožnik. Glede podrednega predloga za znižanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa drugotožena stranka navaja, da gre za lahek škodni primer, za take primere pa se v sodni praksi prisojajo odškodnine med eno in tremi povprečnimi plačami. V času škodnega dogodka, to je avgusta 2007, je povprečna neto plača znašala 833,08 EUR, zato bi prisojena odškodnina lahko znašala do 2.500,00 EUR, ne pa več, primerna pa bi bila odškodnina v višini 1.100,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo stroškov drugotožene stranke, čeprav je bilo njeni pritožbi zoper prvo zamudno sodbo ugodeno – tožeča stranka je vložila tožbo na nepristojno sodišče, pritožbeni stroški pa so nastali izključno po njeni krivdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Tudi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, le pavšalno, brez natančnejše obrazložitve o tem, v čem se ta kršitev kaže, ni podana. O odločilnih dejstvih namreč v izpodbijani delni zamudni sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. pripisi.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Drugotoženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku.

V obravnavanem primeru je bil torej izpolnjen tako pogoj iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor), kakor tudi pogoji iz 2. do 4. točke istega člena. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične, pri čemer mora biti izpolnjen dodatni pogoj, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (3. in 4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). V obravnavani zadevi je tudi ta pogoj izpolnjen, saj ni nikakršnega nasprotja med tožbenimi navedbami in dokazi, predloženimi s strani tožnika.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila odločitev o temelju odškodninske odgovornosti napačna zaradi nesklepčnosti tožbe oz. nasprotja med dejstvi in dokazi s tem v zvezi. Drugotožena stranka s pritožbenimi navedbami, da naj bi bilo splošno znano, da je za ravnanje z vozičkom odgovoren tisti, ki z njim upravlja, to je delavec, ter da redno vzdržuje vozičke in s strani tožeče stranke ni bila nikoli obveščena o kakršnikoli okvari kateregakoli vozička, po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega pritožbenega razloga pa v pritožbi zoper zamudno sodbo ni dopustno uveljavljati. Nezgodo, ki se je na delu pripetila tožniku, okoliščine, v katerih je do nezgode prišlo ter odgovornost za nezgodo je tožnik v tožbi ustrezno opisal, tako da nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožba v tem delu ne bi bila sklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka nedvomno izhaja iz dejstev, ki s v tožbi navedena. To velja tudi glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na višino vtoževane odškodnine tako iz naslova nepremoženjske kot premoženjske škode. Stališču pritožbe, da naj bi bile tožbene navedbe, zlasti v zvezi z zahtevkom za povračilo odškodnine za materialno škodo – stroške za pomoč in postrežbo ter stroške telefona, fotokopiranja in prevozov – preveč splošne, da bi se na njihovi podlagi lahko štelo, da iz njih izhaja utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka, namreč ni mogoče pritrditi, saj je tožnik tudi te zahtevke ustrezno in v zadostni meri utemeljil.

Izpodbijana zamudna sodba pa je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev. Nobenega dvoma ni o odškodninski odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik na delu pri drugotoženi stranki dne 6. 8. 2007, ko se je pri vleki vozička, polnega blaga (težkega med 300 in 400 kg), zvil kolešček, zaradi česar se je voziček nagnil in skupaj z blagom padel na tožnika. Do tega je prišlo zato, ker je bil voziček za takšno delo neprimeren in nevzdrževan, sicer ne bi prišlo do okvare pod obremenitvijo. Delodajalec je dolžan poskrbeti za varne delovne pogoje in razmere, zlasti tudi za ustrezno varnost in brezhibnost naprav in orodij, s katerimi delavec dela. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke za nezgodo, v smislu 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ).

Prisojena odškodnina (za telesne bolečine, nevšečnosti pri zdravljenju, strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti) pa je tudi po višini primerna in določena ob upoštevanju vseh kriterijev iz 179. člena OZ, pri čemer so ustrezno upoštevana razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi priznavajo za podobne in hujše primere poškodb. Iz razlogov sodbe izhaja, kakšne poškodbe je tožnik v nezgodi utrpel in kakšne so posledice poškodbe, ki nikakor ni bila tako neznatna, kot to prikazuje drugotožena stranka v pritožbi. Tožnik je utrpel fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v trajanju in intenziteti, kot je navedeno v sodbi, zdravljenje z vsemi nevšečnostmi je trajalo več mesecev, utrpel pa je tudi psihične bolečine zaradi strahu ob samem dogodku in med zdravljenjem (primarni in sekundarni strah sta bila očitno tako intenzivna, da je tožnik tudi do odškodnine iz tega naslova upravičen). Tudi po končanem zdravljenju, ki je obsegalo tudi fizioterapijo, pa so ostale trajne posledice poškodbe, ki tožnika ovirajo v vsakdanjem življenju ter pri opravljanju njegovega poklica šoferja (zlasti bolečine v predelu vratu, hrbtenice, v kolku … ga omejujejo pri hoji, stoji, sedenju itd.), pa tudi pri opravljanju prostočasnih, zlasti športnih aktivnosti, kot je prav tako razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 4.600,00 EUR (2.800,00 EUR iz naslova odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, 600,00 EUR za duševne bolečine zaradi strahu, 1.200,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) nikakor ni previsoka niti ne odstopa od odškodnin, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih, lažjih in težjih primerih. Drugotožena stranka se zavzema za znižanje odškodnine na znesek, ki bi ustrezal eni do treh povprečnih plač, vendar neutemeljeno, saj je prisojena odškodnina pravična in primerna.

Pritožba drugotožene stranke je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka, saj glede na končni uspeh tožeče stranke, ki le z neznatnim delom tožbenega zahtevka v pravdi ni uspela, ni nikakršne pravne podlage za to, da bi se pri izračunavanju stroškov postopka upoštevali pritožbeni stroški drugotožene stranke zoper prvo zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov ustrezno upoštevalo tudi veljavno Odvetniško tarifo, zato je odločitev o stroških postopka pravilna.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 309/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 497/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 1139/2011