VDSS sodba Pdp 859/2009

Jedro

Ker je za toženo stranko na poravnalni narok pristopila pooblaščenka, ki ni odvetnica niti nima opravljenega državnega pravniškega izpita, se šteje, da za toženo stranko na poravnalni narok ni pristopil nihče, tako da so – ob ugotovitvi, da je tožba sklepčna – podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožena stranka tožniku podala 11. 2. 2009 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11. 2. 2009, temveč mu je trajalo do 15. 4. 2009 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za obdobje od 11. 2. 2009 do 15. 4. 2009 prizna delovno dobo, jo vpiše v njegovo delovno knjižico in mu za navedeno obdobje obračuna plačo, kot če bi delal, odvede vse pripadajoče davke in prispevke od vsakokratne mesečne plače v skladu z veljavnimi predpisi ter tožniku obračuna in izplača posamične neto zneske plače za navedeno obdobje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna delo preko polnega delovnega časa za čas od 1. 10. 2008 do 11. 2. 2009, odvede vse pripadajoče davke in prispevke od obračunanega zneska v skladu z veljavnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila (4. točka izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožba vložena prepozno, saj je bila tožniku odpoved vročena 11. 2. 2009, tožbo pa je vložil šele 16. 3. 2009. Poravnalnega naroka se je 9. 7. 2009 na podlagi pooblastila zakonite zastopnice udeležila zaposlena pri toženi stranki, zato ni mogoče trditi, da se tožena stranka poravnalnega naroka ni udeležila. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da je tožba sklepčna. Tožnik ni navedel dejstev, s katerimi bi utemeljeval, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ravnati v skladu s tretjim odstavkom 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in tožniku s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti. Tožena stranka je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnala povsem v skladu z zakonom, zato je bila odpoved povsem zakonita. Tožnik tudi ni utemeljil zahtevka glede obstoja delovnega razmerja in izplačila plače za čas do 15. 4. 2009 ter za obračun dela preko polnega delovnega časa. Iz tožbenega zahtevka ne izhaja zahteva po plačilu dela preko polnega delovnega časa, temveč le zahteva po obračunu. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik dejstev, na katera se opira tožbeni zahtevek, ni podkrepil z dokazi oziroma da so dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik in zato ni izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za izdajo zamudne sodbe. Tožnik tako ni predložil nobenih dokazov, ki bi kazali na upravičenost do izplačila plače do 15. 4. 2009, niti ni izkazal, da je delal in tudi ni predložil plačilnih list. Prav tako tožnik ni predložil nobenih dokazov, ki bi kazali na upravičenost zahtevka po obračunu dela preko polnega delovnega časa. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma da zavrne tožnikov zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje štelo, da se poravnalnega naroka tožena stranka ni udeležila. Na poravnalni narok je namreč kot pooblaščenka tožene stranke pristopila K.P., mag. upravnih ved. V zapisniku je protokolirana njena izjava, da ni diplomirana pravnica, da nima pravniškega državnega izpita, da ni vpisana v registru za zastopanje pravne osebe kot zakonita zastopnica in da tudi ni vpisana kot prokuristka. V spisu sicer ni pooblastila, za katerega tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da naj bi bilo v spisu. Vendar obstoj pooblastila niti ni bistven, saj ob ugotovitvi, da oseba, ki je za toženo stranko pristopila na poravnalni narok, ni odvetnica in nima opravljenega pravniškega državnega izpita, sodišče ni moglo ravnati drugače, kot da je ugotovilo, da za toženo stranko na poravnalni narok ni prišel nihče, ki bi jo lahko zastopal pred sodiščem. Tretji odstavek 87. člena ZPP namreč določa, da je v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sodišče prve stopnje ima v skladu s 1. točko drugega odstavka 98. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 – 45/2008) položaj okrožnega sodišča, zato bi toženo stranko kot pooblaščenec lahko zastopal samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Napačno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči kot prepozno. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku vročena 11. 2. 2009, kar pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 13. 3. 2009, ko je bila tožba s priporočeno pošiljko oddana na pošto. Tožena stranka je zmotno štela, da je bila tožba vložena šele 16. 3. 2009, ko jo je prejelo sodišče prve stopnje. Tožena stranka pri tem ni upoštevala, da drugi odstavek 112. člena ZPP določa, da se dan oddaje na pošto šteje za dan izročitve sodišču, če se vloga pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno.

