VDSS sklep Pdp 771/2010

Jedro

Zaradi neaktivnosti tožene stranke, ki na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, je treba dejansko podlago, kot jo je navedel tožnik v tožbi, šteti za resnično, poleg tega je treba še ugotoviti, da dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče s tem v zvezi ne izvaja dokaznega postopka, ampak samo oceni skladnost dokazov s trditvami in ne ocenjuje predloženih dokazov. Če ugotovi, da nasprotje ni podano, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati in da je zahtevek sklepčen, izda zamudno sodbo. V konkretnem primeru to pomeni, da bi moralo na podlagi navedbe tožnika, da mu tožena stranka ni plačala vseh obveznosti iz delovnega razmerja, njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači in sorazmernega dela regresa za letni dopust ugoditi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna: a) na račun obračunanih in neizplačanih plač za avgust, september in oktober 2008 tožniku izplačati neto znesek 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 240,00 EUR od 10. 9. 2008 dalje, od zneska 240,00 EUR od 10. 10. 2008 dalje in od zneska 480,00 EUR od 10. 11. 2008 dalje, vse do plačila in v roku 15 dni pod izvršbo; b) obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 680,24 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke po zakonu, tožniku pa izplačati neto znesek 571,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila, za leto 2009 pa obračunati regres v bruto znesku 82,62 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke po zakonu, tožniku pa izplačati neto znesek 69,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I./1. tč. izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati vse po sodišču odmerjene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo (I./2. tč. izreka). Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev sporazuma z dne 13. 1. 2009 v tč. II., v delu, ki glasi „ter prejel 14. 1. 2009 ves denar na TRR, ki ga delodajalec njemu dolguje, da ima vse obveznosti do delavca poravnane“ in v V. tč., ki glasi „Z podpisom obeh strank se delavec strinja, da je prejel vse pogodbene obveznosti od delodajalca.“ (II./1. tč. izreka), in nadalje, da je tožena stranka dolžna tožniku: a) na račun obračunanih in neizplačanih plač za avgust, september in oktober 2008 izplačati neto znesek 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 240,00 EUR od 10. 9. 2008 dalje, od zneska 240,00 EUR od 10. 10. 2008 dalje in od zneska 480,00 EUR od 10. 11. 2008 dalje, vse do plačila in v roku 15 dni pod izvršbo; b) obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 680,24 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke po zakonu, tožniku pa izplačati neto znesek 571,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila, za leto 2009 pa obračunati regres v bruto znesku 82,62 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke po zakonu, tožniku pa izplačati neto znesek 69,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (II./2. tč. izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati vse po sodišču odmerjene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo (II./2., pravilno 3., tč. izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da zamudno sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je primarni tožbeni zahtevek glasil na plačilo neizplačanih plač in regresa, kar so denarne terjatve, opredeljene v 204. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in za njih veljajo splošne določbe Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), torej tudi splošni 5-letni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje bi njegovemu zahtevku moralo ugoditi, ker je bil jasen, določen in podprt z ustreznimi dokazi. Podrejeno je tožnik zahteval razveljavitev sporazuma. Ker je njegove trditve v zvezi z zatrjevanim sporazumom potrebno šteti za priznana, je vsako nadaljnje razlogovanje v zvezi s tem sporazumom nepotrebno. Besedilo sporazuma se v tem delu nanaša na naslednji dan, ko bi tožnik šele moral prejeti ves denar. Tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja v razmerju do tožnika ni poravnala, čeprav se je k temu zavezala. V primeru neizpolnitve dela obveznosti iz sporazuma, ta ni v celoti neveljaven, zato tudi zastaralnih rokov ni mogoče presojati, kot da gre za spor o pogodbi o zaposlitvi. Tožnik podrejeno zahteva razveljavitev sporazuma le v delu, ki se nanaša na denarne terjatve, in sicer zaradi napake volje, pri čemer iz njegove obrazložitve jasno izhaja, da gre za prevaro tožene stranke v smislu določila 49. člena OZ. Že v tožbi je navedel, da je bil ob podpisu zaveden, da mu bo tožena stranka po podpisu sporazuma poravnala vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja. Tožnik je določno postavil tožbeni zahtevek, navedel dejansko podlago in predlagal dokaze, ki to dejansko stanje potrjujejo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik ob podpisu sporazuma ni bil zaveden. Na tožbo ni odgovorila, ker meni, da tožniku ne dolgujejo ničesar, saj so bile z njene strani v razmerju do tožnika vse obveznosti poravnane.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je upoštevalo dejstvo, da se glede na določbo drugega odstavka 339. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je pri izdaji zamudne sodbe prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče izdalo zavrnilno zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP, hkrati pa je pri presoji sklepčnosti tožbe v smislu 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP materialno pravo zmotno uporabilo, z izjemo manjšega dela, o čemer več v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe iz tretjega odstavka 318. člena ZPP. Navedeno zavrnilno zamudno sodbo sodišče lahko izda le v primeru, da tožena stranka ne odgovori na tožbo (1. točka prvega odstavka) ter ob dodatnem pogoju, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, pri čemer je sodišče pred izdajo te sodbe tožeči stranki dolžno določiti rok za odpravo nesklepčnosti.

