VDSS sodba Pdp 1082/2010

Jedro

Ker tožeča stranka v predhodnem sodnem postopku, v katerem sodišče ni odločilo o obrestnem delu tožbenega zahtevka, ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe in ni vložila pravnih sredstev, se šteje, da je tožba v tem delu umaknjena. Iz tega razloga je nova tožba za plačilo zakonskih zamudnih obresti dopustna.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 36.708,99 EUR zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.526,27 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki iz naslova zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 5. 6. 1995 do 2. 10. 2006 na izplačane plače in razlike o plačah za obdobje od 18. 5. 1995 do vključno 14. 11. 2000 izplačati znesek 36.708,99 EUR v roku 8 dni pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 431,35 EUR v roku 8 dni, šteto od izteka paricijskega roka, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožeča stranka.

Tožeča stranka se pritožuje le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da pritožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku glede stroškov ugodi v celoti in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje, podredno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče s sodbo opr. št. I Pd 1418/2008 z dne 11. 6. 2010 v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova glavnice, se pravi denarnih terjatev iz delovnega razmerja, z izpodbijano sodbo pa je naložilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 431,35 EUR. Sodišče tožeči stranki ni priznalo vseh pravdnih stroškov, ki so ji nastali v predmetnem pravdnem postopku in jih je priglasila v skladu z določbami ZPP. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da se je predmetna pravda do 21. 5. 2008 obravnavala skupaj s pravdnim postopkom, ki se je po navedenem datumu oz. po razdružitvi zadev vodil pod opr. št. I Pd 1661/2009, vendar pa stroškov priznanih tam ni pravilno upoštevalo v predmetni pravdi. Sodišče svoje odločitve tudi ni ustrezno obrazložilo.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1. in 2. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in samo odloči tako, da ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka vključno s pritožbenimi stroški. Meni, da mora sodišče kot relevantna upoštevati naslednja dejstva: po sodbi opr. št. II Pd 633/1995 z dne 27. 12. 2000, ki je postala pravnomočna 2. 10. 2003, je tožena stranka plačala tožnici dne 22. 12. 2003 neto plače za obdobje od 18. 5. 1995 do vključno 14. 11. 2000 (in plačala prispevke), tožba za plačilo obresti v višini od tako izplačanih plač pa je bila vložena 2. 10. 2006. Obresti so stranska terjatev in po določbi 344. čl. OZ, ko zastara glavna terjatev oz. ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranke terjatve. Glede zastaranja stranskih terjatev se uporablja določba 369. čl. ZOR, ki določa, da ko zastara glavna terjatev so zastarale tudi stranske terjatve kot so obresti, dolgovi, stroški, pogodbene kazni. Zastaralni rok za zastaranje glavne terjatve, to je izplačila plač, je pet let, šteto od zapadlosti vsake mesečne plače. Ta zastaralni rok je torej potekel. Sodišče se je pri odločitvi, da je terjatev za plačilo obresti od izplačanih plač ni zastarala, oprlo na določbo 371. čl. ZOR oz. 372. čl. ZOR in potem navedlo še določbo 346. čl. OZ in 347. čl. OZ, ne da bi se posebej opredelilo ali je pri odločanju porabilo določbe ZOR ali OZ oz. katero materialno pravo je relevantno za odločanje v tem sporu. Sodišče je zmotno utemeljilo, da naj bi tožnica šele z vročitvijo pravnomočne sodbe v zadevi opr. št. II Pd 633/1995, s katero je bilo pravnomočno razveljavljena odločitev pravnega prednika tožene stranke o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, pridobila pravico do reintegracije in šele od 22. 10. 2003 naj bi pričel teči zastaralni rok za uveljavljanje denarnih zneskov. Po sodbi opr. št. Pdp 243/2001 z dne 22. 8. 2003, ki je postala pravnomočna 2. 10. 2003, naj bi ta rok začel teči šele tega dne in ker do vložitve tožbe dne 2. 10. 