VDSS sklep Pdp 656/2010

Jedro

Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni zatrjevala, da se je s tožnikom sporazumela o reševanju spora pred arbitražo v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma za odpravo kršitve, je tožnik lahko vložil tožbo neposredno na sodišče. Pri tem ni mogoče upoštevati sporazuma o arbitražnem reševanju spora, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijan sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporni zadevi in je tožbo po 1. odstavku 464. člena ZPP zavrglo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki poravnati stroške postopka v višini 440,52 EUR.

Zoper naveden sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). V pritožbi navaja, da je podana sodna pristojnost in bi moralo sodišče tožbo meritorno presojati. Tožnik je bil zaposlen v družbi Ž.K. d.d., kjer mu je delovno razmerje prenehalo, nato pa je bil reintegriran s sodbo naslovnega sodišča k toženi stranki. Ker je tožena stranka prevzela Ž.K. d.d. je tožnika prijavila v socialno zavarovanje in mu vpisala delovno dobo v delovno knjigo za nazaj, po pošti pa mu je poslala na dom v ... dva izvoda pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2007, katero je tožnik podpisal in en izvod pogodbe vrnil toženi stranki. Tožnik že tri leta poprej ni delal pri podjetju Ž.K. d.d. in tudi kasneje ni delal pri toženi stranki niti dneva, prav tako ne dela tudi danes, saj je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik zato ni imel nobenih stikov z delodajalcem, zato ni vedel, kaj se dogaja pri toženi stranki. Tožena stranka ga o ničemer ni obveščala, zato tudi ni vedel, katera kolektivna pogodba velja za toženo stranko, prav tako ni bil seznanjen s splošnimi akti tožene stranke. Tožena stranka je tožniku le vsakomesečno nakazovala nadomestilo plače. Tožnik je v smislu 1. odstavka 23. člena pogodbe o zaposlitvi poskušal rešiti sporno razmerje po mirni poti in je naslovil na toženo stranko zahtevo za odpravo kršitev dne 29. 1. 2010. Tožnik ni poznal podjetniške kolektivne pogodbe, kar je v zahtevi za odpravo kršitev tudi izrecno opozoril toženo stranko in zahteval, da mu pošlje podjetniško kolektivno pogodbo. Šele v začetku meseca marca 2010 je pooblaščenec tožnika prejel od pooblaščenca tožene stranke dopis, kateremu je bila priložena Podjetniška kolektivna pogodba in Poslovnik o delu stalne arbitraže. Podjetniška kolektivna pogodba je bila sklenjena šele dne 28. septembra 2007, zato ne more veljati za tožnika, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 1. 1. 2007, s katero se je zavezal za arbitražno reševanje sporov. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožnika in navedla, da sta pravdni stranki dne 1. 1. 2007 podpisali pogodbo o zaposlitvi, s katero sta se v 23. členu dogovorili, da bosta vse morebitne spore reševali strpno, mirno in brez zavlačevanja. Zato je za odločanje o tožnikovem zahtevku pristojna stalna arbitraža družbe M. d.d. in je sodišče prve stopnje, v predmetni zadevi, pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožnika zavrglo. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej sporni zadevi in tožbo zavrglo. Pri tem se je sklicevalo na prvi odstavek 464. člena ZPP, kar pa je nepravilno, saj je navedeni člen prenehal veljati dne 9. 8. 2008. Zakon o arbitraži (ZArbit, Ur. l. RS, št. 45/2008) je v 51. členu določil, da z dnem uveljavitve ZArbit preneha veljati 31. poglavje Zakona o pravdnem postopku (postopek pred arbitražami), kamor sodi tudi 464. člen ZPP. Zakon o arbitraži je pričel veljati tri mesece po objavi v Uradnem listu RS (9. 5. 2008).

ZArbit v 11. členu določa, da če je pred sodiščem vložena tožba v zadevi, ki je predmet arbitražnega sporazuma, se sodišče na ugovor tožene stranke izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo, razen če ugotovi, da arbitražni sporazum ne obstaja, je ničen, je prenehal veljati ali ga ni mogoče izpolniti.

V času, ko je tožnik vložil tožbo pri naslovnem sodišču (8. 3. 2010), je veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDR (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007), ki je pričel veljati 28. 11. 2007 in je spremenil drugi odstavek 205. člena tako, da je črtal besedilo, ki se je nanašalo na možnost delavca in delodajalca, da se sporazumeta o arbitraži s pogodbo o zaposlitvi. Namreč drugi odstavek 205. člena določa, da če je s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca in delavca predvidena arbitraža za reševanje individualnih delovnih sporov, se lahko delavec in delodajalec, najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odprave kršitve s strani delodajalca, sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo. Namen zakonodajalca je bil predvsem doslednejše upoštevanje načela prostovoljnosti arbitraže, zaradi katerega, upoštevajoč šibkejši položaj delavca ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, dogovor o arbitraži ne bi bil mogoč v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Iz določbe 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 23. člena Ustave RS o pravici do dostopa do sodišča namreč izhaja, da je arbitraža v individualnih delovnih sporih, kot ena od oblik alternativnega reševanja sporov, dopustna samo pod pogojem, da je prostovoljna. Arbitražni dogovor mora biti rezultat svobodne, prave in pristne volje obeh pogodbenih strank. Zato je ZDR-A določil, da se arbitražni sporazum lahko sklene samo glede sporov, ki so že nastali (v 2. odstavku 205. člena je določil, da je arbitražni dogovor mogoče skleniti najkasneje v 30 dneh od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve s strani delodajalca).

Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni zatrjevala, da se je s tožnikom sporazumela o reševanju spora pred arbitražo v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve, je tožnik na podlagi 205. člena ZDR-A lahko vložil tožbo neposredno pred sodiščem in se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na arbitražni sporazum, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2007.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom do dokončne odločitve.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 464/2007
• VDSS sklep Pdp 247/2012
• VDSS sklep X Pdp 1159/2009