VDSS sodba Pdp 491/2010

Jedro

Toženi stranki – samostojnemu podjetniku posamezniku – je bila tožba pravilno poslana s pozivom na odgovor na naslov, ki je vpisan v Poslovni register Slovenije (Ajpes) in ki je bil naveden v tožbi. Ker kljub temu odgovora na tožbo ni podala v zakonskem roku, so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 12.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2009 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP. Tožena stranka je imela do 3. 2. 2010 na naslovu, ki ga je tožnik navedel v tožbi, to je P., prijavljeno dejavnost in stalno bivališče, toženec pa je dejansko bival na naslovu S., kjer je imel prijavljeno začasno bivališče od 8. 11. 2006 dalje. V skladu s 3. odstavkom 139. člena ZPP se samostojnemu podjetniku vroča na naslovu, ki je vpisan v register, sodna praksa pa v primeru, da samostojni podjetnik ne uredi sprejemanja pošiljk na tem naslovu, določa njegovo dolžnost, da obvesti, kje naj se pošiljke vročajo. Tožeča stranka je zagotovo vedela, da toženec ne sprejema pošte na naslovu, ki ga je navedla v tožbi ter kje se vročajo pošiljke tožencu in je vedoma izigrala sodišče, saj je računala z izdajo zamudne sodbe. Tožnik je bil zaposlen pri tožencu in je vedel, da dejansko ne vodi dejavnosti z naslova stalnega bivališča v P., poleg tega pa sta bili pravdni stranki sorodnika in do nedavnega tudi dobra prijatelja. Tožnik je pri tožencu na naslovu začasnega bivališča v S. več mesecev tudi prebival, nato pa se je preselil in njegovo bivališče je le par hiš oddaljeno od začasnega bivališča toženca, tako da sta bila praktično soseda. Da je tožnik vedel, da toženec vse posle vodi iz kraja začasnega prebivališča, kjer dejansko prebiva z družino, dokazuje tudi dopis tožnikovega odvetnika z dne 4. 11. 2009, ki je bil poslan na naslov S. in ga je toženec tudi prejel. 6. odstavek 143. člena ZPP določa, da fiktivna vročitev ni veljavna, če je nasprotna stranka vedela za dejanski naslov naslovnika ali naslov, na katerega bi po dogovoru med njo in naslovnikom bilo treba opraviti vročitev, ali če je vedela za razlog naslovnikove odsotnosti, pa tega ni sporočila sodišču. Čeprav je z odločbo US (Ur. l. RS, št. 121/2008) izvrševanje 4., 5. in 6. odstavka 143. člena ZPP začasno zadržano, je iz določbe 6. odstavka navedenega člena razviden namen omejiti izigravanje sodišča na prav tak način, kot je to storil tožnik v tem primeru. Očitno je, da je tožnik vedel za dejanski naslov, na katerem tožena stranka prejema pošto, pa tega ni sporočil sodišču, temveč je navedel kot naslov toženca naslov, za katerega je zagotovo vedel, da pošiljke ne bo prejel in tako ne bo mogel v roku odgovoriti na tožbo. Sodišče v zamudni sodbi ugotavlja, da je bila tožba tožencu skladno z določbami 3. in 4. odstavka 142. člena ZPP poslana po pošti na naslov ... in da naj bi bilo tožencu na vratih puščeno obvestilo o prispeli pošiljki. Toženec se je občasno mudil na navedenem naslovu, pa ni nikoli prejel takšnega obvestila. Poštni nabiralnik je imel, vendar ga je kmalu po njegovi selitvi v S. leta 2006 nekdo poškodoval in odstranil, na pošti pa se je dogovoril, da se vsa nanj naslovljena pošta preusmeri na naslov S., tako da je obvestila o prejetih pošiljkah na naslov v P. navadno prejel v S., ne pa tudi v tem primeru. V tem primeru ni prejel obvestila niti na vratih na naslovu P., kjer se je občasno oglasil v obdobju od sredine decembra do konca januarja in takšnega obvestila zagotovo ne bi spregledal, če bi bilo tam res puščeno. Zaradi nevročitve tožbe toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev po 8. točki 339. člena ZPP.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da so razlogi nesprejema sodnega pisanja izključno na strani tožene stranke. Pooblaščenec tožene stranke je 9. 11. 2009 na pooblaščenca tožnika naslovil dopis, v katerem se je legitimiral kot pooblaščenec tožene stranke z naslovom, kot je bil naveden v tožbi. Tožena stranka je na sedežu dejavnosti sprejemala sodna pisanja, tožena stranka pa je pretirano kritična do tožnika, kolikor naj bi slednji moral vedeti, kje tožena stranka prejema pisanja. Vročitev sodnih pisanj je bila opravljena v skladu z določbo 142. člena ZPP, razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi, pa so za vsebinsko odločitev izpodbijane sodbe irelevantni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Tudi kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, ni podana, saj ne gre za primer, ko stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Toženi stranki je bila dne 11. 12. 2009 pravilno poslana tožba s pozivom na odgovor na naslov, vpisan v register, ki je bil kot naslov tožene stranke označen v tožbi, to je P. Iz podatkov Poslovnega registra Slovenije (Ajpes), ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje dne 10. 12. 2009, izhaja, da je bil na ta dan naslov tožene stranke P., iz izpisa poslovnega registra Slovenije na dan 4. 3. 2010, ki jo prav tako v sodnem spisu (priloge C1 in C2), pa izhaja, da je bila dne 3. 2. 2010 izvedena zadnja sprememba v poslovnem registru, pri čemer je kot sedež tožene stranke označen naslov S. Iz navedenega torej izhaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu z določbami 3. odstavka 139. člena ZPP, ki določa, da se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register, ko je tožbo s pozivom za odgovor vročilo na naslov P. Pritrditi pa je potrebno tudi pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila vročitev tožbe s pozivom opravljena v skladu z določbami 3. in 4. odstavka 142. člena ZPP. Iz spisa izhaja, da je vročevalec na pošiljko zapisal, da naslovnik nima hišnega predalčnika, in da je bila iz tega razloga dne 12. 12. 2009 na vratih stanovanja (oz. sedeža) puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker naslovnik pisanja ni dvignil v 15 dneh in dne 29. 12. 2009 ni imel urejenega predalčnika, kamor bi poštar vložil sodno pisanje, je pošta sodno pisanje vrnila sodišču, kar je v skladu z določbo 4. odstavka 142. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko se je iztekel 15-dnevni rok za dvig pisanja na pošti (4. odstavek 141. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da naj obvestilo ne bi bilo puščeno na vratih na naslovu P., kjer naj bi se toženec občasno oglasil v decembru do konca januarja, so zato povsem neutemeljene. Isto pa velja za navedbe pritožnika, da naj bi tožnik vedel, da toženec ne sprejema pošte na naslovu v P., ker vodi dejavnost na naslovu začasnega bivališča v S., vendar naj bi vedoma izigral sodišče, ker je računal na izdajo zamudne sodbe. Tako v dopisu toženca z dne 26. 10. 2009 tožnikovemu odvetniku kot v dopisu toženčevega odvetnika tožnikovemu odvetniku z dne 9. 11. 2009 (prilogi A8 in A9) je kot naslov tožene stranke naveden naslov P., zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem brez podlage.

