VDSS sodba Pdp 959/2010

Jedro

Na podlagi navedb, da je tožena stranka ravnala hudo malomarno, saj je kljub predhodnemu opozorilu v vozilu pustila plačilne kartice, ki so bile ukradene in zlorabljene, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi zlorabe, sklepčen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.323,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vključno 1. 10. 2008 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in se tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji ter pritožbene stroške oziroma, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do zaključkov, v posledici katerih je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, torej ker je dokazni sklep popolnoma izpadel, le-te ni mogoče preizkusiti. Po mnenju tožene stranke bi tudi v zamudni sodbi sodišče moralo vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj oziroma bi se moralo določno opredeliti do vseh dokazov in podrobno pojasniti, na podlagi katerih dokazov je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ravnanje sodišča prve stopnje je v nasprotju s prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede opredelitve do dokaznih predlogov oziroma do (ne)izvedbe dokaznih predlogov (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 368/2004 z dne 1. 12. 2005). Zaradi navedenega je podana kršitev 8. in 318. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, ki bistveno vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe ter kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar bi bilo potrebno sodbo v celoti razveljaviti. Tožena stranka tudi opozarja, da je dokazna listina – C. AS24 C. filling list form, v angleškem jeziku. Slovenskega izvoda te listine tožena stranka vse doslej ni prejela. Glede na to, da tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) v postopku vtožuje tudi povračilo škode, ki naj bi ji nastala z zlorabo kartice AS24, je stališče tožene stranke, da gre za odločilen dokaz v tem postopku, ki bi moral biti preveden. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku kljub temu, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik in z dejstvi, ki so splošno znana, poleg tega pa utemeljenost celotnega tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, saj iz listine (dopis z dne 8. 12. 2009), ki jo je tožeča stranka priložila k tožbi, razvidno, da je tožeča stranka del obveznosti v znesku 4.323,40 EUR tožniku (pravilno toženi stranki) nepogojno odpisala. Tožeča stranka torej ni bila pripravljena popustiti, kot to v tožbi zmotno navaja, ampak se je delu svoje terjatve odpovedala. Sodišče prve stopnje se do dokaza, dopisa z dne 18. 12. 2009, ki utemeljuje delno zavrnitev tožbenega zahtevka (v višini 4.323,40 EUR), ni posebej opredeljevalo, čeprav gre za odločilni dokaz. Iz tožbe in k njej priloženih dokazov tudi ni razvidno, da bi tožeči stranki nastala škoda v vtoževanem znesku, ker je v konkretnem primeru šlo za zlorabo kartic E. in AS24, saj tožničina izstavitev računa tožencu ne dokazuje nastanka škode. Splošno znano je, da se plačilne kartice za gorivo, ki jih izdajajo naftne družbe, lahko uporabljajo samo za nakupe na njihovih bencinskih servisih in da se plačila za te nakupe fakturirajo imetnikom kartic šele s časovnim zamikom. Tožeča stranka ni pojasnila, kdo je bil imetnik kartic, čeprav gre za ključno dejstvo. Na izrecno željo toženca pa tožena stranka obširno obrazlaga dejansko stanje, to je da je toženec o kraji nemudoma obvestil tožečo stranko in da so nasprotne navedbe v zvezi s tem napačne in predlaga zaslišanje prič. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeče stranke v odgovoru na pritožbo prerekajo pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljaljala tožena stranka v pritožbi, in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni preizkušalo sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se zamudna sodba v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP iz tega razloga ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v skladu z veljavno procesno zakonodajo izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 6.323,40 EUR iz naslova povračila škode zaradi ukradenih in zlorabljenih plačilnih kartic za gorivo E. in AS24 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri izdaji zamudne sodbe gre za pisen postopek, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in ne izvede obravnava. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja tiste okoliščine in dejstva, ki jih tožeča stranka navede v tožbi. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga ne poda v predpisanem zakonskem roku, priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevi, pri čemer s tem priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Tako postanejo tudi takšne tožbene navedbe nesporne, zaradi česar jih ni potrebno dokazovati ter v nadaljevanju izpodbijati po vsebini.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sprejetimi razlogi sodišča prve stopnje, da so bili v zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz določbe 318. člena ZPP. Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, čeprav je bila ob vročitvi tožbe opozorjena na posledice takšnega ravnanja in iz sodbe je razvidna utemeljenost zahtevkov tožeče stranke iz naslova povračila škode zaradi ukradenih in zlorabljenih plačilnih kartic. Glede tega je za presojo odločilno, da zatrjevana dejstva v tožbi o povzročeni škodi tožene stranke do tožeče stranke, ki izvira iz časa delovnega razmerja, ni v nasprotju s predloženimi listinami, to je pogodbo o zaposlitvi, dopisom z dnem 8. 9. 2008 in 8. 12. 2008 ter računi, okrožnico št. 7/2003, zapisnikom o prejemu ovadbe in potnim nalogom. Iz tožbenih navedb izhaja, da so bile tožencu dne 17. 7. 2008, ko je bil na službeni poti v tujini, ukradene plačilne kartice, dve sta bili zlorabljeni in nepooblaščena oseba je s plačilno kartico E, plačala gorivo v višini 3.798,46 EUR in s plačilno kartico AS24 v višini 2.524,94 EUR, torej skupaj 6.323,40 EUR. Kot izhaja zapisnika Policijske postaje ... z dne 11. 8. 2008, je do kraje plačilnih kartic prišlo, ko je toženec zaradi jutranje toalete zapustil tovorno vozilo in odšel v sanitarne prostore na počivališču na bencinski črpalki. V času opravljanja jutranje toalete je pustil omenjene plačilne kartice v kabini tovornega vozila skupaj z označenimi PIN kodami. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je prišlo do kraje in oškodovanja zaradi hude malomarnosti toženca, ker bi se moral in mogel zavedati, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane škodljiva posledica, saj je bil že pred dogodkom z okrožnico št. 7/2003 izrecno opozorjen, da je potrebno ob zapuščanju vozila med drugim vzeti s seboj in varovati vso dokumentacijo, med katero sodijo tudi plačilne kartice. Iz tožbenih navedb nadalje izhaja, da se je tožeča stranka skušala s tožencem izvensodno sporazumeti, saj je bila pripravljena celo popustiti glede višine zahtevka in mu je podala pisni predlog, da se del predmetnega zneska lahko odpiše tako, da bi se plačala le tretjina zneska v višini 2.000,00 EUR, vendar toženec na ta predlog ni reagiral, zato je vložila predmetno tožbo.