2006 še ni poteklo 3 leta, naj bi zahtevek za izplačilo obresti ne bil zastaran. Sodišče je očitek tožene stranke, da naj bi bil zahtevek tožeče stranke že pravnomočno zavrnjen s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 243/2001, ker je višje sodišče v odločitvi v točki 4 izreka sodbe izrek o obrestih izpustilo in naj zato ne bi šlo za odločanje o zahtevku o katerem bi bilo že odločeno, v celoti zavrnilo in se opiralo na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1349/2008. Tožena stranka se s takšno obrazložitvijo ne strinja in jo šteje za pravno zmotno. Meni, da bi morala tožeča stranka izkazati potrebno procesno skrbnost in, ko je ob odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje, kar je med strankama nesporno, izpustilo obresti iz svoje odločbe, predlagati izdajo dopolnilne sodbe, ali vložiti ustrezno redno ali izredno pravno sredstvo. Zaradi nezadostne skrbnosti tožeče stranke tožena stranka ne more trpeti škodljivih in nesorazmernih posledic, s tem da se ji naloži v plačilo obresti za čas od 1995 do vključno 14. 11. 2000 in še nadaljnjih in da se o tem zahtevku odloča v letu 2010. Tožnica bi lahko za del zahtevka za plačilo obresti tožbo vložila 2. 10. 2003, česar pa ni storila. Če zahtevek tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni absolutno zastaran, pa gre za neenako obravnavo tožene stranke, ki naj sedaj na račun nezadostne procesne skrbnosti tožeče stranke plača še dodatne obresti za čas od 2. 10. 2003 do vključno 2. 10. 2006, torej za dodatna 3 leta. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da naj bi bil izračun obresti med strankama nesporen, saj gre za neutemeljeno priznanje višine zahtevanih obresti in za kapitalizacijo obresti, za kar pa ni pravne podlage. Tožena stranka ne sprejema razlage, da ima sodba, s katero je odločeno o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja in reintegraciji, najmanj pa konkretna sodba opr. št. II Pd 633/1995 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 243/2001 z dne 22. 8. 2003, značaj vmesne sodbe. Z odločbo VDSS je bilo odločeno o višini plače (ne pa tudi o obrestih), tako da je bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku iz katerega tožnica sedaj uveljavlja še obresti od zapadlosti posamezen plače do plačila in še obresti od tega dne dalje do vložitve tožbe. Neresnična in protispisna je ugotovitev, da tožnica tega zahtevka ni mogla ali imela možnosti za njegovo uveljavitev že prej. Takšen zahtevek je tožnica že postavila skupaj z reintegracijskim zahtevkom in uveljavljala v pravdi. Glavna terjatev, to je plačilo plač, je prenehala s prostovoljno izpolnitvijo. Tako so zamudne obresti sicer lahko postale glavna terjatev, vendar imajo še vedno naravo občasne terjatve, za katere velja 3 letni zastaralni rok. Opozarja, da je sodišče zmotno in neutemeljeno zavrnilo njen ugovor za zastaranje obresti pred 3. 10. 2003 (vloga z dne 1. 2. 2008). Opozarja, da procesne obresti lahko tečejo le od vložitve tožbe dalje, tak zahtevek pa je tožeča stranka z modifikacijo izpustila, ker so bile obresti od obresti zajete že v izračunu izvedenca. Tako je celotna odločitev sodišča pravno zmotna. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in predlaga razveljavitev stroškovnega dela. Tožena stranka se ne strinja z načinom razdelitve stroškov na oba razločena spisa, saj se je pravda vodila do razločitve za bistveno večji tožbeni zahtevek, od katerega sta obe pravdni stranki priglasili stroške in jih je sodišče v pretežni meri štelo za stroške v postopku sedaj pod opr. št. I Pd 1661/2009, vse na škodo tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavljata pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno ugotovilo, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu s tožbo z dne 2. 10. 2006 zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 5. 6. 1995 do vključno 2. 10. 2006 na izplačane plače in razlike v plačah za obdobje od 18. 5. 1995 do vključno 4. 11. 2000, prvotno v višini 55.867,28 EUR, nato pa je svoj zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 12. 3. 2010 skrčila na znesek 36.708,99 EUR. Sodišče je po tožbi z dne 2. 10. 2006 pod opravilno številko opr. št. II Pd 1083/2006 zaradi plačila plač, regresa za redni letni dopust in obresti vodilo skupaj, nato pa je s sklepom z dne 21. 5. 2008 zadevi razločilo in v individualnem delovnem sporu, ki je sedaj v pritožbenem postopku, postopek vodilo le glede plačila zakonskih zamudnih obresti pod opr. št. I Pd 1418/2008. Tako je tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahtevala izplačilo zakonskih zamudnih obresti na izplačane plače in razlike v plačah za obdobje od 18. 