VDSS sklep Pdp 1592/2008

Jedro

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker tožena stranka kljub pravilno vročenemu vabilu ni pristopila na poravnalni oziroma prvi narok za glavno obravnavo. Pri izdaji zamudne sodbe utemeljeno ni upoštevalo navedb, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, in ni opravilo poizvedb pri uradnih institucijah, ampak je tožbenemu zahtevku, ki je bil sklepčen, ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za obnovo postopka po pravnomočni zamudni sodbi sodišča opr. št. Pd 49/2006-12 z dne 8. 9. 2006.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sklep, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in na podlagi glavne obravnave odloči o predlogu za obnovo postopka in pri tem naloži tožniku v plačilo pritožbene stroške postopka tožene stranke. Tožena stranka je menila, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo v predmetni zadevi in kljub predložitvi določenih dokazov odločilo v škodo tožene stranke tako, da je tožnik lahko obdržal nezakonito pridobljene denarne zneske tudi na račun države oziroma davkoplačevalcev. Sodišče prve stopnje bi moralo zoper tožnika celo vložiti kazensko ovadbo zaradi več kaznivih dejanj, saj si je z lažnim prikazovanjem dejstev pridobil ne tako majhno protipravno premoženjsko korist, kljub opozorilu na resnico in posledico krivega pričanja, pa je kot stranka, z lažnimi navedbami v tožbi, in z lažnimi navedbami na obravnavi dosegel, da je sodišče prve stopnje na podlagi njegovih navedb kot stranke izdalo sporno zamudno sodbo, ki je postala tudi pravnomočna. Sodišče prve stopnje bi v postopku lahko opravilo tudi samo poizvedbe, saj je imelo za to razlog v odgovoru na tožbo tožene stranke, namesto navedenega pa je odgovor na tožbo tožene stranke zavrglo. Tožnika je s tem nagradilo tako pri toženi stranki kot tudi pri njegovem novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ravnalo v pravnomočnem postopku, ko je pravilno vložen ugovor (pravilno: odgovor na tožbo) tožene stranke zavrglo, ker tožnik ni dostavil še enega izvoda vloge. To so po oceni tožene stranke zadostni razlogi, da se izpodbijani sklep sodišča razveljavi oziroma, da se ugodi njegovemu predlogu za obnovo postopka ter meritorno odloči na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožena stranka kot obnovitveni razlog, pri čemer naj se zadeva dodeli v reševanje tudi drugemu sodniku. V zamudni sodbi je sodišče podalo le pavšalno in površno obrazložitev, pri tem pa je imela tožena stranka velike posledice, prav tako tudi država. Tožena stranka v 30-dnevnem roku, ko je podala odgovor na tožbo, ni preverjala, ali je tožnik zaposlen kje ali ni in tako tožena stranka tudi ni vedela, ali tožnik prejema nadomestilo za čas brezposelnosti na OE .... Šele, ko je sedanji pooblaščenec tožene stranke prejel pooblastilo tožene stranke, je pričel s poizvedbami glede statusa tožnika in tako tudi predlagal obnovo postopka, v kateri je podal vse argumente. Zato je nejasen očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala predloga po svoji krivdi, vse bi moralo tudi sodišče pred izdajo zamudne sodbe samo preveriti, ne pa da je toženo stranko še sankcioniralo. Tožena stranka je predlagala, da sodišče predmetni spis odstopi Okrožnemu državnemu tožilstvu s predlogom za uvedbo kazenskega postopka zoper tožnika, saj kazniva dejanja tožnika še niso zastarala. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007–ZPP–UPB3, v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi izdalo dne 8. 9. 2006 zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odločilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 18. 1. 2006, nezakonita. Posledično navedenemu je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za reintegracijo in reparacijo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 40.392,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Sodba sodišča prve stopnje je dne 16.10.2006 postala tudi pravnomočna, saj zoper njo ni bila vložena pritožba. Tožena stranka je dne 20. 10. 2008 vložila predlog za obnovo postopka, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo dne 3. 11. 2008 in ga zavrglo.