Pravilno je stališča sodišča prve stopnje, da je tožba sklepčna. Kadar sodišče ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, potem mora šteti, da so vse tožbene navedbe resnične. Tako je sodišče prve stopnje za resnično moralo šteti, da v pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 15. 10. 2008, ni bilo predvideno poskusno delo in da je tožena stranka ob vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vročila kopijo te pogodbe, na kateri je ponaredila prvo in drugo stran tako, da je spremenila datum, za katerega se sklepa pogodba za določen čas in dodala odstavek glede poskusnega dela. Iz takšnih navedb sledi vtoževana posledica, to je ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugoditev reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 15. 4. 2009, ko se je iztekel čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 15. 1. 2009.

Celo v primeru, če bi lahko šteli, da je s pogodbo o zaposlitvi, za katero tožnik trdi, da je ponarejena, bilo dogovorjeno enomesečno poskusno delo, bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še vedno nezakonita. V času, ko je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pogodba, v kateri naj bi bilo dogovorjeno enomesečno poskusno delo, ni več veljala, saj je že potekel čas, za katerega je bila sklenjena. Takrat je že veljala nova pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 15. 1. 2009, ki pa ni imela več določbe o poskusnem delu.

Protispisna je pritožbena navedba, da tožnik ni utemeljil zahtevka za priznanje delovnega razmerja in plačilo plače za čas do 15. 4. 2009. Za utemeljitev tega dela tožbenega zahtevka v celoti zadošča tožnikova navedba, da zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zahteva vrnitev nazaj na delo ter povrnitev plače v višini, kakršno bi imel, če bi pri toženi stranki delal. Tožnik je postavil zgolj opisni reparacijski zahtevek, zato ga ni bilo potrebno bolj podrobno pojasnjevati. Prav tako je bil opisen tudi zahtevek za plačilo dela preko polnega delovnega časa, saj tožnik tega zahtevka po višini ni opredeli. V kolikor tožena stranka tistega dela sodbe, ki se nanaša na plačilo dela preko polnega delovnega časa, ne bo želela prostovoljno izpolniti, bo tožnik pač moral vložiti novo tožbo, s katero bo zahteval po višini opredeljen znesek, tožena stranka pa ne bo mogla uspešno ugovarjati, da gre že za razsojeno stvar, saj ima zamudna sodba v tem delu zgolj značaj vmesne sodbe. Za sklepčnost tega dela tožbe zadošča tožbena navedba, da tožena stranka tožniku ni plačala nadurnega dela, ki ga je tožnik opravil v času obveznega inventurnega dela ter ur, opravljenih preko polnega delovnega časa zaradi potreb delovnega procesa.

Protispisna je pritožbena navedba, da iz tožbenega zahtevka ne izhaja zahteva po plačilu dela preko polnega delovnega časa, temveč le zahteva po obračunu. Res je le, da je sodišče prve stopnje pri izdelavi pisnega odpravka zamudne sodbe, očitno nepopolno povzelo četrti odstavek tožbenega zahtevka tako, da je izpadel del besedila, ki se glasi: „ter tožeči stranki izplačati neto znesek“. Gre za očitno pisno pomoto, ki jo v skladu s 328. členom ZPP predsednik senata lahko kadarkoli popravi.

Pritožba zgolj pavšalno zatrjuje, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne da bi to nasprotje s čemerkoli konkretiziralo. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja.

Zmotno je stališče tožene stranke, da pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni, ker tožnik ni predložil nobenih dokazov, ki bi kazali na upravičenost do izplačila plače do 15. 4. 2009, saj ni izkazal, da bi v tem času delal in ni predložil plačilnih list. Za izdajo zamudne sodbe ni pogoj, da tožnik za vsako tožbeno navedbo predloži dokaze, bistveno je le, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnik predložil. Tožnik zahteva plačilo za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pa do izteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, zato je nerazumljiv pritožbeni očitek, da tožnik ni izkazal, da bi v tem času delal, oziroma da ni predložil plačilnih list.

Podobno velja glede pritožbenega očitka, da tožnik ni predložil dokazil, ki bi kazali na upravičenost zahtevka za obračun dela preko polnega delovnega časa. Tožnik ni postavil po višini opredeljenega zahtevka, zato zadostuje zatrjevanje, da je takšno delo opravljal in da ga tožena stranka ni plačala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili izpolnjeni v prvem odstavku 318. člena ZPP določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato jo je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožena stranka ni pristopila na prvi narok, moralo izdati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nista podana s pritožbo uveljavljana razloga, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sicer pa gre v tej zadevi pretežno za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1020/2009
• VSL sklep II Cp 3050/2009
• VSL sodba III Cp 1162/2009