VDSS sodba Pdp 92/2011

Jedro

Ob upoštevanju fikcije vročitve tožbe in ker tožena stranka v predpisanem zakonskem roku ni podala odgovora na tožbo, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo zamudno sodbo, saj utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo plače, stroškov prehrane in prevoza ter regresa za letni dopust izhaja iz zatrjevanih dejstev o neizpolnjenih denarnih obveznostih tožene stranke do tožnika. Ta dejstva tudi niso v nasprotju s predloženimi listinami ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od meseca oktobra 2008 do aprila 2010 obračunati bruto plačo in na to izplačati neto plačo v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (1. toč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca oktobra 2008 do aprila 2010 plačati dodatek za prehrano in stroške prevoza na delo v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (2. toč. izreka), in da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 686,00 EUR bruto ter izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, pri čemer je višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo (3. toč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delo ugoditve tožnikovih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Tožena stranka zavrača vse očitke, da tožniku ni poravnala plače za čas od meseca oktobra 2008 do aprila 2010. Glede tega je predložila konkretne izplačilne liste, s katerimi dokazuje, da je tožniku poleg nakazila vsakokratne mesečne neto plače v višini 129,40 EUR oz. 131,21 EUR, še od navedenih zneskov plačala predpisane prispevke. Tožnik je bil v času, ko ni imela dela, na začasnem čakanju na delo. Z njim se je dogovorila o neplačanem dopustu na dveh sestankih dne 26. 9. 2008 in 17. 11. 2009 ter mu dovolila, da gre nazaj v Bosno. Glede tega opozarja na zmanjšano poslovanje v gradbeništvu zaradi gospodarske krize in na nastale finančne težave. Poleg tega je prišlo do odložitev del na gradbiščih. Tožnik ni upravičen do dodatka za prehrano in prevoznih stroškov v mesecih, ko je bil na čakanju na delu. Glede obveznosti izplačila regresa za letni dopust za leto 2009 pa se sklicuje na dogovor med strankama, da bo takšno izplačilo nadomestila s pokritjem stroškov obveznega zavarovanja za mesece januar, februar in december 2009. V celoti je spoštovala pravila, ki so veljala za zaposlovanje delavcev iz tujine na podlagi urejenih dovoljenj za delo v Sloveniji. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ni preizkušalo izpodbijane sodbe iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zamudna sodba v skladu z določbo 2. odst. 338. čl. ZPP iz teh razlogov ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o tožnikovih zahtevkih pravilno razsodilo, pri čemer tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano zamudno sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, daj je sodišče prve stopnje v zadevi že obravnavalo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi nepravilnega postopka vročanja tožbe toženi stranki na sedežu družbe. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 12. 2010 zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ter v sklepu (list. št. 22 – 23) tudi ustrezno obrazložilo razloge za takšno odločitev. Sklep je postal pravnomočen. Zato pritožbeno sodišče vprašanja in okoliščine vročanja tožbe toženi stranki in razlogov, zakaj ni mogla vložiti odgovora na tožbo, ni preizkušalo, ker je bilo vse to že predmet obravnave in preizkusa v obsegu navedenega postopka.

V določbi 318. čl. ZPP so opredeljeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tako je mogoče zamudno sodbo izdati le v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku 30 dni, kot ji to nalaga 277. čl. ZPP, pri čemer pa morajo biti poleg tega izpolnjeni še naslednji pogoji:

da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,

da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati,

da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in

da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovljenimi razlogi o upoštevanju fikcije vročanja tožbe, in da tožena stranka po preteku predpisanega zakonskega roka ni podala odgovora na tožbo. Nadalje soglaša z ugotovitvijo o utemeljenosti tožbenih zahtevkov zaradi plače, stroškov prehrane in prevoza ter regresa za letni dopust, pri čemer zatrjevana dejstva o neizpolnjenih takšnih denarnih obveznostih tožene stranke do tožnika niso v nasprotju s predloženimi listinami ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede tega je potrebno poudariti, da je tožnik pred vložitvijo tožbe s pisno vlogo z dne 7. 5. 2010 (priloga A1) zahteval pri toženi stranki izpolnitev denarnih obveznosti iz naslova premalo izplačane plače ter stroškov prehrane in prevoza v spornem času ter nadalje tudi plačilo regresa za letni dopust za leto 2009. V tej zvezi je za presojo odločilno, da navedbe v tej vlogi niso v nasprotju z izpisom prometa na tožnikovem bančnem računu (priloga A2), iz katerega je razvidno, kakšne prejemke bi morala tožena stranka še poravnati tožniku iz naslova delovnega razmerja.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa opozarjanje tožene stranke na slabo poslovanje v gradbeništvu in finančno recesijo na tem področju ne more biti upoštevno, saj morebiten slabši ekonomski položaj ne more v ničemer odvezati dolžnosti delodajalca, da poravna delavcem pripadajoče prejemke iz naslova delovnega razmerja, ki so določeni v zakonu in kolektivni pogodbi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1023/2011
• VDSS sodba Pdp 1024/2011
• VDSS sodba Pdp 1030/2011