<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sklep Pdp 686/2009

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2009:PDP.686.2009
Evidenčna številka:VDS0005245
Datum odločbe:30.09.2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - izostanek z naroka

Jedro

Listine, ki jo je tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo, sodišče v primeru, če zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo izda zamudno sodbo, ne sme upoštevati, ampak upošteva le navedbe iz tožbe in listine, ki jih je tožnik priložil tožbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se prvotoženi in drugotoženi stranki naloži, da tožniku na transakcijski račun njegovega pooblaščenca nerazdelno plačata znesek 13.746,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2008 do plačila (prvi odstavek izreka). Tožniku je naložilo, da prvotoženi stranki povrne stroške postopka v višini 127,61 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 809,12 EUR, vse v roku 8 dni od vročitve sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe, čeprav drugotožena stranka ni odgovorila na tožbo. Drugotožena stranka se kljub pravilno izkazanemu vabilu, ni udeležila prvega naroka za glavno obravnavo, zato je tožnik predlagal izdajo zamudne sodbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da iz podatkov v spisu in navedb strank ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V kolikor bi šlo za nesklepčnost tožbe, bi sodišče prve stopnje tožniku moralo določiti rok za odpravo nesklepčnosti in šele, če tožnik v tem roku tožbe ne bi ustrezno popravil, bi sodišče tožbeni zahtevek lahko zavrnilo. Vendar pa tožba ni bila nesklepčna. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, da ne bo izdalo zamudne sodbe in se pri tem sklicevalo na „določbe ZPP, tudi glede sosporništva“. Sodišče prve stopnje je spregledalo določbo 195. člena ZPP, kasneje pa je svojo napako očitno spoznalo, saj v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne omenja več stališča iz sklepa, sprejetega na prvem naroku za glavno obravnavo, temveč napako skuša sanirati z domnevno nesklepčnostjo tožbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo oceniti, da je šlo za nevarno dejavnost ter objektivno odgovornost drugotožene stranke, domnevno nepravilno ravnanje tožnika pa oceniti kot njegov soprispevek k nastali škodi. Tako je ravnala prvotožena stranka v predpravdnem postopku, ko je ob isti dokumentaciji ocenila, da tožnikov soprispevek k škodi znaša 10 %. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na navedbe drugotožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2009, saj je bila ta takrat že zdavnaj prekludirana. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. O tem, da stikalo žerjava ni delovalo brezhibno, ni izpovedoval le tožnik, temveč tudi priči Z.G. in J.S., izpodbijana sodba pa glede tega nima nobenih razlogov. Zaradi nepravilnega delovanja stikala dvigala je tožnik uveljavljal tudi krivdno odgovornost tožene stranke v smislu določbe 135. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Dejstvo, da je drugotožena stranka neposredno po škodnem dogodku popravila stikalo in da je to po popravilu delovalo brezhibno, na najboljši možni način dokazuje trditev tožnika, da je tožena stranka vedela za napake stroja in da jih ni pravočasno odpravila. Drugotožena stranka je bila dolžna ravnati kot skrben gospodar ter pravočasno poskrbeti za pravilno delovanje stikala žerjava, vendar je to obveznost opustila. Celo v primeru, če bi sledili oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal neprevidno, ko je prejel za verigo, vpeto v valj, bi šlo zgolj za situacijo iz tretjega odstavka 153. člena OZ, to je za oškodovančev soprispevek k nastanku škode. Ob pravilnem delovanju stroja do takšne nezgode ne bi moglo priti. Tožnik je pri drugotoženi stranki zaposlen več kot 36 let in je opravil več kot 90 % vseh premikov mostnega žerjava, na katerem se je poškodoval. Pri tem se tožnik nikoli ni poškodoval, do poškodbe ne bi prišlo niti kritičnega dne, če bi stikalo delovalo brezhibno. V primeru brezhibnega delovanja bi žerjav postopno pričel dvigovati verige in bi tožnik roko lahko odmaknil. Do obremenitve verige je zaradi nepravilno delujočega stikala prišlo nenadno in nepričakovano, kar pa ni povzročilo samo poškodbe tožnika, temveč tudi to, da je tovor nekontrolirano zanihal in bi lahko bile posledice veliko hujše, če tožnik ne bi zbrano in prisebno odreagiral. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter da zoper drugotoženo stranko izda zamudno sodbo.

Drugotožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na ponudbo prvotožene stranke, saj predsodno dogovarjanje brez sklenitve poravnave ne pomeni priznanja v smislu prejudiciranja za primer morebitne bodoče pravde. Neizdaja zamudne sodbe, tudi če bi zanjo obstajali pogoji, ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi sama po sebi predstavljala podlago za razveljavitev meritorne sodbe. Tožnik ni obrazložil, v čem in kako naj bi zatrjevana kršitev postopka vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, kar je sicer predpostavka za obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sicer pa je izdana meritorna sodba jasno pokazala, da bi zamudna sodba pomenila vsebinsko nepravilno odločitev. Utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz v tožbi navedenih dejstev. Tožnik je v tožbi sicer podal odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo, ki pa ga ni opredelil in konkretiziral tako, da bi iz njega dejansko izhajala škoda, ki naj bi jo utrpel. Tako tožnik sploh ni opredelil intenzitete strahu niti njegove trajanja, zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je podano zgolj v pavšalnih navedbah in brez konkretnih časovnih opredelitev. V tovrstnih zadevah škoda ni v celoti znana, dokler je ne specificira izvedenec medicinske stroke, to pa pomeni, da dokler takšno mnenje ni izdelano, obseg škode ni znan in zato niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Zaradi navedenega je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz navedb v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Da utemeljenost tožbenega zahtevka ni izhajala iz tožbenih navedb, pa je razvidno tudi iz tega, da je sodišče prve stopnje po izvedenem kontradiktornem postopku tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. Zamudna sodba, ki naj bi odražala dejansko stanje, ne more biti v nasprotju z meritornimi ugotovitvami, ki so odraz izvedenega kontradiktornega postopka. Izdaja zamudne sodbe bi zato pomenila kršitev pravil pravdnega postopka in bi bila nezakonita. Zmotno je pritožbeno stališče, da sta toženi stranki v tem sporu navadna sospornika. Prvo in drugotožena stranka sta v položaju enotnega sosporništva, kar posredno priznava tudi tožnik, ki je zahteval od obeh strank solidarno plačilo. V primeru enotnih sospornikov pa velja določba 196. člena ZPP o tem, da se na sospornika, ki je zamudil kakšno pravdno dejanje, razteza učinek dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do poškodbe prišlo izključno po krivdi tožnika, zaradi njegovega nepravilnega posega v območje med verigo in valjem. Tudi tožnik sam je dobro vedel, da v to področje ne bi smel posegati. Zavajajoče so tožnikove navedbe, da je tožena stranka stikalo popravila zaradi škodnega dogodka. Drugotožena stranka je dokazala, da je montažo in priklop frekvenčnega pretvornika z namenom potreb fine regulacije dviga izvedla po planu in naročilu iz novembra 2007. Drugotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 282. člena ZPP. Na poravnalni narok ni pristopila drugotožena stranka, zato je tožnik pravilno predlagal, da sodišče v skladu z drugim odstavkom 282. člena ZPP izda zamudno sodbo. V skladu s citirano določbo sodišče izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo, če ne pride na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni razpisan. Iz sklepa, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo ob koncu prvega naroka za glavno obravnavo, da upoštevajoč določbe ZPP, tudi glede sosporništva, ne bo izdalo zamudne sodbe, je res možno sklepati, da je sodišče prve stopnje štelo, da sta prvo in drugotožena stranka enotna sospornika. Vendar pa pri sporu o odškodninski odgovornosti povzročitelja škode in zavarovalnice, pri kateri ima povzročitelj zavarovana odgovornost, nikoli ne gre za enotno sosporništvo, temveč navadno sosporništvo. Nenazadnje zavarovalnica za škodo odgovarja le v mejah zavarovalne vsote, povzročitelj pa je dolžan povrniti celotno škodo.

