VDSS sodba Pdp 33/2011

Jedro

Sodišče prve stopnje, če so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ne sme upoštevati dejstev, ki izhajajo iz dokazov, ki jih je predložila tožena stranka v (prepoznem) odgovoru na tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki:

izplačati mesečne neto zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posameznih zneskov, kot prav tako izhaja iz izreka, do plačila (I. točka izreka zamudne sodbe);

obračunati tožeči stranki regres za letni dopust za leti 2009 in 2010 v zneskih 589,19 EUR ter 734,15 EUR bruto, ter ji po plačilu davka plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 (regres za leto 2009) oz. od 14. 7. 2010 (regres za leto 2010) do plačila (II. točka izreka zamudne sodbe);

povrniti stroške postopka v višini 440,52 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka zamudne sodbe).

Zoper navedeno sodbo se v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu potnih stroškov oz. plačo, pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka ne oporeka zahtevku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 in 2010, niti odločitvi o zahtevku iz naslova odpravnine. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka k tožbi priložila nekatere listine, za katere tožena stranka vztraja, da niti po temelju niti po višini sploh niso utemeljene. Iz predloženih potnih nalogov ne izhajajo podatki, na podlagi katerih bi bil mogoč obračun, te listine so pomanjkljivo izpolnjene, brez podpisov nadrejenih. Tožeča stranka je potne naloge dostavila v računovodstvo, jih pa tožena stranka nikoli ni odobrila niti podpisala. Od vseh zaposlenih v komercialnem sektorju je tožena stranka zaradi zmanjševanja obsega dela zaradi gospodarske krize zahtevala racionalnost pri delu na področju zmanjševanja stroškov, ki izvirajo iz opravljenih kilometrin in službenih poti. Sprejela je pravilnik oz. navodila o izpolnjevanju potnih nalogov, ker je ugotovila, da so nekateri zaposleni, med njimi tudi tožeča stranka, brez odobritve nadrejenega, to je direktorja tožene stranke, samovoljno opravljali službene poti, ne da bi bil jasen namen obiska. Tožena stranka k pritožbi prilaga navodila o službenih poteh z dne 4. 11. 2009. Pred oddajo potnega naloga v obračun bi moral biti potni nalog podpisan oz. službena pot odobrena, po končanem (predhodno odobrenem) službenem potovanju pa bi moral delavec, tudi tožnik, predložiti pisno poročilo o opravljenem potovanju. Nalogi, na podlagi katerih je tožnik postavil svoj zahtevek, pa niso takšni, kar pomeni, da tožnik niti navodil niti določb v pogodbi o zaposlitvi s tem v zvezi ni upošteval. V nekaterih primerih je tožnik tudi prejel akontacijo za povračilo stroškov službene poti, ki je bila naknadno odobrena, kot je razvidno iz podatkov računovodstva, vendar tožena stranka priznava plačilo stroškov iz naslova potnih nalogov le v višini 309,24 EUR, do višjega zneska iz tega naslova pa tožnik ni upravičen. Glede višine plače se tožena stranka sklicuje na dejstvo, da je tožeča stranka v 11. členu pogodbe o zaposlitvi sama popravila znesek osnovne neto plače, saj je prečrtala znesek 626,00 EUR in vpisala 708,00 EUR, popravila pa je tudi procente stimulacije. Iz naslova plač tožena stranka tožniku ne dolguje ničesar. Izpodbijana sodba temelji na dokazih, ki v ničemer ne potrjujejo tožbenega zahtevka. Dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, so v nasprotju z dokazi tožene stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, ker tožena stranka zamudno sodbo, kot izhaja iz vsebine pritožbe, izpodbija iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopustno. Poudarja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, zato naj jo pritožbeno sodišče potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Isto velja v primeru, kot je obravnavani, ko je tožena stranka podala odgovor na tožbo prepozno, po izteku zakonskega roka. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala potnih stroškov, plače, regresa za letni dopust in odpravnine, torej ni poravnala obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav je bil pri njej zaposlen od 31. 5. 2007 do 13. 9. 2010, ko mu je pogodba o zaposlitvi (na delovnem mestu prodajnega inženirja) prenehala na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 7. 2010. Očitek, da tožba ni sklepčna, je povsem neutemeljen, saj je iz tožbenih navedb jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožnik uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Zamudna sodba ni sodba, ki bi temeljila na oceni izvedenih dokazov, saj sodišče odloča izven obravnave, ne da bi izvajalo dokazni postopek – odloča le na podlagi tožbenih navedb, ki se štejejo za resnične (zaradi pasivnosti tožene stranke), pri čemer mora biti izpolnjen dodatni pogoj, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). V obravnavani zadevi je tudi ta pogoj izpolnjen, saj ni nikakršnega nasprotja med tožbenimi navedbami in dokazi, predloženimi s strani tožnika. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bili dokazi tožnika v nasprotju z dokazi tožene stranke, saj dokazov tožene stranke sodišče prve stopnje, tudi če bi bili predloženi skupaj s prepozno vloženim odgovorom na tožbo, ne sme upoštevati, če so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, še manj pa je nove dokaze mogoče upoštevati v pritožbenem postopku. Tožena stranka namreč v svoji pritožbi, kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, v pretežni meri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker zamudne sodbe iz tega razloga ni dopustno izpodbijati, kot je izrecno določeno v 2. odstavku 338. člena ZPP, pritožbeno sodišče pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na uveljavljanje tega pritožbenega razloga, ni presojalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato teh stroškov ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 771/2010
• VDSS sodba Pdp 201/2011
• VDSS sodba Pdp 525/2012