VDSS sodba Psp 577/2008

Jedro

Glede obrestovanja dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, nastalih pred uveljavitvijo ZPIZ-1 (1. 1. 2000), je potrebno upoštevati določbo 3. odstavka 279. člena ZOR, po kateri od občasnih zapadlih denarnih dajatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tožnice, ki so zamudne obresti od družinske pokojnine uveljavljale šele v letu 2002, zato niso upravičene do plačila zamudnih obresti od zneskov družinske pokojnine za čas do 31. 12. 1999. Za zneske neizplačane družinske pokojnine, zapadle v plačilo po 1. 1. 2000, pa je podlaga za odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnicam plačati znesek 6.805,26 EUR, kar je predstavljalo 1.630.812,73 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2002 dalje do plačila v 8 dneh. V 2. točki izreka je toženo stranko obvezalo, da tožnicam povrne stroške postopka v višini 1.030,13 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je v 3. točki izreka zavrnilo.

Zoper sodbo so se pritožile tožnice iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08 - ZPP) in predlagale, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni v zavrnilnem delu tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Navajajo, da je Delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Ps 187/96 razveljavilo odločbi tožene stranke, s katerimi je zavrnila zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine. Ker je bila tožena stranka to pravico dolžna priznati, mora plačati tudi zamudne obresti od prepozno izplačanih zneskov družinske pokojnine. Obveznost za izplačilo ni nastala med priznanjem pravice, temveč s smrtjo pokojnega J.Č.. Družinska pokojnina se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj, zato nastanek obveznosti ne more biti sporen. Če posamezni zneski ob zapadlosti niso bili izplačani to pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati tudi zamudne obresti od posameznega zneska zapadle pokojnine. Na podlagi pravnomočne sodbe je tožena stranka 25. 1. 2002 izdala odločbi št. … s katerima je tožnicam priznala pravico do družinske pokojnine od 1. 3. 1995 dalje. Za čas od 1. 3. 1995 do 31. 12. 2000 je tožena stranka 9. 5. 2002 izplačala družinsko pokojnino v znesku tedanjih 2.234.517,00 SIT, za čas od 1. 1. 2001 do 30. 4. 2002 pa v znesku 1.009.036,00 tedanjih SIT. Po prejemu pokojnine je pooblaščenec tožnic pozval toženo stranko, da izplača zakonske zamudne obresti, zahtevo je tožena stranka z dopisom z dne 18. 3. 2002 zavrnila z obrazložitvijo, da je šele s priznanjem pravice za toženo stranko nastopila obveznost izplačila glavnice, zato do zamudnih obresti niso upravičene. Ker so zahtevo vložile 11. 8. 1995, bi tožena stranka morala o zahtevi odločiti in jim priznati pravico v 60 dneh od vložitve zahteve. Z izplačilom je v zamudi za vse obroke od 11. 10. 1995 dalje. Zato je tožnicam dolžna plačati zakonite zamudne obresti od posameznih mesečnih obrokov pokojnine od dneva zapadlosti posameznega zneska, ki je vsakega prvega dne v mesecu za pretekli mesec, do 9. 5. 2002, ko so bili ti zneski izplačani, od tedaj dalje pa še zakonite zamudne obresti do dneva plačila. Znesek zamudnih obresti znaša do 9. 5. 2002 3.873.314,17 SIT, od tega zneska pa gredo tožnicam zamudne obresti od 9. 5. 2002 do plačila. Tožena stranka tožnicam v obdobju od 1996 do 2001 ni izplačevala dodatka za rekreacijo, šele v letu 2002 so prejele dodatek, vendar le za tekoče leto. Upravičene so do letnega dodatka za rekreacijo po 50.000,00 SIT, kar skupaj znaša 300.000,00 tedanjih SIT. Tožnice zahtevajo povračilo stroškov pritožbe.

Tožena stranka se zoper prvostopenjsko sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno prisodilo odškodnino na podlagi 2. odstavka 276. člena Zakona po pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1). Tožena stranka je družinsko pokojnino za nazaj izplačala na podlagi odločbe prve stopnje, sodišče je zato neutemeljeno uporabilo omenjeno določbo ZPIZ-1. Neutemeljeno je zavrnilo tudi ugovor zastaranja. Škoda naj bi tožnicam nastala v času od 11. 10. 1995 do 9. 5. 2002, ker je bila tožba vložena 27. 8. 2002, je ob vložitvi za del terjatve že nastopilo absolutno zastaranje. Sodišče je nepravilno seštelo terjatve, zapadle pred 1. 1. 2000. Gre za terjatve z zakonsko podlago v prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ), za te terjatve je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo ureditev v ZPIZ-1, ki velja šele od 1. 1. 2000 dalje, to pomeni kršitev 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo zakonov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo višjega zahtevka tožnic v 3. točki izreka izpodbijane sodbe glede dodatka za rekreacijo oziroma enkratnega letnega dodatka ni postopalo po ZPP, vendar gre po prepričanju sodišča druge stopnje za nezakonitost, ki na pravilnost sodbe ni vplivala. Tožbeni zahtevek, da se jim izplača dodatek za rekreacijo za obdobje od leta 1996 do leta 2001 v skupnem znesku 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od 9. 5. 2002 dalje je bil s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1373/2002 z dne 5. 1. 2005, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 178/2005 z dne 14. 9. 2006 pravnomočno zavrnjen, saj je Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. VIII Ips 465/2006 z dne 22. 1. 2008 v tem delu revizijo zavrglo. Ob ponavljanju zahtevka za izplačilo dodatka za rekreacijo na naroku 2. 4. 2008, bi sodišče prve stopnje moralo tožbo, kolikor se nanaša na plačilo dodatka za rekreacijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP zavreči, saj je bilo z omenjenima sodbama prvostopenjskega in Višjega delovnega in socialnega sodišča o tem zahtevku pravnomočno razsojeno. V tej smeri se pritožujejo le tožnice, sprememba meritorne odločitve prvostopenjskega sodišča v postopkovno bi lahko pomenila odločitev v škodo pritožnic v nasprotju s 359. členom ZPP in ker tudi sicer odločitev ne posega v pravice tožnic, sodišče druge stopnje iz tega razloga v zavrnilni del oz. v 3. točko izreka izpodbijane sodbe ni poseglo.

Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 465/2006 navedlo, da se določba o odškodnini po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 razlikuje od odškodnine po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) ter tudi od ureditve o odškodninskih obveznostih v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/07 - OZ). Pogoji za plačilo takšne odškodnine so določeni, prav tako tudi višina odškodnine, ki je vezana na višino obračunanih zamudnih obresti. Odškodnino je, ob izpolnjenih pogojih, tožena stranka dolžna izplačati v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev. Vrhovno sodišče RS tudi razlaga, da omenjena določba velja za primere, ko je zavarovancu pravica in z njo denarna dajatev naknadno priznana v sodnem postopku ali v ponovnem postopku pri toženi stranki, ki teče po razveljavitvi prvotnih odločb zavoda v sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje zakonito ni ugodilo zahtevi tožnic za priznanje zamudnih obresti od zneskov družinske pokojnine za čas do 31. 12. 1999. Za obveznosti nastale pred uveljavitvijo ZPIZ-1 se je tudi sodna praksa izrekla, da je glede obrestovanja dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja potrebno upoštevati, da po 1. odstavku 279. člena ZOR od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Upoštevati je mogoče le izjemo iz 3. odstavka 279. člena ZOR, po kateri od občasnih zapadlih denarnih dajatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (na primer zadeve opr. št. Psp 267/2005 z dne 20.9.2006, Psp 722/2005 z dne 14.3.2007). Tožnice trditve, da so že v tožbi, s katero so izpodbijale odločbi tožene stranke št. … z dne 15. 1. 1996 in Območne enote Ljubljana tožene stranke iste številke z dne 16. 11. 1995, zahtevale izplačilo družinske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, niso dokazale, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so zamudne obresti zahtevale šele v letu 2002, po izplačilu zapadle družinske pokojnine dne 9. 5. 2002, kot navajajo v 2. odstavku 2. točke tožbe, vložene 26. 8. 2002. Za dajatve, zapadle v plačilo pred uveljavitvijo ZPIZ-1 s 1. 1. 2000 ter pred uveljavitvijo OZ s 1. 1. 2002 ni pravne podlage za priznanje zamudnih obresti. Pritožba tožnic ne izpodbija izračuna prvostopenjskega sodišča, da je od 1. 3. 1995 do 31. 12. 1999 zapadlo v plačilo 1.758.988,00 tedanjih SIT družinske pokojnine. Očitno pravilno, višini stranki ne ugovarjata, je tudi izračunalo, da od tega zneska, zapadlega do 31. 12. 1999, od 1. 1. 2000 do plačila zapadlih zneskov družinske pokojnine 9. 5. 2002, znaša višina odškodnine 1.244.636,94 tedanjih SIT.

Za zneske neizplačane družinske pokojnine, zapadle v plačilo po 1. 1. 2000 je, kot je opozorilo Vrhovno sodišče RS, zakonska podlaga za odškodnino v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. Tožena stranka je odločbo o pravici do družinske pokojnine z dne 25. 1. 2002 izdala na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Ps 187/96 z dne 61.2.2000, s katero ji je bilo naloženo ponovno odločanje v zvezi z zahtevo tožnic. Omenjena sodba, na podlagi katere je nato tožena stranka izdala odločbo o pravici do družinske pokojnine, pomeni uresničitev dejanskega stanja, kot ga določa 2. odstavek 276. člena ZPIZ-1 in je sodišče prve stopnje ugoditev zahtevku za plačilo zamudnih obresti pravilno oprlo na določbo zakona, ki odgovornost tožene stranke v primeru izplačila denarne dajatve ali dajatve v višjem znesku za nazaj izključuje le, če je do izdaje neustrezne odločbe na prvi stopnji prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oz. vlagatelja, delodajalca ali druge osebe, kar v obravnavanem primeru ni izkazano. Ker je sodišče prve stopnje obresti priznalo le od glavnice neizplačane družinske pokojnine, dospele v plačilo 1. 1. 2000 ali kasneje so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče kršilo 155. člen ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov.

Prav tako je neutemeljen ugovor zastaranja. Ker gre za odškodninsko terjatev je ugovor zastaranja potrebno presojati po 376. členu ZOR oz. 352. členu OZ, ki oba določata, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru odškodninska terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Ker se z vložitvijo tožbe tako po 388. členu ZOR kot po 365. členu OZ zastaranje pretrga, terjatev, ki jo predstavlja odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunanih in zapadlih od 1. 1. 2000 dalje, ob vložitvi tožbe, dne 26. 8. 2002 ni niti deloma zastarala.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Posledica zavrnitve pritožbe tožnic je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena, v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnice pritožbene stroške trpijo same.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 625/2009
• VDSS sklep Psp 181/2013
• VDSS sodba Psp 277/2013