V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da je tožba nesklepčna, bi moralo v skladu z drugim odstavkom 282. člena ZPP od tožnika zahtevati, da tožbo ustrezno popravi že na poravnalnem naroku in v kolikor tega ne bi storil, bi tožbeni zahtevek moralo že takrat zavrniti.

Sicer pa je stališče sodišča prve stopnje o razlogih za nesklepčnost tožbe povsem zmotno. Edini vsebinski razlog, ki ga sodišče prve stopnje navaja, je ta, da je drugotožena stranka v obrazcu prijave nesreče pri delu zapisala, da je do nesreče pri delu prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. Navedeno ne kaže na nesklepčnost tožbe, temveč kvečjemu na to, da ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Ta določa, da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Vendar pa obrazca prijave škodnega primera iz zavarovanja civilne odgovornosti ni predložil tožnik, temveč drugotožena stranka. Gre za listino, ki je pri ugotavljanju pogojev za izdajo zamudne sodbe sploh ni mogoče upoštevati, saj se takrat upošteva samo navedbe iz tožbe in listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi, ne pa tudi odgovora na tožbo in temu odgovoru predloženih listin. Celo v primeru, če bi to listino predložil tožnik, bi ne šlo za nikakršno nasprotje med navedbami v tožbi in samo listino. Tako nasprotje bi bilo podano le v primeru, če bi tožnik v tožbi zatrjeval, da je drugotožena stranka v prijavi škodnega primera sama navedla, da je za nesrečo odgovoren delodajalec, iz obrazca pa bi izhajalo drugače.

Zmotno je stališče drugotožene stranke iz odgovora na pritožbo, da relativne bistvene kršitve zaradi neupoštevanja določb ZPP o izdaji zamudne sodbe ni mogoče obravnavati, ker tožnik ne navaja, v čem naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Že zgolj iz pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati ugodilno zamudno sodbo izhaja, da je neupoštevanje ustreznih določb ZPP vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ob sklicevanju na izveden dokazni postopek in povsem neprepričljivo zatrjevanje o nesklepčnosti tožbe. Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo skušala „nadgraditi“ nekoliko skromne navedbe sodišča prve stopnje glede nesklepčnosti tožbe, vendar nobeden od argumentov, ki jih drugotožena stranka navaja, ne kaže na nesklepčnost. Kadar se presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, se šteje, da so resnične vse dejanske navedbe iz tožbe. Tako bi sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično tudi navedbo, da se je tožnik zaradi nepričakovanega in agresivnega dogodka močno prestrašil, da je primarni strah utrpel v trenutku stiska roke in da je trajal vse do prihoda v bolnišnico ter da je sekundarni strah trajal dalj časa, saj je tožnik opazil, da se stanje kljub intenzivnemu zdravljenju ne izboljšuje, ter da je strah izzvenel ob zaključku zdravljenja. Te navedbe skupaj s tožbi priloženim ambulantnim kartonom tožnika, kot spodnja premisa sodniškega silogizma zadoščajo za presojo utemeljenosti zahteva za plačilo odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu. V kolikor pa bi sodišče prve stopnje pri tehtanju, ali vtoževani znesek iz tega naslova ustreza standardu pravične denarne odškodnine, prišlo do ugotovitve, da temu standardu ustreza nižji znesek od vtoževanega, bi moralo šteti, da je tožba sklepčna le glede takšnega nižjega zneska, za ta znesek izdati pravo zamudno sodbo, višji zahtevek pa zavrniti, saj ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo potrebno odpraviti v okviru določb drugega odstavka 282. člena ZPP (oziroma tretjega odstavka 318. člena ZPP, ko gre za meritorno presojo zahtevka zoper prvotoženo stranko).

