VDSS sodba Pdp 924/2010

Jedro

Tožnikov zahtevek za plačilo jubilejne nagrade ni nastal in zapadel v plačilo v letu 2010, temveč v letu 2009, ko se je upokojil pri toženi stranki, tako da bi bilo treba pri presoji višine jubilejne nagrade upoštevati tarifno prilogo kolektivne pogodbe dejavnosti, ki je veljala v letu 2009.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I/2 točki izreka (glede višine jubilejne nagrade) delno spremeni tako, da na novo glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati jubilejno nagrado v znesku 1.139,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, dočim se v presežku (do zneska 1.144,05 EUR) zahtevek zavrne“.

V preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 710,00 EUR bruto, odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek 596,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo; izplačati jubilejno nagrado v znesku 1.144,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo in izplačati odpravnino ob upokojitvi v znesku 4.268,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 399,08 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 1. in 3. točke 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja da za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni predpisani zakonski pogoji. Razlogovanje sodišča, da utemeljenost tožbenih zahtevkov izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in niso v nasprotju z dokazi, je napačno in materialno pravno zmotno. Tožnik ni v tožbi priložil nikakršnih dokazov o višini plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih, edini dokaz, ki ga je predložil, je odločba o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, iz katere je razvidno, da pripada delavcu odpravnina ob odhodu v pokoj v višini 4.229,97 EUR po uredbi. Ker je tožnik zahteval odpravnino v višjem znesku, mu na podlagi navedene odločbe dejansko ne pripada. Ima registrirano proizvodnjo kovinskih konstrukcij in njihovih delov, zato za njo velja Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (KP Dejavnosti Ur. l. RS, št. 14/2006). V tej zvezi je bila sklenjena tarifna priloga 2008 KP dejavnosti (Ur. l. RS, št. 46/2008). Sodišče se zmotno sklicuje na tarifno prilogo št. 3, saj je bila ta tarifa sprejeta v sklopu dodatka št. 1 h KP dejavnosti (Ur. l. RS, št. 10/2010), veljavni od 1. 1. 2010 dalje. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da je presojalo tožnikove zahtevke po predpisu, ki v času zapadlosti zahtevkov v letu 2009 ni veljal. Poleg tega je bila v spornem času v težkem finančnem stanju zaradi negativnih poslovnih rezultatov, zaradi česar je bila primorana odpovedati pogodbo več delavcem. Iz teh razlogov bi priznanje pravic v večji meri od zakonsko določenih lahko ogrozilo obstoj večjega števila delovnih mest. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo, tako da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom na prvi stopnji kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu prisojenih zahtevkov in sicer pri določitvi zneska jubilejne nagrade tožniku, zmotno izhajalo iz predpisane minimalne višine po veljavni tarifni prilogi h KP dejavnosti, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V tem sporu je bilo o tožnikovih tožbenih zahtevkih odločeno z zamudno sodbo. Pri izdaji zamudne sodbe gre za pisen postopek, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in ne izvede obravnava. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja le tiste okoliščine in dejstva, ki jih tožnik navede v tožbi in izhajajo iz priloženih listinskih dokazov. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne odgovori na tožbo oz. ga poda po predpisanem roku, priznava kot točne navedbe tožnika, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer s tem prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Tako postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati ter v nadaljevanju izpodbijati po vsebini. Zamudna sodba mora v celoti vsebovati samo razloge, ki opravičujejo izdajo takšne sodbe, med takšne razloge pa spada tudi pravilna materialno pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku.

V določbi 318. čl. ZPP so predpisani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tako je mogoče izdati takšno sodbo v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku 30 dni, kot ji to nalaga določba 277. čl. ZPP. Poleg tega morajo biti za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni še naslednji pogoji, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da so bili v zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z navedeno zakonsko določbo. Uveljavljene navedbe v tožbi ter priložene listine potrjujejo dejstvo, da je tožniku 10. 9. 2009 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi upokojitve. Vendar mu ta do prenehanja delovnega razmerja ni poravnala pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2009, jubilejne nagrade in odpravnine ob upokojitvi, do česar je tožnik v celoti upravičen v skladu z zakonom in KP dejavnosti. Sodišče prve stopnje mu je pravilno priznalo odpravnino ob upokojitvi v zahtevani višini treh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle 3 mesece (obdobje junij – avgust 2009) v skladu z določbo 56. čl. KP dejavnosti in sicer v znesku 4.268,52 EUR. Enaka ugotovitev velja tudi za regres za letni dopust za leto 2009, ko mu ga je priznalo v zahtevani višini 710,00 EUR bruto (lahko bi mu ga tudi v višini 730,00 EUR v skladu s tarifno prilogo št. 2 h KP dejavnosti – Ur. l. št. 70/2008 in 53/2009, veljavni tudi v letu 2009, kar pa ni uveljavljal).

Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožniku priznana jubilejna nagrada v višini 1.144,05 EUR ni skladna s tarifno prilogo št. 2 h KP dejavnosti, kar pritožba utemeljeno uveljavlja. Sodišče prve stopnje bi moralo pri določitvi njene višine pravilno upoštevati višino plače za I. tarifni razred 455,88 EUR in jo pomnožiti s količnikom 2,5, kar je predpisano z navedeno tarifno prilogo, in ne po tarifni prilogi št. 3 h KP dejavnosti (Ur. l. RS, št. 10/2010), ki je veljala od 1. 1. 2010 dalje, kar je materialno pravno zmotno. Tožnikovi zahtevki namreč niso nastali in zapadli v plačilo v letu 2010, temveč v letu 2009, ko se je upokojil pri toženi stranki. Tožnik je tako pravilno upravičen do višine jubilejne nagrade 1.139,70 EUR, in ne do višine 1.144,05 EUR, kot mu je to materialno pravo zmotno priznalo sodišče prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje priznalo tožniku pripadajočo jubilejno nagrado v nasprotju z višino iz veljavne tarifne priloge št. 2 h KP dejavnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. odst. 358. čl. ZPP delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev v I/2 točki izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sicer z njo delno uspela glede določenega znižanja višine prisojene jubilejne nagrade, vendar je takšen pritožbeni uspeh zanemarljiv. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 726/2011
• VDSS sodba Pdp 642/2015
• VDSS sodba Pdp 718/2012