VDSS sodba Pdp 300/2010

Jedro

Tožnik je sklenil več pogodb o novinarskem delu, na podlagi katerih je opravljal enako delo kot redno zaposleni turnusni urednik – delo je opravljal v turnusih, od ponedeljka do petka, v istem delovnem prostoru in v istem času kot redno zaposleni po mesečnem razporedu. Delo je tako opravljal nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom urednika oddaje, prostovoljno se je vključil v organizirani delovni proces tožene stranke, s katero je želel skleniti pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi navedenega je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi namesto pogodbe o opravljanju novinarskega dela) utemeljen.

Izrek

Pritožba se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. alinei 3. točke izreka spremeni tako, da se za besedilom „do plačila“ doda besedilo „ob upoštevanju denarnih nadomestil za čas brezposelnosti, prejetih od zavoda za zaposlovanje“.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 7. 2. 2009 dalje za nedoločen čas, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto turnusni urednik, v 8 dneh (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožnika dolžna prijaviti v obvezna zavarovanja in zanj plačati ustrezne davke in prispevke od 7. 2. 2009 dalje, v 8 dneh (2. točka izreka), da je tožena stranka za čas od 7. 2. 2009 do 31. 3. 2009 dolžna obračunati bruto razliko v plači, ki bi jo tožnik prejel na delovnem mestu turnusni urednik z 38. plačilnim razredom in plačilom za delo, ki ga je prejel pri toženi stranki, ter od tako obračunane razlike v plači odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Za čas od 1. 4. 2009 dalje pa je tožena stranka dolžna obračunati bruto plače, ki bi jih tožnik prejel na delovnem mestu turnusni urednik z 38. plačilnim razredom, od tako obračunanih plač odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter mu izplačati vse ostale prejemke (razlike) v prejemkih iz delovnega razmerja, v kolikor jih tožnik še ni prejel, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje od plačila in mu od bruto prejemkov plačati pripadajoče davke in prispevke, v 8 dneh (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 900,24 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (4. točka izreka). Sklenilo je še, da se zaradi delnega umika tožbe iz naslova pravic iz dela pred 7. 2. 2009, postopek v tem delu ustavi.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Tožnik je namreč ob podpisu pogodbe o novinarskem delu št. ... izrecno izjavil, da s toženo stranko ni v delovnem razmerju, da je samozaposlen in da pogodbo sklepa z namenom sodelovanja s toženo stranko pri opravljanju novinarskega dela. Pri odločanju o zahtevku sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2006), da je volja strank pri sklepanju drugih pogodb namesto pogodbe o zaposlitvi odločilna zlasti v zvezi dejstvom, ali nekdo sam želi opravljati delo samostojnega novinarja kot poklicno dejavnost in kdaj, če sploh, zahteva spremembo tega statusa oziroma sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Meni, da dopisa z dne 6. 2. 2009 ni mogoče šteti za zahtevo po varstvu pravic iz 204. člena ZDR. Sicer pa, če se tožnik z vsebino pogodbe o novinarskem delu ni strinjal, je ne bi smel podpisati ali pa že pred njenim podpisom jasno izraziti voljo glede sklenitve oziroma ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tega sodišče prve stopnje prve stopnje ni upoštevalo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana tudi zato, ker je tožnik dne 19. 3. 2009, po vložitvi tožbe, vložil dopolnitev zahteve za odpravo kršitev z dne 6. 2. 2009, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Po mnenju tožene stranke odločitev sodišča prve stopnje postavlja toženo stranko v pravno negotovost in ruši sistem novinarstva kot samostojnega poklica. V obravnavani zadevi ni podana volja strank po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Nadalje sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik sklenitev pogodbe na sestanku dne 19. 3. 2009 odklonil in je s 31. 3. 2009 prenehal opravljati delo. Zato bi moralo sodišče upoštevati, da so iz razlogov na strani tožnika s 31. 3. 2009 prenehali obstajati elementi delovnega razmerja, in po tem dnevu ne bi smelo priznati delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti tudi do odločilnega dejstva, da je tožnik vseskozi sklepal pogodbo prostovoljno z namenom opravljanja poklica novinarja. Navedba tožnika, da je bil prisiljen v podpis, ker je bilo s tem pogojevano plačilo honorarja, je neutemeljena. Meni, da tožnik ne izpolnjuje pogoja delovnih izkušenj, saj bi te pridobil kvečjemu po pridobljeni ustrezni izobrazbi. Poleg tega pa bi moralo sodišče upoštevati, da delovno mesto turnusni urednik sedaj vsebuje širši opis del in drugačne naloge. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, kjer je odločilo o izplačilu neto zneskov plač tožniku. Prezrlo je, da je tožnik od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje tri mesece prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti v znesku 350,00 EUR mesečno. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v sporu skoraj v celoti uspel, razen v umaknjenem delu, saj je umaknil zahtevek za čas od 1. 1. 2007 do 7. 2. 2009. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi, ker je samo določilo vrednost spornega predmeta. Za osnovo je vzelo bruto plačo, ki jo je prisodilo z izpodbijano sodbo. Tožnik bi moral vrednost spora določiti ob vložitvi tožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve glede prisojenih zneskov plač od 1. 4. 2009 dalje.