Tožnik je vsebinsko utemeljeval svoj predlog za obnovo postopka z okoliščinami po določilih 10. točke 1. odstavka 394. člena ZPP, ki določajo, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša rešitev, če bi bila ta dejstva, oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Ob navedenem ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje s poizvedbami po uradni dolžnosti raziskovati dejansko stanje oziroma podajati kazensko ovadbo zaradi več kaznivih dejanj za tožnika, saj je sodišče pri obravnavanju zadeve vezano na določila ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 – ZDSS-1), ki urejajo vodenje postopkov v individualnih delovnih sporih. Tako se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na to, da je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo zamudno sodbo, saj ne gre za pritožbo zoper zamudno sodbo po določilih 338. člena ZPP, saj je zamudna sodba postala dne 16. 10. 2006 pravnomočna. Glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke pritožbeno sodišče le odgovarja, čeprav je navedeno za rešitev predmetne zadeve irelevantno, da ZPP v 318. členu izrecno določa, da v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena tega zakona);

da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Prav tako mora sodišče upoštevati določila 28. člena ZDSS-1, ki izrecno določajo posledice izostanka strank z naroka in določa, da če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožena stranka, sodišče pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek, izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo, kar je bilo v predmetnem sporu. Sodišče pri izdaji zamudne sodbe celo ne more opravljati poizvedb pri uradnih institucijah po uradni dolžnosti glede statusa tožnika. Za rešitev spora v predmetni zadevi je tudi irelevantno, da je tožnik prejemal nadomestilo za brezposelnost od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje oziroma, da se je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu. Tožena stranka je lahko navedene ugovore uspešno uveljavljala v postopku izvršbe ali ponovnega individualnega delovnega spora, v katerem bi tožnik od tožene stranke uveljavljal svoje denarne terjatve po višini. Pritožbeno sodišče na ostale irelevantne pritožbene ugovore tožene stranke ne odgovarja.

ZPP v 2. odstavku 395. člena izrecno določa, da zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena tega zakona, se sme dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. ZPP v 1. odstavku 398. člena tudi določa, da prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka. Kot že navedeno, je tožena stranka dejansko prejela zamudno sodbo naslovnega sodišča dne 29. 9. 2006, kar izhaja tudi iz podpisane vročilnice, pri čemer je že tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni šlo za morebitno fikcijo vročitve, kar se navaja v predlogu za obnovo, tako da je tožena stranka bila seznanjena z odločitvijo sodišča prve stopnje s prejemom zamudne sodbe in bi morala zoper zamudno sodbo tudi podati ustrezno pritožbo in tako ustrezno varovati svoje pravne interese. Ker navedenega ni storila, je zamudna sodba sodišča postala pravnomočna dne 16. 10. 2006. Poudariti je tudi, da 6. točka 1. odstavka 396. člena izrecno določa, da se v primeru iz 10. točke 394. člena ZPP lahko poda predlog za obnovo postopka v 30-ih dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva, oziroma nova dokazila, kar pa tožena stranka ni storila niti v času trajanja postopka pred sodiščem prve stopnje niti po pravnomočnosti in je podala predlog za obnovo postopka šele dne 20. 10. 2008, pri čemer je bila tožba tožnika vložena dne 9. 2. 2006, zamudna sodba v predmetni zadevi pa izdana dne 8. 9. 2006 in je tako postala tudi pravnomočna dne 16. 10. 2006. Ob navedenem je neupošteven pritožbeni razlog, da je tožena stranka pričela s poizvedbami lahko šele takrat, ko je pooblastila za zastopanje sedanjega pooblaščenca – odvetnika, saj morajo stranke ves čas postopka same skrbeti za svoje pravne interese.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo postopka, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko po določilih 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 67/2017
• VDSS sklep Pdp 349/2009
• Sklep VIII Ips 283/2007