VDSS sodba Pdp 512/2009

Jedro

Tožnica je upravičena do odškodnine, ker ji tožena stranka kljub temu, da je zahtevala koriščenje letnega dopusta in s tem namenom predlagala podaljšanje odpovednega roka, do prenehanja delovnega razmerja ni omogočila koristiti letnega dopusta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 1.406,72 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati preostali znesek odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 2. 2008 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlike med bruto zneskom in neto zneskom. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 140,80 EUR stroškov postopka v 8 dneh po prejemu sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dejansko stanje zadeve, kot jo predstavlja tožnica in ga v nekoliko „prirejeni varianti“ povzema sodišče, drugačno. Nasprotno dejanskim okoliščinam je zatrjevanje tožnice, da že v letu 2006 ni uspela izkoristiti celotne kvote pripadajočega dopusta. Razlog ni v tem, da S. ni imela dovoljenja za samostojno poslovanje, temveč v pasivnosti tožnice glede možnosti koriščenja dopusta. V letu 2007 je tožnica dopust izkoristila v kvoti, ki jo je uveljavljala. Tožnica je v leto 2008 prenesla neizrabljeni dopust iz leta 2007, ki bi ji ga tožena stranka omogočila izkoristiti, če se tožnica ne bi odločila, da pogodbo o zaposlitvi prekine. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo postopek po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo predlog na zaslišanje S.Z,, ki je bila pri toženi stranki zadolžena za urejanje kadrovskih zadev. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le predstavitev tožnice. Sodišče pripoved S.R., vodje lekarne v celoti ignorira, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. oz. 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z razlago sodišča prve stopnje, da naj bi priča S.R. v svoji izpovedi potrdila pripoved tožnice, da ji je bilo omogočeno koriščenje dopusta „glede na možnosti“. Priča je izpovedala drugače, da je tožnica koristila dopust, kadar je želela, tožnica v letu 2007 zahteve po koriščenju dopusta ni podala. Že dejstvo, da je tožnica morala v času odpovednega roka delati nadure, kaže, da je bil položaj tožene stranke v začetku leta 2008 specifičen. Ni bilo možnosti, da se delovne naloge lahko opravijo brez navzočnosti tožnice. Tožena stranka je torej odklonila zahtevo tožnice po koriščenju dopusta iz razloga, ker ni bilo možnosti nadomestitve. Sodišče toženo stranko obremenjuje, da je tožnico prikrajšala za 16 dni dopusta, ki ga ni mogla prenesti k novemu delodajalcu. Tožena stranka je tožnici nesporno omogočila izrabo pripadajočega sorazmernega dopusta. V konkretnem primeru ni podana odgovornost tožene stranke, ker je prenos neizrabljenega dopusta posledica pasivnosti tožnice do izrabe dopusta v letu 2007, izraba preostanka v letu 2008 pa je brez dvoma vezana na soglasje z delodajalcem, a v času do 30. 6. 2008. Če je tožnica po lastni volji odšla že 24. 2. 2008, je toženi stranki odvzela možnost uskladitve za izrabo preostanka dopusta. Več kot očitno manjka vsaj protipravnost ravnanja tožene stranke, kar pa že zadošča za odklonitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno nasprotovanje odločitvi o stroških je posledica nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbe tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb postopka po 8. in 14. oziroma 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog na zaslišanje S.Z. in ker ni sledilo izpovedi priče S.R. Odločitev o tem, da sodišče ne izvede enega od predlaganih dokazov, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, v obravnavanem primeru pa tudi ni prišlo do kršitve na področju dejanskega stanja. Izvedba dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi niso v nasprotju in jo je mogoče preizkusiti. Dejstvo, da se s temi razlogi tožena stranka ne strinja, ne pomeni, da je sodba pomanjkljiva.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala plačilo odškodnine za neizrabljen dopust.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v letu 2007 upravičena do 35 dni rednega letnega dopusta in v letu 2008 še do 6 dni sorazmernega letnega dopusta in da do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dne 24. 2. 2008 ni izkoristila 16 dni letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prosila tudi za koriščenje letnega dopusta, ki pa ga ji tožena stranka ni odobrila, razen petih dni, za katerega je prosila že prej in ji je bil tudi že prej odobren. Tožnici torej do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo omogočeno koristiti letnega dopusta, tožena stranka pa je tožnici zaključila delovno razmerje namesto z 29. 2. 2008 že 24. 2. 2008, čeprav je tožnica v odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrazila željo, da se ji delovno razmerje prekine z 29. 2. 2008. Ker je tožnica nastopila delo pri drugem delodajalcu šele 1. 3. 2008, pri novem delodajalcu ni mogla koristiti prenešenega neizkoriščenega letnega dopusta, zato tožena stranka nosi odgovornost za škodo, ki je nastala tožnici.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Do odškodnine za neizkoriščen letni dopust je namreč upravičen delavec, če ne more izrabiti pripadajočega letnega dopusta iz razlogov na strani delodajalca. Ob ugotovitvi, da je tožnica zahtevala koriščenje letnega dopusta in ji je bilo to odklonjeno, je upravičena do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica v skladu s prakso pri toženi stranki zaprosila svojo predpostavljeno delavko S.R., da bi koristila letni dopust pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožena stranka ji je z dopisom z dne 4. 2. 2008 odgovorila, da lahko koristi le dopust, ki ji je bil že prej odobren in da ji delovno razmerje preneha 24. 2. 2008, z upoštevanjem 30-dnevnega odpovednega roka. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila odklonitev zahteve za koriščenje letnega dopusta podana zato, ker ni bilo možnosti nadomeščanja tožnice (saj je v spornem času morala delati celo nadure). Po določbi 163. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta do konca tekočega koledarskega leta, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta. Tožnica je del dopusta za tekoče leto (2007) izrabila, zato je imela pravico, da preostanek dopusta koristi do 30. 6. naslednje leto. Pritožba ima sicer prav, da se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. Delavec pa ima pravico izrabiti en dan dopusta na tisti dan, ki ga sam določi (165. člen ZDR), kot to opozarja pritožba. V konkretnem primeru tožnici ni bilo omogočeno koriščenje letnega dopusta v odpovednem roku, razlog, da ji to ni bilo omogočeno, pa je bil na strani delodajalca. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica ni mogla koristiti prenešenega dopusta pri novem delodajalcu, je sicer napačno, saj sodišče prve stopnje utemeljuje vzročno zvezo med nastalo škodo in škodljivim dogodkom na dejstvu, da tožnica ni mogla koristiti prenešenega dopusta pri novem delodajalcu. Dejstvo, da je tožena stranka tožnici zaključila delovno razmerje s 24. 2. 2008 (upoštevaje 30-dnevni odpovedni rok) in dejstvom, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem s 1. 3. 2008, nima neposredne zveze z zahtevkom tožnice za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust. V konkretni zadevi je bistveno, da tožena stranka tožnici pred zaključkom delovnega razmerja ni omogočila izrabe letnega dopusta iz leta 2007, razlog je na strani tožene stranke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 520/2022
• VDSS sodba Pdp 1092/2013
• VDSS sodba in sklep Pdp 344/2008