Podobno velja tudi glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zmotno je stališče drugotožene stranke, da bi tožba v tem delu lahko postala sklepčna šele potem, ko bi obseg te škode ugotovil izvedenec medicinske stroke. Takšno stališče bi pomenilo, da nikoli ne bi moglo priti od zamudne sodbe v sporih o negmotni škodi, če si tožnik že pred vložitvijo tožbe ne bi priskrbel izvedeniškega mnenja. Tožbene navedbe o tem, da je tožnik omejen pri aktivnostih, kjer je potrebno držanje in prenašanje težjih bremen, stiskanje roke v pest, pri vožnji avtomobila in ukvarjanju s športnimi aktivnostmi, ter da mora v svoje delo danes vlagati več truda kot pred nastankom škodnega dogodka, omogočajo presojo, ali vtoževani znesek odškodnine za duševne bolečine iz tega naslova v višini 8.000,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Zmotno je stališče drugotožene stranke, da zavrnitev tožbenega zahtevka na podlagi njegove vsebinske obravnave že sama po sebi dokazuje, da ne bi mogla biti izdana ugodilna zamudna sodba. Sodišče je pri tehtanju, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, namreč ne upošteva niti odgovora na tožbo niti k temu odgovoru predloženih listin in tudi ne ostalih izvedenih dokazov (teh sodišče, če so izpolnjeni pogoji za zamudno sodbo sploh ne bi smelo izvajati), temveč upošteva le navedbe iz tožbe; nasprotje med tožbenimi navedbami in listinami pa ugotavlja le glede tistih listin, ki jih je predložil tožnik. Zaradi navedenega je teoretično možno, da bi v sporu, v katerem sta glede istega historičnega dogodka kot toženca udeležena navadna sospornika, za enega je izšla ugodilna zamudna sodba, za drugega pa zavrnilna sodba na podlagi obravnave.

Pritožba tudi utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je do škode prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika, zaradi česar niso bile izpolnjene predpostavke na podlagi katerih bi sodišče toženo stranko lahko obsodilo na plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožnika, da je delo z mostnim žerjavom delo s povečano nevarnostjo, za kakršno njegov imetnik odgovarja po načelih objektivne odgovornosti. V skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, utemeljeno pa bi bilo govoriti o njegovem soprispevku k nastanku škode in zato uporabiti institut soodgovornosti iz tretjega odstavka 153. člena OZ.