Pritožba navaja, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Taka kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa so v razlogih sodbe navedena odločilna dejstva (glede ugotovljenih elementov delovnega razmerja, pomena volje strank ob sklepanju pogodb o novinarskem delu in o dejanskih okoliščinah tožnikovega dela), zato zatrjevane kršitve določb postopka niso podane. Sicer pa tožena stranka z navedbami, da je posamezna dejstva sodišče prve stopnje napačno oziroma pomanjkljivo ugotovilo, dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V obravnavanem sporu tožnik uveljavlja zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, torej ugotovitev, da je od 2. 7. 2009 dalje (dejansko) obstajala pogodba o zaposlitvi in ne pogodba o novinarskem delu. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnik dne 6. 2. 2009 toženi stranki poslal zahtevek za uskladitev pogodbe o novinarskem delu št. ... in vzpostavitev rednega delovnega razmerja (A9). V točki II. zahteve je tožnik navedel, „da pogodba o novinarskem delu vsebuje vse sestavine pogodbe o zaposlitvi in da je navedena pogodba civilnega prava v nasprotju z določili drugega odstavka 11. člena ZDR“, opozoril na obstoj elementov delovnega razmerja in zahteval izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na dejstvo, da je dne 19. 3. 2009, ko je (delovno) razmerje še trajalo, na toženo stranko naslovil še dopis „Dopolnitev zahteve“, je za dopustnost predmetnega spora bistveno, da je že v zahtevi z dne 6. 2. 2009 tožnik jasno navedel, da uveljavlja obstoj delovnega razmerja. Nanjo se je z odgovorom z dne 19. 2. 2009 tožena stranka tudi odzvala in jo pavšalno zavrnila. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik še v času trajanja pogodbenega (delovnega) razmerja v skladu s 3. odstavkom 15. člena ZDR in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR zahteval od tožene stranke priznanje delovnega razmerja in izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka zahtevi ni ugodila, so bile ob pravočasni vložitvi tožbe dne 12. 3. 2009 izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo pravic v delovnem sporu.

Kot izhaja iz priloženih listin, sta stranki v času od 1. 1. 2007 do 31. 3. 2009 zaporedoma sklenili več pogodb o novinarskem delu z aneksi (A1 – A6), na podlagi katerih je tožnik opravljal novinarska dela pri toženi stranki. Na podlagi izpovedi prič R.G. in D.F. (priča S.N. ni znal opisati vsebine tožnikovega dela) ter listin v spisu je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik za toženo stranko opravljal enako delo kot redno zaposleni turnusni urednik. Delo je opravljal v turnusih, od ponedeljka do petka, v istem delovnem prostoru in v istem času kot redno zaposleni po mesečnem razporedu (A7). Delo je opravljal nepretrgoma, po navodilih in nadzorom urednika oddaje. Tožnik se je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje prostovoljno vključil v organizirani delovni proces tožene stranke, z njo pa tudi želel skleniti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi z voljo pri sklepanju pogodb o delu je že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na razloge odločitve v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008, pravilno pojasnilo, da je v razmerju, ki vsebuje vse elemente delovnega razmerja, volja strank omejena. Tožnik je s tem v zvezi izpovedal, da je že od leta 2008 izrazil željo po redni zaposlitvi za nedoločen čas in jo naslovil na vodstvo, vendar je bilo stališče tožene stranke odklonilno. Priča R.G., ki je bil tožniku neposredno nadrejeni, je povedal, da je tožnik želel dobiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za novinarsko delo in da je imel pripombe na pogodbo o novinarskem sodelovanju, ker se z njeno vsebino ni strinjal. Povedal je tudi, da tožnik druge možnosti (predloga pisne pogodbe o zaposlitvi v podpis), ni imel. Na podlagi takšnih izpovedi ni mogoče zaključiti, da je tožnik sklepal pogodbe o delu dejansko kot oseba, ki je sam želel oziroma hotel status samostojnega novinarja oziroma celo vztrajal le pri takšnih pogodbah. Nasprotno, takšne pogodbe je sklepal kot oseba, ki je zaradi podrejenega položaja v daljšem neprekinjenem obdobju izvajanja novinarskih del le pristajal na takšen status in je sprva ustno, kasneje, dne 6. 2. 2009, pa tudi pisno, zahteval spremembo in sklenitev delovnega razmerja. Tudi sicer imajo upoštevaje določila 4. člena ZDR, drugega odstavka 11. člena ZDR in 16. člena ZDR pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja bolj kot volja strank večjo težo dejstva, torej kako sta stranki dogovor dejansko izvrševali v praksi, in ne, kako sta ena ali obe stranki poimenovali konkretno razmerje. Bistvena je dejanska vsebina razmerja med strankama. Če je v njej mogoče ugotoviti elemente delovnega razmerja, ima njihov obstoj prednost pred formalno voljo strank, izraženo v poimenovanju pogodbe. Ker je obstoj elementov delovnega razmerja glede na relevantna določila ZDR odvisen od okoliščin konkretnega primera oziroma dejanskega izvrševanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, je neutemeljen pritožbeni očitek, da odločitev sodišča prve stopnje postavlja v negotovost toženo stranko.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati delovnega razmerja za čas po 31. 3. 2009, ker naj bi tožnik odklonil sklenitev pogodbe o delu in prenehal opravljati delo. Upoštevati je namreč potrebno, da je bil pri tožniku podan interes po nadaljevanju pogodbenega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in ne na podlagi pogodb civilnega prava. Pritožbeno sodišče ponovno opozarja na izpoved priče R.G., da tožnik ni imel alternative oziroma druge možnosti. Pojasnil pa je tudi, da so bile pogodbe pripravljene s strani pravne službe in da sam ni mogel vplivati na vsebino tipskih pogodb. Na sestanku dne 19. 3. 2009 je vodstvo tožene stranke obrazložilo, da ni pripravljeno skleniti pogodbe o zaposlitvi, kakršno je želel tožnik. Predvsem pa velja poudariti, da so bili v konkretnem primeru elementi delovnega razmerja podani že 7. 2. 2009. Takrat so se stekli pogoji za sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, zato prenehanje opravljanja dela po 31. 3. 2009, ob zakonski domnevi obstoja dejanskega delovnega razmerja vse od 7. 2. 2009 dalje, pomeni poseg v prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, s tem pa tudi kršitev pravic tožnika iz delovnega razmerja.

Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto turnusnega urednika je tožnik izpolnjeval tudi zahtevane pogoje v smislu 20. člena ZDR (glede izobrazbe in delovnih izkušenj). Iz opisa delovnega mesta turnusni urednik DIO (B3) izhaja, da je kot pogoj za zasedbo delovnega mesta turnusni urednik zahtevana VII. stopnja izobrazbe in 3 leta delovnih izkušenj na delovnem mestu novinar specialist I. oziroma novinar reporter I. Tožnik je pri toženi stranki kot študent od leta 2001 opravljal delo novinarja, od 2005 pa je opravljal dela turnusnega urednika ter je bil glede na izvedene dokaze vključen v organiziran delovni proces tožene stranke. V tem času je tožnik pridobil potrebne delovne izkušnje. Za pridobivanje slednjih je bistveno opravljanje del, ki so po svoji naravi tipična za poklic novinarja, ne pa zunanja oblika razmerja, v kateri se je takšno delo opravljalo. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za priznanje delovnih izkušenj le od dneva pridobitve ustrezne strokovne izobrazbe 15. 10. 2007 dalje. Zaradi vsega navedenega je treba ob uporabi zakonske presumpcije iz 16. člena ZDR pritrditi zaključku sodišča prve stopnje glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 7. 2. 2009 dalje in od navedenega dne tožniku tudi priznati pravice iz delovnega razmerja.

Pritožba pa je utemeljena v delu glede prisojenih nadomestil plač za tožnika. Iz tožnikove izpovedi na glavni obravnavi dne 13. 11. 2009 izhaja, da je od zavoda za zaposlovanje tri mesece prejemal denarno nadomestilo v višini 350,00 EUR neto mesečno. Sodišče prve stopnje je tožniku od 1. 4. 2009 dalje priznalo bruto plače, ki bi jih tožnik prejemal na delovnem mestu urednik z 38. plačilnim razredom, ni pa v izreku sodbe upoštevalo denarnih nadomestil, ki jih je tožnik prejel v času brezposelnosti. Tožnik je zato kot delavec upravičen do takega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej zmanjšane za izplačane prejemke od zavoda za zaposlovanje.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v 2. alinei 3. točke izreka tako, da je tožnik upravičen do prisojenih zneskov bruto plač, zmanjšanih za prejeta nadomestila s strani zavoda za zaposlovanje.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odstavek 350. člena ZPP), tudi glede odločitve o stroških postopka. V predmetnem sporu gre za spor o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja (prvi odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), v katerem lahko delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke (peti odstavek 41. člena ZDSS-1). Zaradi delnega umika (iz naslova ugotovitve obstoja delovnega razmerja in pravic pred 7. 2. 2009) niso nastali posebni stroški. Zato je tudi ob upoštevanju, da je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo delno spremenilo izpodbijano sodbo v korist tožene stranke, pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka. Vrednost spornega predmeta, ki bi ga stranka določila v tožbi, v individualnem delovnem sporu glede obstoja delovnega razmerja ni pomembna in tudi ne more biti namenjena izračunu odvetniške nagrade. Odmera stroškov temelji na smiselni uporabi določbe drugega odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno določilo vrednost spornega predmeta po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili oziroma bi glede na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 7. 2. 2009 dalje morali biti izplačani pred nastankom nagrade.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 798/2010
• VDSS Sodba Pdp 403/2019
• VDSS Sodba Pdp 560/2019