5. 1995 do vključno 14. 11. 2000, katere ji je tožena stranka prostovoljno izplačala na podlagi sodbe opr. št. II Pd 633/1995 v zvezi z sodbo opr. št. Pdp 243/2001, ki je postala pravnomočna dne 2. 10. 2003, dne 22. 12. 2003. Tožena stranka je tožnici izplačala le glavnice iz razloga, ker v pravnomočni sodbi toženi stranki ni bilo naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožeča stranka je sicer tak tožbeni zahtevek postavila, vendar o njem ni bilo pravnomočno odločeno. Ker tožena stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe oz. vložila pravnih sredstev se je štelo, da je tožba v delu v katerem je zahtevala plačilo zamudnih obresti od neizplačanih plač umaknjena. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj temelji na določbi 325. čl. ZPP, ki določa, da če sodišče ne odloči v vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču naj se sodba dopolni. Ker tožeča stranka tega ni storila, se šteje, da je tožba v tem delu umaknjena, to pa ima za posledico kot da tožba v zvezi z zamudnimi obrestmi na plače za obdobje od leta 1995 do 2000 ni bila vložena.

Glede na zgoraj navedeno je potrebno ugotoviti, da je bila tožba za plačilo zamudnih obresti na neizplačane plače za obdobje od leta 1995 do 2000 vložena dne 2. 10. 2006 (oddaja priporočeno na pošto). Tožena stranka je v zvezi s tem tožbenim zahtevkom podala ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti ni zastaral, ker je pričel teči zastaralni rok za uveljavljanje denarnih terjatev tožnice iz nezakonitega prenehanja delovnega razmerja šele s pravnomočnostjo sodbe v zadevi opr. št. II Pd 633/1995, to je 2. 10. 2003. Pri tem se je sklicevalo tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1780/2003 z dne 18. 3. 2005. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu izrecno navedlo, da delavec ni dolžan postaviti tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo v roku, ki ga določa 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Za izpolnitev obveznosti vrnitve na delo in denarnih obveznosti poseben rok v ZTPDR ni bil predviden, sicer pa ga je bilo šteti za zastaralni rok, ki lahko teče šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Vendar je po tej odločitvi Vrhovno sodišče RS do pričetka teka zastaralnih rokov za denarne terjatve zavzelo drugačno stališče. V sodbi opr. št. VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009 je navedlo, da stališče, ki ga je zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 322/2005 glede teka zastaralnih rokov za reparacijski zahtevek, ob upoštevanju kasnejše sodne prakse ni utemeljeno. V zadevi opr. št. VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008, v kateri je tožnik zahteval plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je obrazložilo, da je 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in naslednji, ki se je uporabljal v Republiki Sloveniji kot republiški predpis) vezal zapadlost odškodninske terjatve in začetek zastaralnega roka na nastanek škode (objektivni zastaralni rok) ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju (nezakonito prenehanje delovnega razmerja). V tem individualnem delovnem sporu uveljavljane terjatve so zapadle v času od leta 1995 do 2000, torej v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih, zato je potrebno uporabiti določbe 371. čl. ZOR o začetku teka zastaralnega roka. Plača je denarna terjatev delavca, ki zapade mesečno v plačilo tako, da zastaralni rok za vsako neizplačano plačo začne teči naslednji dan v mesecu, v katerem bi morala biti plača izplačana za pretekli mesec. Glede na navedeno tako lahko ugotovimo, da je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen, saj so do dne vložitve tožbe, to je 2. 10. 2006 zastarale terjatve iz naslova plač za katere velja 5 letni zastaralni rok, določen v času vložitve tožbe v 206. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, 9št. 42/2002) oz. zastaralni rok določen v času nastanka terjatev v 371. čl. ZOR. Ker so tako zastarale glavnične terjatve, so v skladu z določbo 344. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) oz. 369. čl. ZOR zastarale tudi terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti na glavnične terjatve. Zaradi navedenega je tako tožbeni zahtevek neutemeljen saj so vse vtoževane terjatve iz naslova zamudnih obresti do vložitve tožbe zastarale.

