VDSS sodba in sklep Pdp 51/2011

Jedro

Tožeče stranke so s tožbo izpodbijale tisti del redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki se nanaša na določitev odpovednega roka. To pomeni, da uveljavljajo delno nezakonitost odpovedi, takšna tožba pa je dopustna in jo je na podlagi 3. odst. 204. čl. ZDR treba vložiti v roku tridesetih dni od prejema odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške revizije v višini 854,40 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi in razveljavilo odpovedi pogodb o zaposlitvi tožečih strank v 2. točki izreka, ki določa 45-dnevni odpovedni rok. Z izpodbijanim sklepom je toženi stranki naložilo, da tožečim strankam povrne stroške postopka v znesku 304,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper zamudno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka. Navaja, da tožeče stranke niso izkazale pravnega interesa za tožbo z ugotovitvenim zahtevkom, saj jim takšna sodba ne daje nobenega upravičenja in ni podlaga za uveljavljanje dajatvenega zahtevka. Tožeče stranke bi lahko postavile le zahtevek za priznanje delovne dobe do določenega datuma, zahtevek za izplačilo plače in za razliko v odpravnini. Sodišče prve stopnje, čeprav ni bilo odgovora na tožbo, takemu zahtevku ne bi smelo slediti, ampak bi moralo tožbo zavreči. Ker tega ni storilo, naj zamudno sodbo razveljavi in tožbo zavrže pritožbeno sodišče, prav tako pa naj razveljavi sklep o stroških postopka. Če temu ne bi sledilo, pa pritožba še navaja, da utemeljenost zahtevka iz tožbe ne izhaja. Na čem tožeče stranke utemeljujejo zahtevo, da so upravičene do 150-dnevnega odpovednega roka, ni jasno. Pavšalne navedbe, da so delali pri pravnih prednikih tožene stranke ne zadostujejo. Tožena stranka se pritožuje tudi na odmero stroškov postopka. Tožeče stranke vrednosti spora niso opredelile, denarni zahtevek pa tudi ni postavljen. Zato podlaga za odmero stroškov ne more biti šest bruto plač, saj takega zahtevka v tožbi ni.

Tožeče stranke je v odgovoru na pritožbo navajajo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in je tožena stranka zamudila navajanje dejstev, ki sodijo v odgovor na tožbo. Ker je tožba vložena pred iztekom 45-dnevnega odpovednega roka, je podan pravni interes zanjo. Pravilno je zato odločeno o stroških postopka. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v sporni zadevi že odločilo s sklepom opr. št. Pdp 689/2009 z dne 3. 9. 2009 tako, da je pritožbi zoper zamudno sodbo ugodilo, izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Pritožbi zoper sklep o stroških je ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da tožniki sami krijejo svoje stroške postopka. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 430/2009 z dne 11. 1. 2011 reviziji ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče zamudno sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je tožečim strankam dne 26. 3. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in med drugim v odpovedi določila tudi 45-dnevni odpovedni rok (2. točka odpovedi). Tožeče stranke so vložile tožbo pred iztekom tega roka z zahtevkom, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem delu, zaradi česar naj se 2. točka odpovedi razveljavi.

Z navedbo, da bi sodišče prve stopnje tožbo tožečih strank moralo zavreči, ker tožeče stranke nimajo pravnega interesa za uveljavljanje ugotovitvenega tožbenega zahtevka, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP. Tožeče stranke bi sicer tožbeni zahtevek lahko oblikovale drugače, vendar pa to ne pomeni, da bi sodišče tožbo moralo zavreči. Tožeče stranke namreč s tožbo izpodbijajo tisti del odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na določitev odpovednega roka. To pomeni, da uveljavljajo delno nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem pa je potrebno ugotoviti, da tretji odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) določa, da delavec pred pristojnim sodiščem lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 30. dneh od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Glede na to že ZDR v zvezi z izpodbijanjem odpovedi pogodbe o zaposlitvi predvideva ugotovitev nezakonitosti odpovedi, kar pomeni, da so imele tožeče stranke v določbi tretjega odstavka 204. člena ZDR podlago za takšno oblikovanje tožbenega zahtevka.

