VDSS sodba Pdp 14/2011

Jedro

Za sklepčnost tožbe se ne zahteva, da bi tožnik predložil določene dokaze, saj se v okviru presoje pogojev za izdajo zamudne sodbe ugotavlja zgolj, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana, ne pa ali predloženi dokazi dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten.

Izrek

Pritožba zoper zamudno sodbo in zoper izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki B.G. obračunati bruto znesek 127,15 EUR ter mu po odvedbi davka in prispevka izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo in tožeči stranki V.F. obračunati bruto znesek 374,82 EUR ter mu po odvedbi davka in prispevka izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna vsaki tožeči stranki obračunati bruto zneske razlik regresa za letni dopust, od navedenih zneskov odvesti davek, tožečim strankam pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dneva po dospelosti v plačilo do plačila in sicer od bruto zneskov in dospelostjo, razvidnimi iz II. točke izreka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna vsaki tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 332,08 bruto, odvesti davek, tožečim strankam pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (točka III/1 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun zneska regresa 664,15 EUR bruto in plačilo ustreznega neto zneska (točka III/2 izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna vsaki tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 480,44 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper zamudno sodbo in sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremni tako, da zahtevek zavrne ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zamudni sodbi priznalo tožnikoma določene zneske izplačila na račun nadur. Tožnika sta tožbi priložila popisne liste brez kakršnekoli identifikacije, da gre za podatke tožene stranke. Tak dokument ne more biti podlaga za izdajo zamudne sodbe. Utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstva navedenih v tožbi in priloženih dokazov, zato ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Glede odločitve o razliki regresa za letni dopust od izplačane višine po zakonu do višine regresa, kot jo je določala kolektivna pogodba tiskarske dejavnosti navajajo, da so bili tožniki soustanovitelji in družbeniki tožene stranke. Kot družbeniki so do leta 2007 sodelovali pri upravljanju družbe in so se preko svoje funkcije opravljanja v skupščini družbe in preko nadzornega sveta strinjali z izplačilom regresa v zakonski višini. Vztraja, da je bilo v letu 2005, 2006 in 2007 doseženo soglasje z delavci, da se izplača regres za letni dopust v zakonski višini. V dokaz je predlagala zaslišanje J.K., ki je bil član nadzornega sveta in direktor v letu 2007. Tožniki so zahtevo vložili šele po prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka ocenjuje, da ni mogoče popolnoma spregledati upravičenje takega delavca kot družbenika. Če ima delavec v določenem obdobju tudi upravljalska upravičenja, je potrebno oceniti, ali je preko teh upravičenj uveljavil svoje pravice in zakaj jih ni. V konkretnem primeru se je delavec družbenik s sklepi in ravnanji direktorja strinjal.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem delu) v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane zamudne sodbe je upoštevalo, da se glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede zamudne sodbe:

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP se, če tožena stranka v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo, izda sodba, s katero se ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, 2. da ne gre za tožbeni zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali s splošno danimi dejstvi.

Iz dejstev, ki so navedeni v tožbi izhaja utemeljenost zahtevka, ki se nanaša na plačilo nadur tožečih strank B.G. in V.F.. Po določbi 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), je delavec dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa – nadurno delo, v primerih določenih v prvem odstavku citiranega člena. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da zgolj trditev delavca, da je opravil nadure ni zadostna podlaga za izdajo zamudne sodbe, četudi tožena stranka ni podala odgovora na tožbo. V 3. točki 318. člena ZPP je izrecno določeno, da sodišče z zamudno sodbo ugodi tožbenemu zahtevku, v kolikor njegova utemeljenost izhaja iz v tožbi navedenih dejstev. Torej so relevantne za odločitev v tožbenemu zahtevku edino tista dejstva, ki jih tožeča stranka navede v tožbi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo, ko je svojo odločitev v izpodbijani sodbi oprlo na v tožbi podana dejstva. Tožba je v tem delu tudi sklepčna, tožeči stranki sta v tožbi navedli, da jima tožena stranka ni izplačala opravljenega nadurnega dela in priložila evidenco o opravljenih nadurah. Za sklepčnost tožbe se ne zahteva, da bi tožnik predložil določene dokaze, saj se v okviru presoje pogojev za izdajo zamudne sodbe ugotavlja zgolj, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana, ne pa ali predloženi dokazi dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožečih strank. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K sodbi:

Tožniki so zahtevali obračun in izplačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009, ker jim tožena stranka v navedenem obdobju ni izplačevala regresa za letni dopust v skladu s kolektivno pogodbo grafične dejavnosti, ki je veljala za toženo stranko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se tožeče stranke niso odpovedale plačilu regresa za letni dopust po kolektivni pogodbi in da se torej niso strinjale, da se jim regres za letni dopust izplačuje samo v zakonski višini. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja:

Po določbi prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust, najmanj v višini minimalne plače. Drugi odstavek 7. člena ZDR pa določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Glede na to, da je Kolektivna pogodba grafične dejavnosti (Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji – v nadaljevanju kolektivna pogodba) določala višji znesek regresa za letni dopust, so bile tožeče stranke upravičene do višjega izplačila regresa. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogovanjem pritožbe, da so bili tožniki soustanovitelji in družbeniki tožene stranke in da bi lahko kot taki svoja upravičenja uveljavili v okviru upravljalskih upravičenj. Tega niso naredili in so se s sklepi in ravnanjem direktorja strinjali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da se tožniki višjemu zahtevku izplačila regresa niso odpovedali, ter da tožena stranka v navedenem obdobju ni sprejela sklepov o znižanem plačilu regresa. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko je zavrnilo predlagani dokaz na zaslišanje J.K., ki je bil član nadzornega sveta in direktor v letu 2007, saj njegovo zaslišanje ni bilo potrebno. Bistveno je, da se tožeče stranke niso strinjale z znižanim plačilom regresa za letni dopust, zato je odločitev sodišča, ki jim je priznalo regres za letni dopust v višini, določeni v kolektivni pogodbi, pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 514/2011
• VDSS sodba Pdp 740/2011, enako tudi Pdp 742/2011
• VDSS sodba Pdp 741/2011