Tudi v primeru, da bi pritožbeno sodišče sledilo stališču sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok za uveljavljanje denarnih terjatev iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja začel teči šele z dnem pravnomočnosti sodne odločbe in tako te terjatve še niso zastarale, odločitev sodišča prve stopnje ne bi bila materialno pravo pravilna. Upoštevati bi bilo namreč potrebno določbe 376. čl. OZ, ki je določal, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, pri čemer bi tudi v tem primeru večina zamudnih obresti bila že zastarana. Vse vtoževane zakonske zamudne obresti so dosegle glavnico pred spremembo Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007) 22. 5. 2007 tako, da bi bilo za nekatere zamudne obresti potrebno določiti, da tečejo do 1. 1. 2002 (to je do uveljavitve OZ), ker so do takrat že presegle glavnico, za preostale pa le do takrat, ko so dosegle glavnico. Tako tudi v primeru drugačnega pravnega naziranja dostavljeno glede zastaranja odločitev sodišča prve stopnje ne bi bila pravilna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ob upoštevanju pravilne uporabe materialnega prava, to je določb 346. in 344. čl. OZ ugotovilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, zaradi česar je na podlagi določbe 5. alineje 358. čl. pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Pri tem je odločalo o stroških postopka priglašenih na zadnji glavni obravnavi dne 11. 6. 2010 v stroškovnikih strank. Po določbi 163. čl. ZPP sodišče odloča o povrnitvi stroškov postopka na določeno zahtevo strank. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Povrnitev stroškov mora zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Pri odločanju o tem kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, kot je to določeno v 155. čl. ZPP. Po določbi 154. čl. ZPP pa mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Upoštevaje navedene pravne podlage je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v tem individualnem delovnem sporu glede na to, da tožeča stranka v celoti ni uspela. Potrebni stroški tožene stranke predstavljajo pristop na narok dne 1. 10. 2008, pri čemer je pritožbeno sodišče štelo, da gre za drugi in nadaljnji narok v smislu določb Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) saj je bila zadeva dne 21. 5. 2008 le razdružena in 1. 10. 2008 ni bil razpisan prvi narok oz. pripravljalni narok, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje. Tako je za vse naroke tožena stranka upravičena do nagrade po tarifi št. 15/3 OT. Vrednost spora je bila na naroku 1. 10. 2008, 15. 10. 2008 in 21. 10. 2009 1000 odvetniških točk (pcto. 55.867,82 EUR), torej za navedene naroke pripada nagrada v višini 500 odvetniških točk, nato pa je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek in ga znižala na 36.708,99 EUR, tako da za zadnji narok dne 10. 6. 2010 pripada nagrada 350 odvetniških točk. Pritožbeno sodišče je priznalo tudi zaznamovane materialne stroške po 13. čl. OT do 1000 odvetniških točk 2 % in nad 1000 odvetniških točk 1 %, tako da znaša nagrada po OT skupaj z 20 % DDV za postopek na prvi stopnji 1.034,68 EUR. Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o zaznamovanih pritožbenih stroških pri čemer je upoštevalo vrednost spora v pritožbenem postopku, za katerega pripada nagrada 700 točk, povišana za 25 % glede na tarifno številko 21, pri čemer je priznalo zaznamovana 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, tako da skupna nagrada za pritožbeni postopek znaša 491,59 EUR. Pritožbeno sodišče je odločilo o vseh stroških postopka, na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP in sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti skupne stroške postopka v znesku 1.526,27 EUR.

Pritožba tožeče stranke v zvezi s stroškovno odločitvijo, je glede na spremembo sodbe in gornjo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da mora nositi tožeča stranka svoje stroške sama iz razloga, ker s tožbo in pritožbo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3649/2010
• Sodba VIII Ips 372/2008
• VSL Sklep IV Cp 782/2018