VDSS sodba Pdp 1183/2007

Jedro

Pasivnost toženca je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejstva, navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, saj mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na enak način kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.1.2007 nezakonita ter da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 20.1.2007 in mu je trajalo do 8.4.2007. Posledično navedenemu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas od 21.1.2007 do 8.4.2007 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu obračunati bruto plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, od te plače plačati davke in prispevke ter izplačati tožniku neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1. odstavek). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 262,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (2. odstavek).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo iz razlogov 1. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajala je, da je izpodbijana zamudna sodba nepravilna in nezakonita in da je sodišče pri svoji odločitvi storilo bistvene kršitve določb postopka iz 7., 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj pri tem niso bili podani razlogi za izdajo zamudne sodbe po določilih 318. člena ZPP. Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, ker le-te ni nikoli prejela, vročanje ni bilo opravljeno v skladu z določili ZPP in tako tudi ni nastopila fikcija vročitve po določilih 141. člena ZPP. Tožena stranka bi z odgovorom na tožbo prerekala tožnikove tožbene navedbe, predvsem pa bi lahko dosegla sodno obravnavo primera oziroma preprečila izdajo zamudne sodbe. Prav tako je sodišče napačno odločilo glede tožbenega zahtevka, saj reintegracija tožnika sploh ni možna. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu pomožnega delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 8.1.2007 do 8.4.2007. V 12. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da neupravičen izostanek z dela pomeni takšno kršitev pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere preneha delavcu delovno razmerje takoj brez odpovednega roka, kar pomeni, da je bil tožnik obveščen, da neupravičen izostanek predstavlja kršitev, ki predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec se je s podpisom pogodbe o zaposlitvi strinjal, da mora svoj morebitni izostanek delodajalcu nemudoma opravičiti. Tožnik dne 20.1.2007 ni prišel na delo, ter svojega izostanka ni opravičil. V trenutku odpovedi tožnikov izostanek z dela vsekakor ni bil opravičen. Tožbeni zahtevek tožnika je tudi nesklepčen in saj v delu neizvršljiv, saj reintegracija tožnika ni možna. Tožena stranka je predlagala v pritožbi dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika, zaslišanje priče V.S., ki ureja kadrovske zadeve. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3 – v nadaljevanju: ZPP). Pri tem je upoštevalo tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave ali sodbo na podlagi odpovedi, prav tako ne po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem ter tudi ne zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 139. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče je lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje zakaj je odločilo tako kot to izhaja iz izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 318. člen ZPP določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji :

da je toženi stranki pravilno vročena tožbo v odgovor;

da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Ugotoviti je, da je sodišče toženi stranki vročalo tožbo s pozivom na odgovor na tožbo v zvezi s sporom o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja z dne 7.3.2007, v katerem jo je tudi izrecno opozorilo, da mora odgovoriti v 15 dneh od vročitve, če pa v tem roku ne bo odgovorila na tožbo ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, bo sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (1. in 2. odstavek 277. člena ZPP). Ugotoviti je tudi, da 4. odstavek 141. člena ZPP določa, da če subjektu vpisa v sodni register, društvu ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, ni mogoča vročitev sodnega pisanja na naslovu, ki je naveden v registru, se vročitev opravi na način, določen v 1., 2. in 3. odstavku 141. člena ZPP, s tem, da se obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti, pusti na njegovem naslovu. Po določilih 2. odstavka 141. člena pa se šteje, da če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo. Iz poštne kuverte v spisu izhaja, da je sodišče toženi stranki na njenem naslovu iz sodnega registra pustilo dve obvestili o prispeli pošiljki in sicer dne 9.3.2007 in dne 10.3.2007 in tudi rok v katerem tožena stranka lahko prevzame pošto. Tudi iz dopisa Pošte Slovenije z dne 30.7.2007 izhaja, da je pošta pravilno toženi stranki vročila poštno pošiljko, posledično navedenemu pa je prišlo do t.i. fikcije vročitve in posledično do izdaje izpodbijane zamudne sodbe. Z navedenimi ravnanji sodišča tudi ni mogoče šteti, da toženi stranki z nezakonitim postopanjem, zlati pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

V zvezi z vsebinsko odločitvijo sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik zatrjeval in tudi svoje navedbe izkazal s predložitvijo listinskih dokazov, da mu je tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 25.1.2007 (pravilno odpoved pogodbe o zaposlitvi), saj Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) ne določa, da bi delodajalec izdajal sklepe, razen v disciplinskem postopku. Tožena stranka je tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja iz razloga, ker je dne 20.1.2007 neupravičeno izostal z dela in se do 25.1.2007 ni javil na delo, tako da je kršil 12. člen 5. točke Pogodbe o zaposlitvi št. 105-I/VII. Iz izdanega sklepa niti ni razvidno, da je tožena stranka tožniku redno ali izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, prav tako tožniku ni bil omogočen zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR in niso bile podane okoliščine, da bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali, če se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor. Tožnik pa je predložil tudi potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, s katerim je izkazal, da je bil od dne 22.1.2007 do 31.1.2007 v bolniškem staležu. Navedeno vsekakor pomeni, da tožnik ni neupravičeno izostal z dela, saj v spornem obdobju ni bil zmožen za delo, kar je tudi izkazal s predložitvijo potrdila o upravičeni zadržanosti od dela z dne 29.1.2007.

Pritožbeno sodišče na ostale številne pritožbene ugovore ne odgovarja, saj so za odločitev zadeve brezpredmetni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor ob prenehanju delovnega razmerja, ko po določilih Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3966/2011
• VSL sklep I Kp 1669/2004
• VSL sklep I Cp 1333/99