Po določbi 1. odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je dolžan delavec, ki na delo ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo, dolžan delodajalcu to škodo povrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožbenim navedbam, da je tožena stranka ravnala hudo malomarno, saj bi se morala in mogla zavedati, da v primeru zapuščanja tovornega vozila, ne sme v kabini pustiti plačilnih kartic, ki so last tožene stranke, zaradi morebitne kraje, nato pa je bila že predhodno izrecno opozorjena z okrožnico (da je potrebno ob zapuščanju vozila med drugim vzeti s seboj in varovati vso dokumentacijo). Kljub opozorilu tožeče stranke je spornega dne toženec zapustil vozilo in pustil plačilne kartice v kabini. Plačilne kartice pa so bile iz tovornega vozila ukradene in zlorabljene. Zaradi takšnega ravnanja tožene stranke je tožeči stranki nastala škoda v višini 6.323,40 EUR, ki jo je toženec dolžan povrniti tožeči stranki (182. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje tožene stranke na dopis tožeče stranke z dne 8. 12. 2009 (A

2

), to je, da del terjatve odpisala, tako da je preostali znesek terjatve znašal le 2.000,00 EUR. Dopis tožeče stranke z dne 18. 12. 2009 predstavlja ponudbo tožeče stranke, da toženi stranki odpiše terjatev tako, da le-ta mora poravnati le še 2.000,00 EUR in sicer najkasneje v roku 15 dni od prejema tega dopisa. Tožena stranka se na ta dopis ni odzvala oziroma v ustnem razgovoru izrecno zanikala kakršnokoli odgovornost za nastanek predmetnega zneska. Ponudba, v kateri je določen rok do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika do izteka tega roka (1. odstavek 26. člena Obligacijskega zakonika, OZ – Ur. l. RS, št. 83/2011 in nadaljnji), ponudba dana odsotni osebi, v kateri ni določen rok za sprejem, veže ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu prispe do ponudnika (3. odstavek 26. člena OZ). Če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo (1. odstavek 30. člena OZ). Ker tožena stranka na dano ponudbo ni odgovorila, ponudba, ki jo je dala tožeča stranka, le-te ne veže več, saj jo tožena stranka ni sprejela, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka toženi stranki del dolga odpisala.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in šele na tej podlagi sprejeti dokazno oceno, pri tem pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 368/2004 z dne 1. 12. 2005. Navedena zadeva ni primerljiva, saj v konkretni zadevi ni bila izdana zamudna sodba, temveč sodba na podlagi izvedenega dokaznega postopka. V konkretnem primeru pa so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, in je bila pasivnost tožene stranke v tem stadiju sankcionirana z zamudno sodbo, pri čemer se vzpostavlja domneva, da tožena stranka priznava tožnikove trditve, na katere slednji opira svoj zahtevek. Zaradi te domneve sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnost tožnikovih dejanskih navedb, pač pa le presoja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom ter ali navedbe nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Sodišče tudi ne izvaja dokazov in se ne spušča v dokazno oceno predloženih dokazov, temveč samo preverja ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Zamudna sodba se ob izpolnjenih pogojih, ki jih zakon taksativno našteva, izda celo v primeru, če tožnik k tožbi ne predloži nobenih dokazov. V konkretnem primeru so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, tudi pogoj določen v 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP, to je, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko tožeča stranka sama krije svoje stroške, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1032/2012
• VDSS Sodba Pdp 349/2020
• VDSS Sodba Pdp 107/2020