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je torej tudi tako imenovana sklepčnost tožbe oziroma po zakonskem besedilu iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na pravilno uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), na njegovo nepravilno uporabo pa utemeljeno opozarja tudi tožnik v pritožbi. Za sklepčnost tožbe je potrebno, da iz zatrjevanih dejstev, za katere se šteje, da so priznana in zato resnična, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Tožnik je v tožbi navedel, da je bil od 19. 5. 2008 do 14. 1. 2009 zaposlen pri toženi stranki; da sta pravdni stranki dne 13. 1. 2009 podpisali sporazum o prenehanju delovnega razmerja in da mu tožena stranka ni poravnala vseh zapadlih obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi navedenega od tožene stranke v predmetnem postopku zahteva izplačilo sorazmernega dela regresa za leto 2008 in 2009 ter neupravičeno zadržani del plač za avgust, september in oktober 2008.

ZDR v prvem odstavku 131. člena določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. V 161. členu nadalje določa, da delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev (161. člen ZDR). Po prvem odstavku 162. člena ZDR ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, ali če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, ali če mu delovno razmerje preneha pred 1. julijem. Če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati plačilo za vse opravljeno delo v skladu s predpisi (42. člen ZDR). V skladu z določbo drugega odstavka 136. člena ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tožnikovih trditev izhaja utemeljenost primarnega tožbenega zahtevka, z izjemo manjšega dela v obrestnem delu in v delu glede zahtevanega izplačila regresa, o čemer več v nadaljevanju. Tega zaključka ne izpodbije dejstvo, da sta pravdni stranki sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je med drugim navedeno, da je delavec (tožnik) 14. 1. 2008 prejel ves denar na TRR, ki ga delodajalec (tožena stranka) njemu dolguje, da ima vse obveznosti do delavca poravnane, ter da se s podpisom obeh strank delavec strinja, da je prejel vse pogodbene obveznosti od delodajalca. Tožnik je namreč že v tožbi in kasneje tudi po pozivu sodišča prve stopnje na odpravo nesklepčnosti pojasnil, da je sporazum z navedeno vsebino podpisal že dne 13. 1. 2009, v posledici česar ni mogel potrditi dejstva, da mu je tožena stranka nakazala dolgovani znesek na njegov TRR dne 14. 1. 2009. Pritožbeno sodišče stališču pritožnika pritrjuje, saj slednji ob podpisu sporazuma (13. 1. 2008) dejansko še ni mogel vedeti, ali mu bo tožena stranka naslednji dan (14. 1. 2008) res nakazala dolgovani znesek, zato se s podpisom sporazuma dejansko tudi ni mogel strinjati, da je prejel vse pogodbene obveznosti. Podpisu takšne tožnikove izjave zato ne moremo pripisati takšnih pravnih posledic, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Kot je bilo že navedeno je, zaradi neaktivnosti tožene stranke treba dejansko podlago, kot jo je navedel tožnik v tožbi, šteti za resnično, kar pomeni, da je treba upoštevati, da tožena stranka tožniku ni poravnala vseh svojih obveznosti v razmerju do tožnika, prav tako pa tudi, da je do podpisa sporazuma prišlo dan pred predvidenim datumom plačila obveznosti tožene stranke tožniku na njegov bančni račun. Navedena vsebina tožnikove izjave v materialnopravnem pogledu ni takšna, da bi tožniku onemogočala uveljavljati vtoževano terjatev. Tožnik se namreč svojim vtoževanim terjatvam ni odpovedal, ampak je zgolj potrdil dejstvo prejema izpolnitve s strani tožene stranke. Obveznost plačila dolgovanih zneskov tožene stranke tožniku z njegovo izjavo zato ni ugasnila. Dejstvo, ali je tožena stranka tožniku dejansko nakazala dolgovani znesek, pa je lahko, kljub njegovi izjavi, da potrjuje prejem, resnično ali neresnično. Tožnik je trdil, da je neresnično, kar je logično pojasnil s časovnim zaporedjem dogodkov (podpisom sporazuma in predvidenim datumom plačila s strani tožene stranke), zato je njegova tožba v tem oziru sklepčna. Podpisani sporazum v navedenem delu tako ni ovira za ugoditev tožnikovemu denarnemu tožbenemu zahtevku, s čimer odločanje o podrednem tožbenem zahtevku o razveljavitvi dela tega sporazuma odpade.

