<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sklep Pdp 107/2011

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.107.2011
Evidenčna številka:VDS0006572
Datum odločbe:10.03.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - sklepčnost tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Glede na to, da iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik uveljavlja transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s tožbenim zahtevkom pa ne uveljavlja, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito, ampak zahteva od tožene stranke, da z njim sklene novo pogodbo o zaposlitvi (pri čemer v ZDR ni podlage, da bi se toženi stranki naložila sklenitev pogodbe), tožba ni sklepčna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da sta tožeča stranka in tožnik dne 1. 10. 2010 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku od 1. 10. 2010 pa do njegove vrnitve na delo plačati neizplačane plače ter davke in prispevke na izplačane plače, v roku 8 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane zamudne sodbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri izdaji zamudne sodbe pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter izda zamudno zavrnilno sodbo oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožba, na podlagi katere je sodišče izdalo zamudno sodbo, nesklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ravno tako so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Nadalje navaja, da je tožnik v predmetni zadevi zahteval, da sodišče razsodi, da je tožena stranka dolžna od 1. 10. 2010 s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, sodišče pa je zahtevek tožnika samovoljno spremenilo in ga s tem prekoračilo. Iz 1. točke tožbenega zahtevka niti iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, za kakšen delovni čas niti za katero delovno mesto je tožena stranka dolžna od 1. 10. 2010 oziroma naj bi dne 1. 10. 2010 tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tak zahtevek je nesklepčen, sodba pa neizvršljiva. Zahtevek je nesklepčen tudi iz razloga, ker ne določa tudi ostalih bistvenih sestavin nove pogodbe o zaposlitvi. Nesklepčna je tudi 2. točka tožbenega zahtevka in 2. točka izreka, saj brez bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi v tem delu ni mogoče izpolniti izpodbijane sodbe. Nadalje so nepravilne ugotovitve sodišča glede prekoračitve zakonsko dopustnih rokov za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas kot tudi glede podobnosti dela na obeh delovnih mestih. Meni, da bi bilo potrebno pri presoji pravic in obveznosti uporabiti tudi določila Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, saj je tožena stranka raziskovalna organizacija. Po tem zakonu pa veljajo drugačne omejitve glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Navaja tudi, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso bile sklenjene za isto delo, saj se opis del in nalog po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 9. 2007 za čas od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 za delovno mesto visokošolski sodelavec-asistent bistveno razlikuje od opisa del in nalog za preostale pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto asistent-asistent, ki pa so skupno trajale od 1. 10. 2008 do 30. 9. 2010, torej natanko dve leti. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pri čemer je upoštevalo dejstvo, da se glede na določbo 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po uradni dolžnosti je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami tega zakona.

Na podlagi 1. odstavka 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona (30 dni od vročitve tožbe, razen če ta zakon ne določa drugače, kot v konkretnem primeru, kjer je rok za odgovor 15 dni, na podlagi določila 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04, s spremembami, v nadaljevanju: ZDSS-1) ne odgovori na tožbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost tožene stranke je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje dejanskih navedb v tožbi. V postopku pred izdajo zamudne sodbe se dejansko stanje ne ugotavlja, ker se šteje, da so dejstva, ki so navedena v tožbi, resnična.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP, in sicer da tožena stranka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena, v roku 15 dni za odgovor na tožbo ni odgovorila; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je presoja sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP, napačna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, tako da pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ni izpolnjen. Za sklepčnost je namreč pomembno, da iz zatrjevanih dejstev, za katere se šteje, da so priznana in zato resnična, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik mora torej navesti takšna dejstva, na katerih je po konkretni materialni normi zahtevek utemeljen. Tožnik v tožbi navaja, da uveljavlja transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas. Navaja, da je imel s toženo stranko sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas, da je bil razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi naveden študijski proces in s tem začasno povečan obseg dela, da je šlo za večletno veriženje pogodbo o zaposlitvi. Tožbeni zahtevek pa postavi tako, da od tožene stranke uveljavlja sklenitev pogodbe za nedoločen čas od 1. 10. 2010 dalje (1. točka tožbenega zahtevka) in da mu je tožena stranka dolžna od 1. 10. 2010 dalje do vrnitve na delo izplačati neizplačane plače ter izplačati davke in prispevke na izplačane plače (2. točka tožbenega zahtevka).

Omejitev glede sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas je določena v 53. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS. št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kjer je v 2. odstavku določeno, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz druge, četrte, pete in dvanajste alinee prvega odstavka prejšnjega člena. V 3. odstavku istega člena je nadalje navedeno, da se lahko ne glede na omejitev iz prejšnjega odstavka, v primeru iz desete alinee prvega odstavka prejšnjega člena pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se določi, kaj se šteje za projektno delo. V 54. členu ZDR pa je določeno, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1) glede vsebine tožbenega zahtevka v individualnem sporu ne določa nobenih posebnosti. Tako tudi za tožbo v individualnem delovnem sporu veljajo določbe ZPP. V 180. členu ZPP je določeno, da je določen zahtevek obvezna sestavina tožbe. V skladu s 1. odstavkom 2. člena ZPP odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. V 1. odstavku 3. člena ZPP pa je določeno, da stranke prosto razpolagajo z zahtevki. To pomeni, da je za oblikovanje tožbenega zahtevka odgovorna stranka, torej tožnik.

Tožnik je v svojem tožbenem zahtevku uveljavljal sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 10. 2010 dalje in od vrnitve nazaj na delo izplačilo neizplačane plače. Tožnik torej uveljavlja sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in priznanje pravic iz delovnega razmerja na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v ZDR ni podlage, da bi toženi stranki naložilo, da s tožnikom sklene novo pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od 1. 10. 2010 dalje, saj ZDR izhaja iz pogodbene svobode oziroma prostovoljnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi, kot je to določeno v 1. odstavku 4. člena ZDR in v 22. členu ZDR. Ker ni pravne podlage za zahtevano sklenitev pogodbe o zaposlitvi (1. točka tožbenega zahtevka) tudi ni pravne podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas, za katerega tožnik uveljavlja sklenitev pogodbe (2. točka tožbenega zahtevka).

Glede na to, da iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik uveljavlja transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas, v tožbenem zahtevku pa ne uveljavlja, da je bila predhodna pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je veljala do 31. 9. 2010, sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, po oceni pritožbenega sodišča iz trditev v tožbi ne izhaja pravna posledica, ki jo s postavljenim tožbenih zahtevkom zahteva tožnik, kar pomeni, da tožba ni sklepčna. S tem pa pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe, ni izpolnjen.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej odpraviti navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma odpraviti nesklepčnost tožbe v skladu z določilom 4. odstavka 318. člena ZPP, ki določa, da v primeru nesklepčnosti tožbe sodišče prve stopnje tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe ter bo moralo nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. V kolikor tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni preizkušalo.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.


Zveza:

ZPP člen 318. ZDR člen 4, 22, 54.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.07.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1MTg2