VDSS sklep Pdp 1413/2010

Jedro

Četudi tožeča stranka svoje terjatve ni prijavila v roku, ki je bil določen v sklepu o začetku redne likvidacije, njena terjatev nasproti toženi stranki ni prenehala, ker zamuda roka za prijavo terjatve v rednem likvidacijskem postopku nima enakih posledic kot v primeru stečajnega postopka.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 8. 4. 2006 do vrnitve nazaj na delo obračunati in plačati vse prispevke in davke od bruto zneska 724,88 EUR in tožeči stranki izplačati neto plačo v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe (1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe (2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 2.174,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2007 do plačila (3. točka izreka) in jubilejno nagrado v višini 919,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila (4. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka (5. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo tožeče stranke, v delu, v katerem zahteva, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 4. 2006, ampak še traja tako, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v roku osem dni, pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna za čas od 8. 4. 2006 dalje tožeči stranki priznati delovno dobo in jo vpisati v delovno knjižico.

Zoper zavrnilno zamudno sodbo in sklep sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo in jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede zavrnilnega dela, ko se sklicuje na zamudo roka za prijavo terjatve v postopku likvidacije, zaradi česar po mnenju sodišča prve stopnje terjatev ne obstoji. Sodišče se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 184/2008 (pravilno opr. št. Pdp 184/2007) z dne 9. 11. 2007, vendar pa s to sodbo ni bilo odločeno, da mora tožena stranka tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji priznati delovno dobo, pač pa je bilo le na splošno odločeno, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja in sicer od 8. 4. 2006 dalje do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni pa bilo specificirano kakšne pravice so to bile. Taka sodba po mnenju tožeče stranke ni izvršljiva, saj ni konkretizirana, zaradi česar je tožeča stranka vložila tožbo. Glede ostalega zavrnilnega dela tožbenega zahtevka sodišče niti ne navaja pravne podlage za zavrnitev zahtevka, pač pa le navaja, da tožeča stranka v roku za prijavo terjatev v likvidacijskem postopku ni prijavila terjatve. Tožeča stranka v roku za prijavo terjatve svoj terjatve res ni prijavila, vendar pa Zakon o gospodarskih družbah, na podlagi katerega je bil začet postopek likvidacije in ki se tudi uporablja za postopek likvidacije na podlagi sklepa skupščine, ne določa, da naj bi tožeča stranka za to izgubila svoje pravice. V času izdaje pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 184/2008 (pravilno: opr. št. Pdp 184/2007) z dne 9. 11. 2007, tožena stranka še ni bila v postopku likvidacije, vendar pa je tožena stranka zoper to sodbo vložila revizijo tako, da je še potekal postopek pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. Zakon o gospodarskih službah v 419. členu posebej govori o odškodninski odgovornosti likvidacijskega upravitelja, in sicer je likvidacijskih upravitelj odgovoren za škodo, ki jo med likvidacijskim postopkom povzroči upniku, do vrednosti petkratnega plačila, ki ga je prejel za svoje delo. Če to ne zadošča za poplačilo škode, so solidarno odgovorni vsi delničarji do višine izplačanih deležev iz likvidacijske mase. Ne šteje se za škodo, če upnik ni dobil poplačila svoje terjatve zato, ker je ni pravočasno prijavil, likvidacijskemu upravitelju pa ni bila, niti ni mogla biti znana. Iz tega določila jasno izhaja, da nepravočasna prijava terjatve ne more v škodo upniku in tudi ni razlog, da tožeča stranka ne bi prišla do plačila svoje terjatve. Sedanji likvidacijski upravitelj je bil pred začetkom postopka likvidacije direktor tožene stranke, zato je bil seznanjen s tožbo in z vsemi postopki. Tožeča stranka bo zoper njega vložila odškodninsko tožbo, če ne bo prišla do poplačila njene terjatve. Tožena stranka zato tudi ni odgovorila na tožbo, saj je seznanjena s terjatvijo tožene (pravilno: tožeče) stranke in jo je s tem, ko ni odgovorila, tudi priznala, zato je še bolj nerazumljiva odločitev, ki je tožbo tožeče stranke zavrnilo oziroma zavrglo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje in sklep v okviru pritožbenih razlogov glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP. V skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP se zamude sodbe ne preizkuša zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega preizkusa ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je v nasprotju z določbo 4. odstavka 318. člena ZPP izdalo zavrnilo zamudno sodbo.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 4. 2006, ampak ji še traja tako, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in da ji je za čas od 8. 4. 2006 do vrnitve na delo dalje priznati delovno dobo in jo vpisati v delovno knjižico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v izreku pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 184/2008 (pravilno opr. št. Pdp 184/2007) z dne 9. 11. 2007 (A1) razsojeno:

„1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dana tožeči stranki dne 4. 1. 2006 je nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja in sicer od 8. 4. 2006 do vrnitve na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih denarnih pravic dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače pa zavrnilo“.

Glede na vsebino izreka sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča je ugotovilo, da je bilo o obstoju delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki že odločeno s sodbo pritožbenega sodišča, kjer je bilo izrecno napisano, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja od 8. 4. 2006 dalje do ponovne vrnitve na delo. Ker je bilo o obstoju delovnega razmerja že odločeno s pravnomočno sodbo, je sodišče prve stopnje pravilno tožbo v tem delu zavrglo. Iz določbe 319. člena ZPP izhajajo pravne značilnosti pravnomočne sodbe in pojem formalne pravnomočnosti, ki pomeni, da pravnomočne sodbe ni več mogoče izpodbijati. Formalna pravnomočnost je predpostavka za materialno pravnomočnost, ki pomeni, da se mora v vsaki poznejši pravdi med istima strankama in glede istega spornega predmeta upoštevati prejšnja sodba. Navedene značilnosti pravnomočnosti kažejo, da je bilo o delu tožbe že pravnomočno odločeno, saj je tožeča stranka s predmetno tožbo zahtevala nekaj, o čemer je bilo že pravnomočno razsojeno, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo tožeče stranke upoštevajoč 2. odstavek 319. člena ZPP v tem delu zavrglo. Ker pritožbeni razlogi v tem delu niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. .

Sodišče prve stopnje pa je z zamudno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki je uveljavljala, da je tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ugotovljenega s pravnomočno sodbo, obračuna in izplača mesečno plačo od aprila 2006 dalje do vključno meseca maja 2010 in tudi od 1. 6. 2010 dalje do vrnitve na delo, da ji izplača regrese za leta 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010, jubilejno nagrado in odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Iz predložene listinske dokumentacije je ugotovilo, da je tožeča stranka po svoji pooblaščenki dne 25. 12. 2007 zahtevala izpolnitev pravnomočne sodbe z opombo, da bo sicer prisiljena sprožiti izvršilni postopek, urgenco pa je ponovno poslala dne 25. 1. 2008. Skupščina tožene stranke je dne 4. 8. 2008 v skladu z 2. alineo 1. odstavka 402. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1 – Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji) sprejela sklep o prenehanju in začetku redne likvidacije, ki jo zastopa in predstavlja direktor A.A.. Za likvidacijskega upravitelja je imenovala A.A.. Ker je bilo v navedenem sklepu tudi določeno, da upniki lahko likvidacijskemu upravitelju prijavijo svoje terjatve najkasneje v roku 30 dni od javne objave sklepa na sedežu firme, tožeča stranka pa je svojo terjatev prijavila dne 25. 8. 2009, je po zaključku sodišča prve stopnje zamudila 30-dnevni rok za prijavo terjatve, zato je njen tožbeni zahtevek v zamudni sodbi zavrnilo.

Sodna in redna likvidacija sta urejeni vsaka v različnem zakonu in v različnem postopku, izvajata ju različna organa, pravne posledice začetke ene in druge likvidacije so drugačne. Redno likvidacijo družbe, začeto na podlagi sklepa skupščine (kar velja za konkretni primer), izvaja družba sama po določbah ZGD-1 in zanjo ne veljajo določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP – Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadaljnji), kar velja za prisilno (sodno) likvidacijo, ki je urejena v členih 419 do 423 ZFPPIPP in jo izvede sodišče (npr.: sodba opr. št. III Ips 110/2003). Tožena stranka je v postopku redne oziroma avtonomne likvidacije, s čimer je razumeti likvidacijo po določbah 372. do 393. člena ZGD-1 in jo izvedejo organi same gospodarske družbe. Tako je brez pravne pravne podlage zaključek sodišča prve stopnje, da je denarna terjatev tožeče stranke prenehala zaradi zamude roka za prijavo v postopku redne likvidacije. Zamuda roka za prijavo terjatve ima na primer za posledico prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika (5. odstavek 296. člena ZFPPIPP), ne velja pa za redne ali prostovoljne, avtonomne, zunajsodne likvidacije. V konkretnem primeru gre za redno likvidacijo, ki temelji na odločitvi družbenikov o prenehanju družbe in ki jo družbeniki izvedejo sami po določbah ZGD-1 (2. odstavek 377. člena). Ker v primeru redne likvidacije v ZGD-1 ni posebnih določb niti o prekluzivnih rokih za prijavo terjatve niti da bi bilo potrebno terjatev sploh prijaviti in je celotni postopek „v rokah“ družbe, je razumno, da ZGD-1 v primeru redne likvidacije ne določa, da upnik izgubi svojo pravico, če terjatev ne prijavi v roku 30 dni od objave sklepa, kar velja za stečajni postopek (301. člen ZFPPIPP). Tako je zmoten in brez pravne podlage zaključek sodišča prve stopnje, da je imela zamuda roka za prijavo terjatve v rednem likvidacijskem postopku enake posledice kot zamuda roka v primeru stečajnega postopka. Začeta redna likvidacija nad dolžnikom ni ovira za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika v zamudni sodbi.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke zoper zavrnilno zamudno sodbo utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in razveljavilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega in v skladu s 318. člena ZPP ponovno odločati o denarnem zahtevku tožeče stranke.

Zaradi razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve v novo odločanje, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 898/2011
• VDSS sodba Pdp 654/2011
• VDSS sodba Pdp 815/2011