Ker tožečim strankam ob vložitvi tožbe še ni potekel 45-dnevni odpovedni rok, ki je bil določen z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v času vložitve tožbe še niso mogli postaviti zahtevka, da jim delovno razmerje ni prenehalo, temveč da jim traja do izteka 150-dnevnega odpovednega roka. Zaradi tega tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da tožeče stranke niso imele pravnega interesa za ugotovitev, da imajo pravico do 150-dnevnega odpovednega roka oziroma, da ta ugotovitev ne pomeni ničesar brez hkratnega priznavanja daljše delovne dobe in plačila prispevkov. Priznanje pravice do 150-dnevnega odpovednega roka je posledica ugotovitve nezakonitosti določitve 45-dnevnega odpovednega roka, kot je bil določen v izpodbijanih delih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožba tožečih strank je sklepčna, saj v njej zatrjujejo, da so bili pri toženi stranki oziroma njenih pravdnih prednikih zaposleni prvotožeča stranka od 1. 9. 1979, drugotožeča stranka od 1. 8. 1978, tretjetožeča stranka od 1. 9. 1975, četrtotožeča stranka od 1974 leta in petotožeča stranka od 24. 7. 1972. Iz takšne trditve pa izhaja vtoževana posledica, to je pravica do 150-dnevnega odpovednega roka iz 92. člena ZDR. Za sklepčnost tožbe ni potrebno, da bi tožeče stranke že v tožbi navedle od kdaj do kdaj so bile zaposlene pri delodajalcih, za katere štejejo, da jih je glede delovne dobe potrebno obravnavati kot pravne prednike tožene stranke. Med navedbami v tožbi o tem, kakšno delovno dobo je potrebno upoštevati pri določitvi dolžine odpovednega roka in listinami, ki so jih tožeče stranke vložile skupaj s tožbo, ni nasprotja.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili podani vsi pogoji za izdajo izpodbijane zamudne sodbe. Tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, v tej zadevi pa ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne bi mogla razpolagati, tožba je sklepčna, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek pa niso v nasprotju z dokazi, ki so jih predložile tožeče stranke in tudi ne z dejstvi, ki so splošno znana.

Če so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe mora sodišče šteti, da so resnična vsa dejstva, ki jih tožeče stranke zatrjujejo v tožbi, razen če so ta zatrjevanja v nasprotju s priloženimi dokazili.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da to, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo ne pomeni, da je priznala dejstva, ki so jih tožeče stranke v tožbi zatrjevale. Institut zamudne sodbe temelji na teoriji afirmativne litiskontestacije, po kateri se šteje, da stranka, ki odgovora na tožbo ne poda, priznava navedbe, ki jih tožeča stranka v tožbi zatrjuje. Opustitev odgovora na tožbo ima za posledico ugotovitev, da tožena stranka priznava navedbe tožeče stranke. Ob upoštevanju navedenega je torej potrebno šteti dejstva, ki so jih tožeče stranke navedle v tožbi za resnična in tudi to, da se je tožena stranka s temi dejstvi kot z resničnimi strinjala. Za sklepčnost tožbe tudi ni potrebno, da bi tožeče stranke v tožbi navajale pravne posle oziroma poslovne partnerje, ki naj bi jih tožena stranka prevzela od družbe D.R. d.o.o. in ne more predstavljati dokaza o delovnopravni kontinuiteti tožečih strank pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih. Glede na to, da so tožeče stranke v tožbi zatrjevale, da so bile pri toženi stranki oziroma njenih prednikih zaposlene več kot 25 let in ob že omenjeni teoriji afirmativne litiskontestacije, ki je uzakonjena določba ZPP, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeče stranke niso izkazale, da so delale pri podjetju D.R. d.o.o oziroma da je šlo za prevzem dejavnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je štelo, da pripada tožečim strankam 150-dnevni odpovedni rok. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbo drugega odstavka 92. člena ZDR, ki je kljub Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih še vedno v veljavi. Citirana novela je sicer zares prinesla skrajšanje odpovednega roka za delavce, ki imajo najmanj 15 let oziroma najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu, vendar pa se z ozirom na 90. člen ZDR/A spremenjena določba 92. člena ZDR, še ni pričela uporabljati. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji), ki ureja pravico do nadomestila za primer brezposelnosti za osebe, ki so starejše od 50 let in imajo najmanj 25 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, namreč še ni bil spremenjen. Brezpredmetne so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje tožečim strankam priznalo tudi tisto, kar jim tožena stranka priznava, to je pravica do 45-dnevnega odpovednega roka. S tem, ko so tožeče stranke zahtevale ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev napačno določenega odpovednega roka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so vsekakor imele pravni interes, da uveljavljajo pravico do priznanja 150-dnevnega odpovednega roka, kot je ta določen v 92. členu ZDR.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ki so odmerjeni v skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji), ki določa, da se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vrednost predmeta določi po zneskih zadnjih šestih bruto dohodkov. Sodišče prve stopnje je upoštevaje že omenjeni ZOdvT, o stroških tožečih strank odločilo skladno z 12. členom ZOdvT in tarifno št. 3100, pri tem pa je upoštevalo priglašene stroške tožečih strank.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožečih strank ni pripomogel k rešitvi spora, tožeče stranke same krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo, tožena stranka pritožbenih stroškov pa ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o stroških revizijskega postopka. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZOdvT se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. Predmet predstavlja določeno pravico ali pravno razmerje, na katero se nanašajo odvetniške storitve. Nagrade se določijo glede na seštevek vrednosti predmetov. V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZOdvT se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Tožeče stranke so priglasile nagrado za revizijo v znesku 712,00 EUR, povečano za 20 % DDV. Pritožbeno sodišče je tožečim strankam v celoti priznalo priglašene stroške za revizijo v znesku 854,40 EUR. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da bi bile sicer tožeče stranke glede na vrednost predmeta – 24.000,00 EUR, tar. št. 3300 ter tar. št. 6007 upravičene do višjih stroškov za revizijo.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1150/2010
• VDSS sodba Pdp 1152/2010
• VDSS sodba Pdp 1234/2009, enako Pdp 1235/2009, Pdp 1233/2009, Pdp 1236/2009