Tožnik je tudi uveljavljal obstoj krivdne odgovornosti drugotožene stranke (in posledično seveda tudi prvotožene stranke) zaradi nepravilnega delovanja stikala žerjava. Sodišče prve stopnje je te navedbe na kratko zavrnilo z utemeljitvijo, da dokumentacija in priče tega ne dokazujejo in da v danem primeru to tudi ni moglo imeti vpliva na nesrečo, saj je do nje prišlo po izključni krivdi tožnika, zaradi njegovega nepravilnega dela. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik izključni povzročitelj škode, zaradi česar krivde oziroma sokrivde drugotožene stranke sploh ni potrebno ugotavljati. Nepravilno ravnanje tožnika, ki je držal za verigo med kavljem in valjem, čeprav je hkrati pritisnil gumb za zategovanje, je sicer res nepravilno, vendar ga je potrebno obravnavati le kot soprispevek k nastanku škode. Zlati še ob upoštevanju izpovedbe priče M.D. Ta je izpovedal, da bi tožnik verigo moral pričvrstiti tako, da ta ne bi drsela in sicer bi moral v začetku zelo počasi dvigati oziroma zategovati verigo in ko bi prišlo do zatega, bi moral roke odstraniti od verige in šele takrat bi smel dvigniti breme. Priča je sicer ocenila, da tožnik očitno ni ravnal tako, vendar pa tožnik dejansko ves čas zatrjuje ravno to, da je za verigo držal v času, ko je želel s pritiskom na gumb doseči, da bi prišlo do počasnega zategovanja, pri katerem bi še vedno imel čas, da roko odmakne, zaradi napake pri delovanju stikala pa je prišlo do hitrega potega. Takšno ravnanje tožnika je s stališča varstva pri delu sicer še vedno nepravilno, obenem pa je na podlagi izpovedbe priče M.D. možno sklepati, da je tožena stranka dopuščala, da delavec v fazi počasnega zategovanja verige le-to z roko še vedno popravlja. To izhaja iz izjave priče, da bi tožnik ustrezno pričvrstitev verige, da ta ne bi drsela, moral narediti tako, da bi v začetku zelo počasi dvigal oziroma zategoval verigo in ko bi prišlo do zatega, bi moral roke odstraniti od verige in šele takrat bi smel dvigniti breme. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče Jože Senice o tem, da stikalo pri žerjavu ni delovalo pravilno, kar je povzročilo nenaden dvig tovora. Navedeno tudi pomeni, da je protispisna pavšalna ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpovedbe prič ne dokazujejo trditve tožnika o kakršnem koli nepravilnem delovanju pilota.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje najprej moralo znova oceniti, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe glede na to, da drugotožena stranka ni pristopila na poravnalni narok. V kolikor bo sodišče prve stopnje znova menilo, da tožba ni sklepčna in je tožnik na prvem naroku v novem postopku ne bo ustrezno popravil, bo tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar pritožbeno sodišče, kot je že razloženo zgoraj, ne šteje, da bi bila podana nesklepčnost, zaradi katere bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Drugo je vprašanje, ali iz v tožbi zatrjevanega obsega negmotne škode res izhaja, da pravična denarna odškodnina znaša vtoževanih 17.500,00 EUR, vendar zaradi tega ni potrebno zavrniti celotnega tožbenega zahtevka, temveč le tisti del tožbenega zahtevka, ki presega standard pravične denarne odškodnine. Prav tako je že iz v tožbi vsebovanega opisa nastanka poškodbe ob pravilni uporabi materialnega prava možno sklepati na soodgovornost tožnika in v okviru presoje sklepčnosti oceniti, koliko znaša sokrivda tožnika za nastanek škode ter nato zavrniti višji del tožbenega zahtevka.

V novem postopku glede odgovornosti prvotožene stranke bo sodišče prve stopnje vendarle moralo ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov sprejeti oceno, ali delo na mostnem žerjavu predstavlja nevarno dejavnost oziroma ali je mostni žerjav nevarna stvar in v kolikor bo ugotovilo, da ustreza pravnemu standardu nevarne stvari, bo moralo oceniti, v kolikšni meri je tožena stranka dokazala, da je tožnik prispeval k nastanku škode. Podobno bo sodišče prve stopnje moralo oceniti tudi krivdno odgovornost drugotožene stranke za nastanek škode, saj iz izpovedbe priče M.D. izhaja, da je drugotožena stranka dopuščala takšen način dela, kot ga je uporabil tožnik.

Ugotovljena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z določbami o izdaji zamudne sodbe po svoji naravi ni takšna, da bi jo lahko odpravilo pritožbeno sodišče. Prav tako ni smotrno, da bi glede zahtevka zoper prvotoženo stranko pritožbeno sodišče odločalo na podlagi pritožbene obravnave, saj bi v tem primeru še enkrat moral izvesti že vse izvedene dokaze, sodišče prve stopnje pa bo lahko znova odločilo ob tem, da bo zgolj prebralo zapisnike o izvedbi teh dokazov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, čeprav ZPP razveljavitev zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja predvideva kot izjemo.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.


Zveza:

ZPP člen 282, 318.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NDE2