V obravnavanem primeru je bil torej izpolnjen tako pogoj iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor), kakor tudi pogoji iz 2. do 4. točke istega člena. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične, pri čemer mora biti izpolnjen dodatni pogoj, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (3. in 4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). V obravnavani zadevi je tudi ta pogoj izpolnjen, saj ni nikakršnega nasprotja med tožbenimi navedbami in dokazi, predloženimi s strani tožnika (priloge A1 do A3). Izpodbijana zamudna sodba pa je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev. Nobenega dvoma ni o odškodninski odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik na delu na objektu v ... dne 26. 6. 2007, ko je izgubil oporo in ravnotežje na lestvi ter z lesenim tramom vred padel v globino več kot pet metrov, ter pri padcu utrpel hude telesne poškodbe – poškodbe glave, pretres možganov, rano na desnem uhlju ter številne udarnine po telesu. Prisojena odškodnina (za telesne bolečine, nevšečnosti pri zdravljenju, strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti in skaženost) pa je tudi po višini primerna in določena ob upoštevanju vseh kriterijev iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ), pri čemer so ustrezno upoštevana razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi priznavajo za podobne in hujše primere poškodb.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.03.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 111/2013
• VDSS sodba Pdp 1207/2010
• VDSS sklep Pdp 1439/2010