VDSS sodba in sklep Pdp 324/2007

Jedro

Ker tožena stranka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena, ni odgovorila, se šteje, da je priznala dejstva, ki so navedena v tožbi. S tožbo je tožnik jasno in določno postavil tožbeni zahtevek, katerega utemeljenost izhaja iz v tožbi navedenih dejstev, tako da bi sodišče prve stopnje moralo izdati zamudno sodbo in tožbenemu zahtevku ugoditi – ne glede na dejstvo, da tožnik v tožbi ni posebej navedel, ali uveljavlja bruto ali neto znesek plače. Zakonske zamudne obresti bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati le od neto prisojenega zneska plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točkah 1. in 3. izreka in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka 2. izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano zamudno sodno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki: - za leto 2003 obračunati sorazmerni del bruto regresa za letni dopust v znesku 212,02 EUR in ji plačati neto znesek v višini 175,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 do plačila; - za leto 2004 obračunati sorazmerni del bruto regresa za letni dopust v znesku 220,92 EUR in ji izplačati neto znesek v višini 186,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 dalje do plačila; - plačati znesek v višini 83,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2004 do plačila; plačati znesek v višini 312,97 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2004 do plačila (točka 1. izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka plačati znesek v višini 5.007,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (točka 2. izreka) in povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila (točka 3. izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odst. 339. člena in 2. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe pa je nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, čeprav ji je bila pravilno vročena, ter je bila poučena o pravnih posledicah po 2. odst. 277. člena ZPP. Sodišče spregleda, da so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odst. 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevek presojati na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične, saj jim tožena stranka ni nasprotovala. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP) se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki se ne nanašajo na dejansko stanje, ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

V skladu s 318. členom ZPP izda sodišče zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) v prvem odstavku 39. člena določa, da če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče s sklepom določi delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če delavec v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Pojem sklepčnosti tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP), to je dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). V vsebinskem pogledu pa predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, oziroma da navede tako spodnjo premiso, ki bo na podlagi sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem predlogu predlagani pravni posledici. Vsebinsko trditveno breme je torej predpogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka.

Glede tožbenega zahtevka za plačilo dela regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004 ter plačila dela plače za mesec februar in (cele) plače za mesec marec 2004, se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, ker tožnik ni navedel, zakaj uveljavlja od tožene stranke še razliko regresa in plače, oziroma koliko mu je bilo iz tega naslova že izplačano. Tožnik je jasno in določno postavil tožbeni zahtevek ter opredelil denarne zneske, ki jih uveljavlja. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Po določilih 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) je namreč dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače (1. odst. 131. člena ZDR), regres pa se mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta (2. odst. 131. člena ZDR). Po 1. členu Aneksa št. 3 k Tarifni prilogi k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 38/2003; v nadaljevanju: Aneks), je znašal regres za letni dopust za leto 2003 najmanj 132.170 SIT. Po določilu 2. člena Aneksa se je regres za letni dopust za leto 2004 določil tako, da se je znesek regresa za letni dopust za preteklo leto povečal za rast cen življenjskih potrebščin brez cen alkohola in tobačnih izdelkov (za leto 2004 je znašal najmanj 137.953 SIT). Nadalje 1. odst. 126. člena ZDR določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Po določilu 134. člena ZDR se plača izplačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja.

Ker tožena stranka na tožbo ni dogovorila, se šteje, da priznava dejstva v tožbi. Zato so bili v tem delu podani pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da tožnik v tožbi ni navedel, ali uveljavlja bruto oziroma neto znesek plače. Določbe zakonov ali kolektivnih pogodb pri obravnavanju instituta plače v preteklosti niso bile povsem jasne, kljub temu pa večletna sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in pravna teorija zagovarjata stališče, da pojem plače v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto zneske (prim. sklep VIII Ips 133/2003 z dne 16.12.2003). Seveda pa bi lahko sodišče prve stopnje tožniku priznalo zakonske zamudne obresti le od neto zneska plače, torej od zneska, ki ostane po obračunu in plačilu davkov in prispevkov. Ker je bila v tem delu zamudna sodba izdana v nasprotju z 7. točko 2. odst. 339. člena ZPP, je bilo potrebno v skladu s 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugoditi, zamudno sodbo razveljaviti in zadevo v tem delu, ter posledično tudi glede odločitve o stroških postopka v 3. točki izreka, vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati materialnopravno stališče pritožbenega sodišča in ponovno izdati (ugodilno) zamudno sodbo.

