VDSS sodba Pdp 772/2010

Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je utemeljena, saj je tožnica s tem, ko je shranjevala sestavne dele očal, kršila navodila delodajalca, skladno s katerimi je prepovedano odnašati očala in njihove sestavne dele iz proizvodnje v garderobe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala:

razveljavitev izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 31. 7. 2009, ki jo je dne 6. 8. 2008 podala tožena stranka tožeči stranki;

da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki izplačati razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki za mesece od avgusta 2009 do vključno februarja 2010 v zneskih, ki so razvidni iz izreka, za čas od meseca marca 2010 dalje do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje pa po 254,00 EUR mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu do plačila;

da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do dneva plačila na transakcijski račun pooblaščenke tožeče stranke (1. točka izreka).

Sklenilo je, da se toženi stranki v končno plačilo naložijo stroški priče D.Č. v znesku 7,00 EUR (2. točka izreka sodbe, ki bi se v tem delu morala pravilno glasiti kot sklep).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izredna odpoved nezakonita, saj se opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, to je z nedopustnim posegom v pravico do zasebnosti po 35. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91). S tem, ko je morala tožnica odpreti omarico, ki jo je imela v uporabi za spravljanje osebnih predmetov, ne da bi bila s strani delodajalca poučena o pravici, da je pri pregledu lahko navzoča policija, je delodajalec na nedopusten način posegel v njeno pravico do zasebnosti. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, saj tožnica garderobne omarice ni odprla prostovoljno, ampak zato, ker so vsi delavci morali odpreti omarice, kar so potrdile priče S.Š. in S.V.. Tožnica je bila kot delavka v podrejenem položaju in je izpovedala, da ni dobila nobenega opozorila o svojih pravicah. Sodna odločba se ne sme opirati na dokaze, ki so pridobljeni v nasprotju z zakonom ali ustavo. Za zakonitost izredne odpovedi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pa je potrebno ugotavljati in presojati glede na naravo, težo in posledice kršitve. Tožnici ni bilo dokazano, da je imela namen odtujiti dele, najdene v omari. Tožnica je izpovedala, da je dele uporabljala kasneje v proizvodnji, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da so delavci dobivali navodila, da naj hranijo rezervne dele, zaradi nemotenega poteka proizvodnje. V tem delu je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožnica je izpovedala, da je imela popolno zaupanje delodajalca do pregleda garderobnih omaric. Zakaj tožena stranka prav tožnici ne zaupa, vsem ostalim delavkam, ki so jim našli dele v omaricah, pa še vedno, direktorica M.H. ni izpovedala. Tožena stranka se sklicuje na problem odtujevanja očal in delov očal, vendar je vsem ostalim delavcem celo odobrila, da so dele odnesli nazaj v proizvodnjo in nobenemu ni podala izredne odpovedi. Zaposleni v proizvodnji nimajo kje shraniti stvari, ki jih potrebujejo v proizvodnji, zato so jih odnašali v omarice, tožnici pa je bilo jasno povedano, da je ona tista, ki bo primer za vse ostale, da ne bodo kršili navodil delodajalca. Delavka je prepričana, da ne more edina odgovarjati za stanje pri delodajalcu, ko vsi delavci kršijo enaka navodila, samo ona pa prejme izredno odpoved. Zgolj pavšalno navajanje o izgubi zaupanja ne zadostuje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je storjena tudi s tem, da sodišče v sodbi navaja, da je tožena stranka dokazala razlog odpovedi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki je edini razlog, iz katerega je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka naj niti v obrazložitvi odpovedi ne bi navedla, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Taka obrazložitev sodišča je v nasprotju z listinami in dokazi. Tožena stranka je na 2. strani odpovedi navedla, da obstaja sum, da si je tožnica omenjena očala oz. njihove sestavne dele želela protipravno prilastiti, tako da ima navedena kršitev vse znake kaznivega dejanja, v obrazložitvi na več mestih omenja odtujevanje, zato iz odpovedi jasno izhaja, da je kot razlog navedena tudi 1. alinea 2. odstavka 111. člena ZDR. Ker tožena stranka ni dokazala razloga za odpoved po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ki ga navaja kot razlog za odpoved, saj ni dokazala elementov kaznivega dejanja, je odpoved nezakonita. Ne gre le za pravno kvalifikacijo, temveč za dva odpovedna razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o vseh bistvenih vprašanjih, pomembnih za odločbo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa pojasnjuje naslednje:

Očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na nedovoljene dokaze, oziroma da izredna odpoved temelji na dokazih, ki jih je delodajalec pridobil na nedopusten način s posegom v človekovo pravico do zasebnosti po 35. členu Ustave RS, je neutemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča ravnanje tožene stranke ob pregledu garderobne omarice tožnice dne 20. 7. 2009 ni bilo nezakonito iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi tožnice in prič ugotovilo, kako je potekal pregled omarice, ki jo je tožnica sama odprla, nato pa podpisala tudi zapisnik o zasegu predmetov. Izpovedi tožnice in prič D.Č. in B.K. o tem, ali je bila tožnica pred pregledom omarice, ki ga je opravil varnostnik, opozorjena, da lahko pregled odkloni (v tem primeru bi poklicali policijo), si sicer nasprotujejo in tudi ob soočenju tožnice s pričama so vsi vztrajali vsak pri svoji izpovedbi. Kljub temu je sodišče ob dejstvu, da sta izpovedbi obeh prič skladni tudi glede navedenega vprašanja, utemeljeno verjelo pričam. Čeprav je bila tožnica kot delavka tožene stranke nedvomno res v podrejenem položaju, kot navaja pritožba, je dejstvo, da je omarico odprla sama in je tedaj s pregledom očitno soglašala, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o nezakonitem posegu v njeno zasebnost.

Pravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami), in sicer določbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca, zlasti 110. in 111. člen ZDR. Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz 1. odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, po katerih delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja oz. če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbah 110. člena ZDR delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razlogov za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh, od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (2. odstavek istega člena). Skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Tožena stranka je tožnici po predhodni obdolžitvi (z vabilom na zagovor) dne 31. 7. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, v odpovedi pa ji je očitala kršitev pogodbenih obveznosti, storjeno naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti, ker je kljub prepovedi, vsebovani v navodilih in okrožnicah (okrožnica št. 3/2006, 5/2007), prenesla očala in njihove sestavne dele iz proizvodnih prostorov in jih shranila v garderobni omari (kjer so bili najdeni ob pregledu dne 20. 7. 2009). Navedla je tudi, da obstaja sum, da si je očala oz. sestavne dele v vrednosti 816,00 EUR želela protipravno prilastiti, tako da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbe ZDR o postopku pred odpovedjo, da je tožnici omogočila zagovor in podala izredno odpoved v okviru predpisanih prekluzivnih rokov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dokazala očitano hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti. Po 1. odstavku 31. člena ZDR mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, v 35. členu istega zakona pa je opredeljena prepoved škodljivega ravnanja – delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Po 32. členu ZDR pa mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožnica kršila navodila in prepovedi delodajalca v okrožnicah, ki prepovedujejo prenašanje očal ali njihovih sestavnih delov iz proizvodnje v garderobne prostore oz. shranjevanje očal v garderobnih omarah, pri čemer je tožena stranka z okrožnico št. 5/2007 delavce izrecno opozorila, da se bo neupoštevanje opozorila štelo kot kršitev delovnih obveznosti, namen te prepovedi pa je bil preprečiti odnašanje in odtujevanje očal. Tožnica glede na rezultate pregleda garderobne omarice priznava, da je očala in posamezne dele hranila v garderobni omarici, zanika pa, da si jih je imela namen protipravno prilastiti. V opravičilo svojega ravnanja, ki je v očitnem nasprotju z navodili in prepovedmi delodajalca, pa je tožnica pojasnjevala, da je očala in dele očal hranila v garderobni omarici zato, da bi jih po potrebi uporabila pri delu, čeprav je po drugi strani izpovedala, da gre za dele starih modelov, ki se že več let niso delali, na katere je enostavno pozabila. Izvedeni dokazi njenih trditev ne potrjujejo, saj so bila očala, katerih sestavni deli so bili najdeni pri pregledu garderobne omarice tožeče stranke in V.S. dne 20. 7. 2009, modeli, ki so se pri toženi stranki tedaj proizvajali in ni šlo za neke stare dele.

Pritožbeno sodišče torej soglaša z oceno, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem odpovednega razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, zato pritožba sicer utemeljeno opozarja, da ta odpovedni razlog (kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja) ni dokazan. Po oceni pritožbenega sodišča to ni odločilnega pomena, tako da so pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj bi bila odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala elementov kaznivega dejanja, neutemeljene. Iz izredne odpovedi, čeprav se sklicuje tudi na ta odpovedni razlog, namreč izhaja le sum, da naj bi si tožnica sestavne dele in očala želela protipravno prilastiti, sicer pa se vsi očitki v izredni odpovedi nanašajo na kršitev, ki predstavlja odpovedni razlog iz 2. alinee navedenega člena ZDR. Za izredno odpoved zadostuje že en sam odpovedni razlog iz 1. odstavka 111. člena ZDR, ta pa je v obravnavanem primeru utemeljen in dokazan.

Izkazan pa je tudi pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Že prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe navedlo vse relevantne okoliščine, ki dokazujejo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni več mogoče, pri čemer je izpostavilo zlasti pomen zaupanja med delodajalcem in delavcem ter porušene odnose med tožnico in njenim delodajalcem, pa tudi dejstvo, da je tožnica že predhodno kršila delovne obveznosti s tem, da je neupravičeno izostala z dela na dan odrejenega dela preko polnega delovnega časa, zaradi česar jo je tožena stranka dne 18. 6. 2009 pisno opozorila na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnica kljub znanemu problemu odtujevanja očal in delov očal pri toženi stranki kršila prepovedi delodajalca in njegova jasna in celo pisna navodila, ki so pri toženi stranki veljala že več let (in so jih vsi zaposleni, tudi tožnica, poznali), v njeni omarici pa je bila najdena večja količina očal, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da je tožena stranka imela zadosten razlog za izgubo zaupanja v tožnico in za podajo izredne odpovedi. Tudi pritožbeno sodišče meni, da ne gre za neenakopravno obravnavanje tožnice v primerjavi z ostalimi delavci, in pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ima delodajalec pravico, da postopke proti delavcem obravnava individualno in se odloči za ukrepanje glede na konkretne okoliščine vsakega primera posebej. Nenazadnje je tožena stranka podala izredno odpoved trem delavkam zaradi ugotovitev po pregledih garderobnih omaric, med katerimi je tudi tožnica, nobenega dvoma pa tudi ni o tem, da imajo odpovedi tudi generalno preventivni vpliv na druge zaposlene, kar nikakor ni nedopustno. Zato so pritožbene navedbe tožnice s tem v zvezi neutemeljene. Navedeni razlogi so zadosten dokaz, da je tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz citirane določbe 1. odstavka 110. člena ZDR izpolnjen. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev in v povezavi s takšno odločitvijo tudi reparacijski zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.03.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1164/2010
• VDSS sodba Pdp 506/2009
• VDSS sodba Pdp 648/2011