Glede na navedeno ne pride v poštev materialnopravno tolmačenje sodišča prve stopnje, da tožnik v tem sporu izpodbija sporazum o prenehanju delovnega razmerja, kar naj bi posledično vodilo do uporabe prekluzivnih rokov, ki jih ZDR določa v 14. členu. Posledično pa so napačne tudi njegove nadaljnje ugotovitve, da je tožnik zamudil rok za uveljavljanje sodnega varstva ter ugotovitve o uporabi določb OZ o napaki volje.

Predloženi dokazi (vključno s podpisanim sporazumom z dne 13. 1. 2008 – priloga A3) ne nasprotujejo tožbenim navedbam, na katere se opira primarni tožbeni zahtevek (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je treba pri ugotavljanju, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ugotoviti le, da dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče v tem postopku ne izvaja dokaznega postopka, ampak samo oceni skladnost dokazov s trditvami in ne ocenjuje predloženih dokazov. Ker hkrati pri vtoževanem zahtevku delavca iz naslova neizplačanega regresa in dela plač ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), se izkaže, da so bili v zadevi, z izjemo manjšega dela (o tem več v nadaljevanju), v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu določb prvega odstavka 318. člena ZPP v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikova tožba v obsegu, pojasnjenem v nadaljevanju kljub navedenemu, ni sklepčna. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 19. 5. 2008 do 14. 1. 2009. Glede na navedeno materialnopravno izhodišče od tožene stranke utemeljeno terja plačilo sorazmernega dela regresa za vsak mesec dela zaposlitve pri toženi stranki. V letu 2008 je tožnik pri toženi stranki delal 7 mesecev, zato mu pripada 7/12 regresa za leto 2008 in ne zahtevanih 8/12 regresa. Pritožbeno sodišče pa se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik, v skladu z določbo 162. člena ZDR, ni upravičen do plačila niti sorazmernega dela regresa za leto 2009, saj v tem letu pri toženi stranki ni delal niti en mesec.

Tožnik zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska regresa za leto 2008, in sicer od 2. 7. 2008 dalje do plačila. Ob upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča je njegov obrestni zahtevek v tem delu utemeljen od 19. 11. 2008 dalje, saj je najkasneje tega dne pridobil pravico do plačila celotnega regresa. Drugih okoliščin, ki bi omogočale drugačen materialnopravni zaključek, tožnik ni navedel.

Trditvena podlaga tožnika torej ne nudi podlage za drugačen zaključek o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka iz naslova plačila regresa za leto 2008 in 2009 od navedenega.

Tožba v delu, kjer tožnik od tožene stranke zahteva povračilo neutemeljeno zadržanega dela plače za avgust, september in oktober 2008, ki jih je tožena stranka brez njegovega soglasja pobotala s svojimi neupravičenimi zahtevki, je sklepčna. Tožnik pa je tudi pojasnil, da je tožena stranka določene postavke v obračunu le imenovala „kredit“ ali „akontacija“, da je zadržanje izplačila dela plače lahko računovodsko opravičila, zato predloženi dokazi (plačilne liste za te mesece) njegovim navedbam ne nasprotujejo. Tudi v tem delu torej so bile izpolnjene vse predpostavke za izdajo ugodilne zamudne sodbe.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje izpodbijane zamudne sodbe ni izdalo v skladu z določbami ZPP, s čimer je podana, sicer tudi po uradni dolžnosti upoštevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa je sodišče prve stopnje pri presoji sklepčnosti tožbe v smislu 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP materialno pravo delno zmotno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano zamudno sodbo, s katero sta bila zavrnjena tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek tožnika, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi kršitev in ponovno izda zamudno sodbo, pri čemer naj upošteva materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 201/2011
• VDSS sodba Pdp 33/2011
• VDSS sodba Pdp 240/2012