Pritožba pa ni utemeljena v delu, ki se nanaša zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo negmotne škode v znesku 5.007,51 EUR zaradi utrpljenega strahu za izid zdravljenja in kršenja osebnostnih pravic tožnika. ZDR v 1. odst. 184. člena določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med domnevno nedopustnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki naj bi zaradi tega tožniku nastala. Zatrjevano nedopustno ravnanje tožene stranke, ki naj bi tožečo stranko zmerjala, žalila in poniževala, ker le-ta ni hotela vlomiti v stanovanje J.J., namreč ne more biti v vzročni zvezi s hudo akutno stresno reakcijo, ki se je razvila pri tožniku in zaradi katere se je psihiatrično zdravil.

Vzročna zveza je eden od štirih temeljnih elementov civilnega delikta. V OZ-u ni podrobneje opredeljen pojem vzročne zveze oziroma kdaj se šteje, da je vzročna zveza podana, zato je to vprašanje prepuščeno sodni praksi in pravni teoriji. Slednja je razvila več teorij vzročnosti, vendar je nekatere od njih sčasoma tudi opustila. Opuščena je na primer sine qua non teorija (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalenčna teorija). Po tej teoriji je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj stranka odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so bili, da ne razlikuje med bolj in manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Prevladujoči teoriji v našem času, prostoru in torej tudi sodni praksi sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico mora seveda obstajati (razen v primeru, ko pravo samo določi domnevo, da obstoji naravna vzročnost), vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji ratio legis vzročnosti so v pravu upoštevni samo tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzroke. Ugotoviti je zato potrebno, ali določeno stanje predstavlja eno od posledic, ki jih je kršena pravna norma želela preprečiti. Ker ta teorija večkrat ne da odgovora na vprašanje o obstoju vzročne zveze, se v sodni praksi pogosteje uporablja teorija adekvatne vzročnosti. Po njej je potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Kadar pride do posledice zaradi posebnih, specifičnih ali nepričakovanih okoliščin, takrat praviloma ni pravno relevantne vzročne zveze. Praviloma zato, ker tako teorija kot sodna praksa v določenih primerih v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava o varstvu oškodovanca dopuščata upoštevanje tudi nekaterih specifičnih okoliščin ali bolj oddaljenih posledic. Med take specifične okoliščine ali bolj oddaljene posledice lahko spadajo na primer posebne lastnosti ali bolezen oškodovanca.

Iz povedanega izhaja, da za odgovor na vprašanje, ali določeno škodno dejstvo po rednem, običajnem, normalnem teku stvari pripelje do konkretne posledice, ne zadostuje primerjava le s konkretnim oškodovancem, temveč gre za adekvatnost, kakor jo pojmuje povprečno izkušen opazovalec. Kadar pa se med elemente, ki so soprispevali k nastanku škode, vključijo posebne lastnosti ali stanja samega oškodovanca, je potrebno vse okoliščine, ki so v zvezi z nastankom škode, posebej skrbno raziskati, saj te okoliščine lahko predstavljajo tudi enega od več pravno relevantnih vzrokov in lahko pripeljejo tudi do tako imenovane deljene vzročnosti (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 217/97 z dne 23.9.1998). V obravnavani zadevi ravnanje tožene stranke po rednem, običajnem teku dogodkov ni moglo pripeljati do takšne posledice, kot se je razvila pri tožniku. Ker tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal posebnih lastnosti ali stanj, zaradi katerih bi se lahko ravno pri njem razvila akutna stresna reakcija, ni mogoče govoriti o pravno relevantni vzročni zvezi. Ker torej ni bil podan eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo negmotne škode. Zato je bilo potrebno v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1/2000
• VSC Sklep II Ip 7/2019
• VDSS Pdp 582/2008