VDSS sklep Pdp 1000/2010

Jedro

Če sodišče prve stopnje ne obrazloži odločitve v zamudni sodbi, stori s tem absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo (in s sodbo, ki se nanaša na toženo stranko D.L., ki pa ni pod pritožbo) razsodilo, da je dolžna tožena stranka A.G. nerazdelno (skupaj s toženo stranko D.L.) tožeči stranki, na račun pooblaščenke tožeče stranke št. TRR ... pri ... banki d.d., plačati regres za letni dopust v znesku 551,54 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov preračunan neto znesek plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2003 do plačila in v znesku 575,25 EUR v bruto ter po odvodu davkov in prispevkov preračunan neto znesek plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2004 do plačila (I./1. točka izreka); odpravnino v višini 1.064,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2005 do plačila (I./2. točka izreka); stroške za prevoz na in z dela v višini 344,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve zahtevka do plačila (I./3. točka izreka). Odločilo je, da sta dolžni toženi stranki, na račun pooblaščenke tožeče stranke št. TRR ... pri ... banki d.d., povrniti povzročene pravdne stroške v višini 777,73 EUR (sedemstosedeminsedemdeset eurov 73/100), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka A.G.. Navaja, da je njeno zdravstveno stanje slabo in je bila tudi hospitalizirana. Ker je vedela, da je D.L. poslal pritožbo, je sama ni, saj je menila, da je to dovolj. Nadalje pojasnjuje, da je bila v podjetju T.R.M. d.o.o. zaposlena brez pooblastil in odgovornosti. Tudi sama je prejela odpoved delovnega razmerja dne 1. 3. 2007. Prijavila se je na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer je prejemala denarno nadomestilo, kasneje je dobivala socialno podporo, sedaj pa prejema invalidnino v višini 190,00 EUR. Neresnična je izjava G.O., da v podjetju R., d.o.o. ni prejemal regresa, saj je vse dobil izplačano na roko. Nikoli pa niso zahtevali podpisa, ker so mu zaupali. Iz izpisa iz sodnega registra je razvidno, da podjetje ni imelo nobenega premoženja. G.O. tudi ni imel nobenih odprtih terjatev. Tudi božičnico je dobil vsako leto. Ne drži izjava tožnika, da je bil znesek 1.400,00 EUR izplačan kot solidarnostna pomoč ob smrti njegove žene. Vabilu na poznejši narok se ni odzvala zaradi slabega zdravstvenega stanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah uradnega preizkusa, saj je upoštevalo dejstvo, da se glede na določbo 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po uradni dolžnosti je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se je ne da preizkusiti.

Na podlagi 1. odstavka 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona (30 dni od vročitve tožbe, razen če ta zakon ne določa drugače) ne odgovori na tožbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost tožene stranke je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje dejanskih navedb v tožbi. V postopku pred izdajo zamudne sodbe se dejansko stanje ne ugotavlja, ker se šteje, da so dejstva, ki so navedena v tožbi, resnična.

Sodišče mora materialno pravo tudi pri izdaji zamudne sodbe uporabiti na enak način, kadar izda kontradiktorno sodbo. Poiskati mora pravno normo, ki jo bo uporabilo, ter opraviti subsumcijo pravnorelevantnih dejstev pod to normo tako, da je mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravnorelevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo za podlago odločitve, ter na katero pravno normo je odločitev oprlo.

Sodišče prve stopnje je zoper toženo stranko A.G. izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP, in sicer da A.G. na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena, v roku za odgovor ni odgovorila; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe navedlo pravno podlago veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) za priznanje neizplačanega regresa, odpravnine in stroškov za prevoz na delo in iz dela, ni pa mogoče ugotoviti, katera so pravno odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane zamudne sodbe predvsem v zvezi s sklepčnostjo tožbe in ki se nanašajo na drugo toženko A.G.. Zgolj navedba sodišča prve stopnje, da je tožniku priznalo regres za leti 2003 in 2004, odpravnino in stroške za prevoz na delo in z dela, ker mu to s strani tožene stranke ni bilo izplačano, po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča, da bi izpodbijano sodbo šteli za obrazloženo oziroma da bi bilo izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti, še zlasti glede na dejstvo, da so bili v predmetnem sporu toženi trije, in sicer T.R.M., d.o.o. (tožnikov zadnji delodajalec), D.L. in A.G.. Res je, da sodišče, kot že rečeno, pri izdaji zamudne sodbe ne ugotavlja dejanskega stanja, saj se zaradi neaktivnosti tožene stranke predpostavlja, da so v tožbi zatrjevana dejstva resnična, vendar mora sodišče navesti, katera dejstva, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi, je štelo za odločilna ter zakaj meni, da iz zatrjevanih dejstev izhaja takšna pravna posledica, kot jo zoper drugo toženko A.G. uveljavlja tožnik. Ker pa sodišče prve stopnje v zvezi z drugo toženko A.G. ni navedlo razlogov, zakaj je štelo, da utemeljenost tožbenega zahtevka (tako v delu, ki se nanaša na izplačilo regresa za leti 2003 in 2004, odpravnino in na stroške za prevoz na delo in z dela) izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijane zamudne sodbe ni moč preizkusiti.

Obveznost sodišča, da svojo odločbo obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91, s spremembami, v nadaljevanju: URS), temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena URS. Stranka lahko namreč šele po tem, ko izve, na podlagi katerih dejstev in z uporabo katerih norm je sodišče prve stopnje izdalo svojo odločbo, učinkovito uresniči svojo pravico do pritožbe. Če se izkaže, da zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe pritožba zoper njo ni mogoča, takšna sodba krši pravico do pravnega varstva iz 25. člena URS. Takšno stališče je zavzelo že Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. Up-201/01 z dne 6. 11. 2003.

Po oceni pritožbenega sodišča sicer iz tožnikovih tožbenih trditev, da je bil od 14. 3. 2003 dalje zaposlen pri podjetju R.M. d.o.o.; da mu le-to regresa za leto 2003 in 2004 ni izplačalo; da je bilo podjetje R.M. d.o.o. izbrisano iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij; da je tožena stranka A.G., ki je bila v sodnem registru vpisana kot ustanoviteljica in zakonita zastopnica te družbe, aktivna družbenica te družbe, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za leto 2003 in leto 2004. Delodajalec je v skladu s 131. členom ZDR delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, dolžan izplačati regres za letni dopust, najmanj v višini minimalne plače. V 1. odstavku Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99, s spremembami, v nadaljevanju ZFPPod) je bilo določeno, da z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra družba preneha. Po 4. odstavku ZFPPod se v takem primeru šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93, s spremembami, v nadaljevanju ZGD) torej, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Po 2. odstavku 394. člena ZGD pa lahko upniki uveljavljajo terjatve do delničarjev, ki so podali izjavo iz prejšnjega odstavka, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra (vsebinsko enako določbo vsebuje tudi ZGD-1).

Po stališču pritožbenega sodišča pa tožnikova tožba ni sklepčna v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine in plačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Tožnik od tožene stranke A.G. uveljavlja plačilo odpravnine v višini 1.064,28 EUR, pri čemer pa iz tožbe ne izhaja, na kakšni podlagi tožnik to odpravnino zahteva. V skladu z določbo 109. člena ZDR je delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, le-temu dolžan plačati odpravnino. Tožnik v tožbi zgolj navaja, da mu podjetje T.R.M. d.o.o. (tožnikov zadnji delodajalec in prvotožena stranka v tem postopku), pri katerem mu je prenehalo delovno razmerje (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), ni izplačalo odpravnine, ne zatrjuje pa, na kakšni podlagi mu je odpravnino dolžna izplačati tretjetožena stranka A.G.. Tožnik tako ne zatrjuje, da je bilo podjetje T.R.M. d.o.o. izbrisano iz sodnega registra po določbah ZFPPIPP ali po ZFPP, niti da je tretjetožena stranka A.G. aktivna družbenica te družbe. V zvezi s plačilom stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih tožnik uveljavlja od tretjetožene stranke A.G. v znesku 344,00 EUR pa tožnik v tožbi navaja, da vsa leta ni dobil plačanih stroškov za prevoz na delo in z dela in da le-ti v obdobju od 14. 3. 2003 do 21. 12. 2006 znašajo 920,00 EUR. Iz tožbe tako ne izhaja, zakaj naj bi bila tretjetožena stranka A.G. iz naslova plačila stroškov za prevoz na delo in z dela dolžna plačati znesek 344,00 EUR. Z ozirom na navedeno po oceni pritožbenega sodišča iz tožnikovih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka tako v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine kot tudi v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov za prevoz na delo in iz dela.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V tem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je tožba zoper tretjetoženo stranko A.G. sklepčna in če so za izdajo zamudne sodbe podani tudi preostali pogoji po 318. členu ZPP, svojo odločitev pa bo moralo tudi obrazložiti. K temu pritožbeno sodišče le dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje, v primeru, če bo štelo, da tožba ni sklepčna, ravnati po 3. in 4. odstavku 318. člena ZPP, torej bo moralo tožniku s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, razen če bo presodilo, da tožnik nesklepčnosti tožbe ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (4. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 818/2014
• VDSS sodba Pdp 485/2016
• VDSS sodba Pdp 915/2012