<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 1004/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PDP.1004.2010
Evidenčna številka:VDS0005943
Datum odločbe:06.10.2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - sklepčnost tožbe

Jedro

Ker iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi (da tožena stranka tožniku za delo na dan praznikov in ob nedeljah ter za nočno delo ni obračunavala dodatka k plači, čeprav je tožnik takšno delo opravljal) izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnicam za mesec maj 2008 od bruto plače 772,75 EUR obračunati prispevke in davke ter tožnicam plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2008 dalje; za mesec junij 2008 od bruto plače 326,25 EUR obračunati prispevke in davke ter tožnicam plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2008 dalje; za mesec julij 2008 od bruto plače 879,78 EUR obračunati prispevke in davke ter tožnicam plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2008 dalje; za mesec avgust 2008 od bruto plače 1.150,72 EUR obračunati prispevke in davke ter tožnicam plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2008 dalje ter jim povrniti stroške postopka v višini 203,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za izdajo sodbe v skladu z določbami 1. odstavka 318. člena ZPP, ker zahtevek tožnika (pokojnega I.B.) ni bil sklepčen. Utemeljenost tožbenega zahtevka ni izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi, prav tako pa so bila dejstva, na katere je tožnik opiral svoj tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prezrlo, da obstajajo nasprotja med navedbami in predloženimi dokazi in kljub temu štelo, da obstaja zakonski pogoj za izdajo zamudne sodbe. Tožnik je v tožbi sam predložil sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2008, iz katere izhaja, da se pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 6. 5. 2008 sporazumno razveljavi. Glede na način prenehanja zaposlitve pokojnega tožnika je tako evidentno iz dokaza, ki ga je predložil sam tožnik, da tožena stranka na dan 28. 11. 2008 tožniku iz naslova neizplačanih plač tožnika ničesar ne dolguje. V kolikor pa bi na ta dan dejansko obstajale kakšne zapadle in čiste vzajemne terjatve podpisniku tega sporazuma, bi jih stranka prav gotovo vključila v takšen sporazum tožnika. Ker so že v sami tožbi zaradi izkazanega nasprotja med trditveno podlago tožnika in k tožbi predloženimi dokazi obstajala nasprotja, je sodišče z izdajo izpodbijane sodbe napačno uporabilo materialno pravo, istočasno pa tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ampak bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. V konkretni zadevi gre za očitna nasprotja med predloženimi dokazi, saj je tožnik po eni strani v spis vložil sporazum in plačilne liste za določeno obdobje, po drugi strani pa neko lastno enostransko evidenco o domnevno več opravljenih urah in nadurah, v istem časovnem obdobju. Sodišče je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ocenjevalo enostransko in sicer le kot dokaz o obstoju delovnega razmerja, ni pa ga ocenjevalo celovito, v smislu dokončne ureditve vseh razmerij med strankama, zaradi česar je bil dejansko sklenjen in tudi podpisan s strani takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke in tožnika. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prejela tožbo dne 5. 2. 2009, ne drži pa, da bi v zakonskem roku 30 dni, sodišču posredovala obvestilo o smrti tožnika, saj je sporočilo z dne 30. 3. 2010 posredovala sodišču po izteku zakonskega roka, zato je v tem delu obrazložitev sodišča tudi protispisna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in prav tako ne kršitev, katere mu očita tožena stranka v pritožbi le pavšalno. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007), ki v 318. členu določa pogoje za izdajo zamudne sodbe in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo na podlagi 1. odstavka 318. člena ZPP, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je bila tožba pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati; da utemeljenost zahtevka izhaja iz dejstev, ki so v tožbi navedena in da ta dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi in splošno znanimi dejstvi. Institut zamudne sodbe je izraz afirmitivne litiskontestacije, kar pomeni, da se vzpostavlja absolutna domneva, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava trditve, na katere tožnik opira svoj zahtevek.

Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovim trditvam o številu ur prazničnega, nedeljskega, nočnega dela in dela preko polnega delovnega časa, za katerega je tožnik predložil lastno evidenco. Pri tem se je sodišče sklicevalo na obračunske liste tožnikove plače od vključno meseca maja 2008 do vključno meseca avgust 2008. Na podlagi predloženih plačilnih list je sodišče ugotovilo, da je toženka tožniku delo na dan praznikov, meseca maja, obračunala brez dodatka za delo na dan praznika, brez dodatka za nedeljsko delo za delo na dan nedelj in brez dodatka za nočno delo za delo, ki je bilo opravljeno ponoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za dejstva, ki bi jih morala tožena stranka izpodbijati v odgovoru na tožbo. Pravilen je tako nadaljnji sklep sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko tega ni storila ta dejstva priznala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja, da je tožnikov zahtevek utemeljen.

Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke, da sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožnik podpisal 28. 11. 2008 dokazuje da tožena stranka tožniku iz naslova plač ničesar ne dolguje. Sporazum dokazuje le, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker za odločitev niso bistvenega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPP člen 318.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMTQ0