VDSS sodba Pdp 1116/2010

Jedro

Zamudna sodba se lahko izda, ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP, četudi tožeča stranka k tožbi ne predloži nobenih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati plačo za mesec februar 2010 v bruto znesku 734,86 EUR in izplačati neto znesek v višini 521,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2010 dalje do plačila; obračunati plačo za mesec marec 2010 v bruto znesku 734,15 EUR in izplačati neto plačo v znesku 562,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 dalje do plačila; obračunati plačo za mesec april 2010 v bruto znesku 734,15 EUR in izplačati neto plačo v znesku 562,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 dalje do plačila; obračunati plačo za mesec maj 2010 v bruto višini 279,62 EUR in izplačati neto plačo v znesku 214,09 EUR (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške prehrane na delu v skupni višini 310,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in z zapadlostjo razvidno iz izreka (2. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek zakonskih zamudnih obresti v višini 13,14 EUR z zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 dalje do plačila (3. točka izreka) in da je dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 332,50 EUR, pristojnim organom plačati davke in prispevke, tožniku pa nakazati neto znesek regresa v višini 279,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila (4. točka izreka); da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 665,00 EUR, pristojnim organom plačati davke in prispevke, tožniku pa nakazati neto znesek regresa v višini 558,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila (5. točka izreka) in obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 220,24 EUR, pristojnim organom plačati davke in prispevke, tožniku pa nakazati neto znesek regresa v višini 185,00 EUR (6. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 562,07 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (7. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 328,20 EUR v roku 15-ih dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila (8. točka izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano zamudno sodbo razveljavi, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbe. Navaja, da je izpodbijana zamudna sodba nepravilna in nezakonita, saj ima tožena stranka v svoji evidenci kot datum vročitve tožbe zabeležen datum 26. 5. 2010, zato meni, da je bil njen odgovor na tožbo, ki ga je po pooblaščencu oddala priporočeno na pošto dne 22. 6. 2010, pravočasen. Sodišče prve stopnje je nepravilno v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je bila tožba toženi stranki poslana dne 20. 5. 2010 in vročena dne 21. 5. 2010, zato je odgovor na tožbo tožene stranke, ki ga je prejelo 23. 6. 2010, prepozen. V posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Po prepričanju tožene stranke utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Iz k tožbi predložene pogodbe o zaposlitvi za določen čas do 1. 9. 2008 ne izhaja, da bi bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas. Tožnik ni podal takšne trditvene podlage niti to ne izhaja iz predloženih dokazov. Zato ne drži zaključek sodišča, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava, upoštevaje pri tem 2. odstavek 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

Z navedbo, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. V skladu s citirano določbo je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami zakona izdalo zamudno sodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi v 1. odstavku 318. člena ZPP taksativno našteti pogoji. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor (1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP) in pritožba zmotno uveljavlja, da je njen odgovor na tožbo, ki ga je oddala priporočeno na pošto dne 22. 6. 2010, pravočasen. Toženi stranki je sodišče dne 20. 5. 2010 poslalo tožbo s pozivom, da mora nanjo odgovoriti v roku 30 dni in tožena stranka je tožbo prejela dne 21. 5. 2010, kar izhaja iz vrnjene povratnice sodišču (list. št. 3). Tožena stranka v roku 30 dni ni odgovorila na tožbo in odgovor na tožbo priporočeno na pošto oddala šele dne 22. 6. 2010. Tridesetdnevni rok za odgovor na tožbo se je iztekel dne 20. 6. 2010, ker pa je bila tega dne nedelja, se je rok iztekel prvi naslednji delovni dan, to je ponedeljek 21. 6. 2010. Ker je tožena stranka odgovor na tožbo oddala priporočeno na pošto dne 22. 6. 2010, je ta prepozen, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako ni šlo za zahtevek, s katerimi stranke ne bi mogle razpolagati (2. točka 1. odstavka 318. člena ZPP) in utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Tožnik namreč v tožbi zatrjuje, da je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 6. 2008 do 13. 5. 2010, ko je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A5) po predhodnem obvestilu Inšpektorja Republike Slovenije za delo z dne 3. 5. 2010 (A2), predhodnem pisnem opominu delodajalcu na izpolnitev obveznosti z dne 3. 5. 2010 (A3). Zmotno je stališče pritožbe, da iz k tožbi predložene pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas. Prav iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložil tožnik (A1), izhaja, da se sklepa za določen čas zaradi poskusne dobe in če bo delavec ustrezal, ga bodo zaposlili za nedoločen čas. Navedeno pogodbo je tožnik podpisal 2. 6. 2008, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podal dne 13. 5. 2010. V kolikor bi bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, bi se ta iztekel 1. 9. 2008, po izteku poskusne dobe, kakor izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Po poteku preizkusne dobe je tožnik pri toženi stranki ostal zaposlen za nedoločen čas in zaradi neizpolnjevanja obveznosti delodajalca v maju 2010 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da tožnik ni podal trditvene podlage in da to ne izhaja niti iz predloženih dokazov.

Zamudna sodba se ob izpolnjenih pogojih, ki jih zakon taksativno našteva, izda celo v primeru, če tožnik k tožbi ne predloži nobenih dokazov. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanje le tiste okoliščine in dejstva, ki jih tožnik navede v tožbi. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga ne poda v predpisanem zakonskem roku, priznava kot točne navedbe tožnika, s katerim ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer s tem priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Tako postanejo takšne tožbene navedbe nesporne, zaradi česar jih ni potrebno dokazovati ter v nadaljevanju izpodbijati po vsebini. Tako je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, določen v 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP, to je da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 318. člena ZPP moralo izdati zamudno sodbo.

Pritožbeno sodišče je tudi preizkusilo pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je bilo pravilno uporabljeno. Tožena stranka tožniku ni izplačala plače za mesece februar, marec, april in delno za mesec maj 2010, prav tako ne stroškov prehrane na delu in regresov za redni letni dopust za leto 2008, 2009 in sorazmerni del za leto 2010. Ker je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, mu po 2. odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) pripada tudi odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kar je tožniku pravilno prisodilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.05.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 388/2005
• VSL sklep II Cp 2665/2009
• VDSS sklep Pdp 1188/2010