VDSS sodba in sklep Pdp 1257/2008

Jedro

Tožniku so nadrejeni delavci odrejali delo v takem obsegu in s takimi časovnimi roki, da ga je bilo objektivno mogoče opraviti le z ostajanjem v službi preko polnega delovnega časa, torej z opravljanjem nadur. Kljub izostanku izrecne odredbe nadurnega dela, je glede na opisane okoliščine treba šteti, da je bilo nadurno delo odrejeno in je tožnik upravičen do plačila za takšno delo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- razveljavi v točki I/1 in II izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- delno spremeni v točki I/2 izreka tako, da se v tem delu v celoti glasi:

„I./2

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati plače za obdobje od junija 2003 do marca 2004 v skupnem bruto znesku 1.569,05 EUR (prej 376.009,30 SIT) ter tožeči stranki izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov in sicer:

- za mesec junij 2003 znesek 214,44 EUR (51.388,30 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 7. 2003 dalje,

- za mesec julij 2003 znesek 214,44 EUR (51.388,30 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 8. 2003 dalje,

- za mesec avgust 2003 znesek 214,44 EUR (51.388,30 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 9. 2003 dalje,

- za mesec september 2003 znesek 189,56 EUR (45.626,20 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 10. 2003 dalje,

- za mesec oktober 2003 znesek 132,83 EUR (31.831,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2003 dalje,

- za mesec februar 2004 znesek 139,38 EUR (33.402,40 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2004 dalje,

- za mesec marec 2004 znesek 214,44 EUR (51.388,20 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2004 dalje in

- za mesec april 2004 znesek 249,52 EUR (59,796,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov 19. 5. 2004 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov se zavrne.“

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbe tožnika se pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči obračunati in izplačati neizplačane zneske nadur za obdobje od maja 2001 do avgusta 2003 v skupnem znesku 1.218.756,15 SIT in sicer za posamezne mesečne zneske v višini, kot je to razvidno iz izreka sodbe (I/1 točka izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek za obračun in izplačilo neizplačanega zneska bruto plač za obdobje od junija 2003 do marca 2004 v skupnem znesku 376.009,30 SIT (I/2 točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti stroške postopka v znesku 1.754,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da v skladu s 30. členom ZDSS-1 opravi obravnavo. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe 2. odstavka 126. člena ZDR, ki določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, sestavni del plače pa je tudi poslovna uspešnost, če je tako dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da je plača delavca lahko sestavljena iz več delov, med pravdnima strankama pa je bilo dne 23. 4. 2003 dogovorjeno, da znaša bruto osnovna plača 128,470,65 SIT (1. odstavek 12. člena pogodbe o zaposlitvi). Tožeča stranka je upravičena do obračuna in izplačila pogodbeno dogovorjene osnovne plače, ta izplačila pa se ne bi smela enostransko znižati, upoštevajoč 7. člen ZDR. Opozarja na določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ki je v 25. in 26. členu določala način ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela. Tožeča stranka nikdar in na nikakršen način ni bila seznanjena z oceno delovne uspešnosti. Prav tako ni bil izdan nikakršen sklep o znižanju plače pri čemer navaja, da določbe v KPND predstavljajo minimalen obseg pravic, ki jih delodajalec ne sme nižati. Podane so tudi bistvene kršitve določb postopka, saj je sodišče izvedlo dokaze, ki jih je tožena stranka predložila s svojo tretjo pripravljalno vlogo, glede katerih je bila že prekludirana v skladu 286. členom ZPP. S tem je bila kršena določba 8 točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka tudi ni predložila evidence prisotnosti na delu, kar je zahtevala tožeča stranka in kar ji je sodišče tudi naložilo v skladu z 227. členom ZPP, sodba pa nima razlogov o tem, kako je sodišče upoštevalo pomen dejstva, da tožena stranka tega ni predložila. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je priča M.G.T. izpovedovala enako kot V.B., direktor tožene stranke, saj sodišče niti ne pojasni, v čem naj bi bilo njeno pričanje enako direktorjevemu. Sodišče je kot nepotrebno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov s strani tožeče stranke in predložitev personalne mape, s čimer bi lahko utemeljeval svoj zahtevek, sodišče pa tega ni obrazložilo. Opozarja, da bi lahko delovna uspešnost tožeči stranki pripadala poleg dogovorjene osnovne plače, nikakor pa ne more z delovno uspešnostjo posegati v osnovno plačo, glede na določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, saj je osnovna plača lahko merilo za določitev višine delovne uspešnosti. Kolikor je bila tožeči stranki obračunana negativna stimulacije, bi morala tožena stranka dokazati, da so obstajali kriteriji in merila za neizplačilo delovne uspešnosti, da je bila tožeča stranka z merili seznanjena, kakšni so bili pričakovani delovni rezultati, da je bila tožeča stranka seznanjena s pričakovanimi delovnimi rezultati, ki bi jih morala doseči, da je po posameznih mesečnih obdobjih ocenjevala tožečo stranko in da je bila tožeča stranka seznanjena z ocenami svojega dela. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka ni dokazala nič od navedenega in prvostopenjsko sodišče bi moralo v tem smislu tudi ugotoviti dejansko stanje, pa tega ni storilo. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, vendar je glede tožbenega zahtevka za plačilo nadur za obdobje od maja 2001 do avgusta 2003 zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava, glede obračuna in izplačila plač za čas od junija 20003 do marca 2004 pa sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar deloma zmotno uporabilo materialno pravo (razen zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov plače).

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zaključilo, da tožnik ni opravil vtoževanih nadur. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da bi moralo biti delo preko polnega delovnega časa odrejeno v skladu s 1. in 2. odstavkom 143. člana Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list 42/02, s spremembami; ZDR), oziroma za obdobje pred 1. 1. 2003 po določbi 49. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; ZDR/90), vendar je tožnik opozarjal na to, da so mu nadrejeni delavci odrejali delo v takem obsegu in s časovnimi roki, ki ga je bilo objektivno mogoče izpolniti le z dejanskim ostajanjem v službi preko polnega delovnega časa, torej z opravljanjem nadur. V takem primeru pa je potrebno šteti, da je bilo nadurno delo odrejeno. Zato je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker tožena stranka dela ni izrecno odredila v smislu 49. člena ZDR/90 oziroma 143. člena ZDR. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi povedale, kakšen obseg dela je moral tožnik opraviti in sicer tožniku nadrejene delavke M.P., vodje računovodstva pri toženi stranki, ter sodelavcev N.B. in M.Z.. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov sojenje (355. člen ZPP).

V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri ter natančno raziskati, kakšen je bil obseg dela, ki ga je moral tožnik opraviti. Zaslišati bo moralo zgoraj predlagane priče, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, ter po potrebi, v skladu s 1. odstavkom 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) tudi nadrejene delavce R.J., R.G.; B.K. in J.K., ki so po izpovedbi priče M.G.T. tožniku odrejali delo. Ne gre prezreti, da je navedena priča izpovedala, da se je delalo tudi v večernih urah oziroma da so ostajali na delu po preteku rednega delovnega časa. Sodišče prve stopnje bo moralo dokazno oceniti tudi listinsko gradivo v spisu. Iz zapisnika sestanka oddelka upravljanja stavb z dne 21. 5. 2002 (priloga A19) namreč izhaja, da je A.K., vodja kadrovskega splošnega sektorja, ki je takrat začasno vodila oddelek upravljanja, v katerem je delal tožnik, od delavcev pričakovala in zahtevala povečan angažma – samostojnost, doslednost, strokovnost, sodelavski odnos in podaljševanje delovnega časa ter delo ob vikendih. Nadalje iz zapisnika v računovodstvu z dne 26. 6. 2000 (priloga A14) izhaja, da je bilo na sestanku oddelka za upravljanje z nepremičninami rečeno delavcem, da je potrebna njihova dodatna angažiranost, po potrebi tudi delo po delovnem času oz. opravljanje nadur in delo med prazniki in vikendih ter da so delavci iz računovodstva v tem tednu delali več kot 10 ur dnevno. Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče, bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo nadur.

V skladu s prvim odstavkom 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1), pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sicer ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni izvajalo dokazov, ki se nanašajo na plačilo nadur, je bilo potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni namen citirane določbe prvega odstavka 30. člena ZDSS-1, da pritožbeno sodišče prevzema vlogo prvostopnega sodišča ter samo izvede celotni dokazni postopek.

V zvezi s pritožbo zoper odločitev glede zahtevka za plačilo stimulacije pritožbeno sodišče opozarja na določbo 1. odst. 33. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 18/91, s spremembami: KPND) in 2. odstavek 37. člena KPND, po kateri pridobi delavec, za katerega veljajo določbe KPND, plačo na podlagi svoje individualne delovne uspešnosti dodatno k osnovni plači, kar pomeni, da nižje plače od osnovne (ob predpostavki polnega delovnega časa in normalnih delovnih pogojev) ne more dobiti. Takšno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 534/2002 in sodbi in sklepu opr. št. Pdp 534/2002 z dne z 9. 10. 2006, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 112/2007 z dne 13. 5. 2008 - objavljeno v bazi IESP oziroma SOVS Ius-info.

Ker je tožnik v zvezi z neopravičeno odtegovano negativno stimulacijo ugovarjal pri toženi stranki (dopis z dne 9. 9. 2003 – priloga A12), ki je negativno stimulacijo odštela od osnovne plače (povečane za delovno dobo), kot to izhaja iz plačilnih list (priloga A9), zneski negativne stimulacije pa med strankama niso bili sporni, je pritožbeno sodišče v tem delu, na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP, pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun bruto zneska razlik v plači in izplačilo neto zneskov, pri čemer je zakonske zamudne obresti prisodilo od neto zneskov, v presežku pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker spremenjeni del sodbe ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena ZDSS-1 in določbo 32. člena citiranega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 - ZPP-D) odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP, v povezavi s 155. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

08.12.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 428/2009
• VDSS sodba Pdp 1149/2009
• VDSS sodba Pdp 1286/2010