VDSS sodba Pdp 392/2010

Jedro

Ker prvotožena stranka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena, ni odgovorila in ker je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine (delno) sklepčen, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo (delno) zamudno sodbo, s kateri je prvotoženi stranki naložilo plačilo (dela) vtoževane odškodnine. Na pravilnost navedene odločitve ne vpliva dejstvo, da je drugotožena stranka na tožbo pravočasno odgovorila, saj sta bili toženi stranki kot dolžnika nedeljive obveznosti navadna in ne enotna sospornika. Kot navadna sospornika sta bili toženi stranki samostojni stranki, tako da dejanja oziroma opustitve ene nista koristili oziroma ne škodovali drugi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z navedeno delno zamudno sodbo prvi toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 21.863,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (1. tč. izreka). Kar je tožnik v razmerju do prve toženke zahteval več (tj. plačilo zneska 28.501,23 EUR s pripadki), je kot neutemeljeno zavrnilo (2. tč. izreka).

Zoper 1. tč. navedene delne zamudne sodbe se pritožuje prva toženka. Slednja v pritožbi sicer navaja, da navedeno delno zamudno sodbo izpodbija v celoti, torej tudi v 2. tč. izreka, vendar v tem delu ne navaja pritožbenih razlogov, treba pa je tudi upoštevati, da je sodišče prve stopnje v tej tč. izreka odločilo o zavrnitvi razlike med v tožbenim zahtevkom zahtevanim in v izpodbijani odločitvi prisojenim zneskom, tako da prva toženka v tem delu tudi nima pravnega interesa za pritožbo. V pritožbi navaja, da navedeno delno zamudno sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in navedeno delno zamudno sodbo spremeni tako, da tožničino tožbo zavrže, oziroma podrejeno, da navedeno delno zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal dela že približno deset do osem dni od osem do deset ur na dan, je v nasprotju s podatki v spisu. Sodišče prve stopnje te svoje ugotovitve ni ocenilo z vidika procesnega gradiva druge toženke, zato je navedeni zaključek preuranjen in nedokazan. Prav tako sodišče prve stopnje tudi podzakonskih predpisov ni povezalo z relevantnim procesnim gradivom, ki je v korist prve toženke. Upoštevati je treba, da sta toženki sospornika, kar pomeni, da se mora procesno gradivo druge toženke, ki je prvi toženki v korist, upoštevati tudi pri odločitvi v razmerju do prve toženke. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje vendarle upoštevati razloge v zvezi z okoliščinami, ki jih je zatrjevala druga toženka in s katerimi je slednja tudi nasprotovala tožnikovimi trditvami. Navesti bi moralo argumentirane razloge o prav vseh potrebnih elementih odškodninske odgovornosti ter temu primerno obrazložiti ustrezno pravno podlago. Tako npr. ni vsebinsko opisalo nedopustnega ravnanja, kot ene izmed predpostavk, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj odškodninske odgovornosti. Prav tako tudi ni navedlo pravne podlage, ki bi naj bila konkretna podlaga za odškodninsko odgovornost prve toženke. Manjkajo torej razlogi o odločilnih dejstvih. Pravni standard »opustitev« ni vsebinsko obrazložen, prav tako pa tudi manjkajo razlogi glede ocene »nezakonitih ravnanj«, kar pomeni, da je prvi toženki kršena pravica do pritožbe na podlagi določila 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.). Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu, kdaj je bilo tožnikovo zdravljenje končano, saj je po njenem mnenju tožbeni zahtevek že zastaran. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje ob tem kršilo določilo drugega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj je spregledalo, da je tožnik preko svoje pooblaščenke v tem delu vložil nerazumljivo in nepopolno vlogo oziroma tožbo, ki torej sploh ne vsebuje podatka, kdaj je bilo konkretno tožnikovo zdravljenje sploh zaključeno, ki je pomembno za vprašanje pravočasnosti vložene tožbe. Tožniku je odmerilo previsoko odškodnino, kar je v nasprotju z določili civilnega prava, ki opredeljujejo pravično denarno odškodnino. V večji meri bi moralo upoštevati degenerativne posledice, ki so se mu pojavile zaradi njegovega, že prej podanega, slabega zdravstvenega stanja in v ta namen angažirati izvedenca medicinske stroke. Materialnega procesnega vodstva sodišče prve stopnje sploh ni uporabilo, s čimer je poseglo v ustavno pravico do enakosti oziroma do izjave na podlagi 22. člena URS. Glede navedenih dejstev manjkajo razlogi glede izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje ZPIZ z dne 23. 9. 2008, iz katerega izhaja, da je mogoče tožnikove težave le v obsegu 50 % pripisati posledicam nezgode. Prva toženka je priglasila pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katero se sklicuje tožena stranka, ni storilo. Na podano dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V obravnavani zadevi tožnik od obeh toženk vtožuje plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu, ki se mu je pripetila dne 26. 1. 2007.

Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo zoper prvo toženko potem, ko je ugotovilo, da so bile izpolnjene vse predpostavke, ki jih ZPP v 318. členu določa za izdajo zamudne sodbe (tj. 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana). Prvi toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 21.863,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, kar je tožnik od prve toženke iz tega naslova zahteval več, pa je kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnik odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija, zato je odločitev sodišča prve stopnje, zaobsežena v 2. točki izreka, že postala pravnomočna.

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so bile v obravnavani zadevi, v razmerju do prve toženke, izpolnjene vse zakonske predpostavke za izdajo zamudne sodbe in sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki jih je le-to navedlo v obrazložitvi izpodbijane odločitve in jih ne ponavlja (stran 2 obrazložitve).

Na podano dejansko podlago, kot izhaja iz tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je svojo odločitev oprlo na določilo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.) in Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005). Glede na navedeno je zaključilo, da so v razmerju do prve toženke podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti za obravnavani škodni dogodek in, da je zato podana tudi njena odškodninska odgovornost. Odločitev sodišča prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti je pravilna, zato se v tem delu pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 2 in 3 obrazložitve). Glede na navedeno pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni navedlo razlogov o elementih odškodninske odgovornosti prve toženke ter pravne podlage za svojo odločitev. Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ne opredeli do nedopustnega ravnanja kot ene izmed odškodninskih predpostavk, saj je slednje v obrazložitvi izpodbijane odločitve, poleg citiranih določb materialnopravnih predpisov, izrecno navedlo tudi, da prva toženka kot delodajalec ni zagotovila, da bi tožnik delo opravljal z varne podlage, primerne za opravljanje dela ter skladne z določili navedene uredbe in zaključilo, da je zaradi navedenega le-ta ravnala nezakonito in v nasprotju z ZVZD, ker tožniku ni zagotovila varnih pogojev za delo.

Izpodbijana delna zamudna sodba torej vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so v izpodbijani odločitvi tudi ustrezno obrazložena. Glede na navedeno, pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ni utemeljen, prav tako pa prvi toženki niso bile kršene citirane pravice iz URS.

Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se pasivnost tožene stranke (neodgovor na tožbo) ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. To pomeni tudi, da mora tožnik v tožbi navesti vso dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Postopek za izdajo zamudne sodbe je pisen postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava.

Tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje procesno gradivo, ki ga je v spis vložila druga toženka, upoštevati tudi njej v korist, prav tako pa so pravno zmotna njena navajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje podati razloge o dejstvih, ki jih zatrjuje druga toženka. Tožnik v tožbi zahteva plačilo odškodnine solidarno od obeh toženk. Dolžniki nedeljive obveznosti so navadni in ne enotni sosporniki. Vsaka od toženk lahko proti tožniku uveljavlja svoje osebne ugovore, zato je proti obema toženkama mogoče izdati različno odločbo. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje lahko zahtevku proti obema toženkama ugodi, ali pa zavrne, če pa bi se izkazalo, da kateri od tožencev odškodninsko odgovarja, drugi pa ne, bi bila odločitev zoper vsakega od njiju različna. Toženki se torej ne štejeta za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP). Navadno sosporništvo je urejeno v 195. členu ZPP. V tem členu je določeno, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, in da njegova dejanja in opustitve ne koristijo in ne škodijo drugim sospornikom. To pomeni, da se vsak sospornik pravda samostojno. Učinki pravdnih dejanj posamezne toženke se zato ne raztezajo na drugo toženko. Nasprotne pritožbene navedbe, ki izpodbija pravilno procesno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, so zato napačne. Dokazov in navedb druge toženke sodišču prve stopnje tako ni bilo potrebno presojati, kot to zmotno meni pritožnica, saj bi to pomenilo ugotavljanje dejanskega stanja, kar v postopku izdaje zamudne sodbe ni dopustno.

Četudi je ugovor zastaranja sicer materialnopravni ugovor (na katerega sodišče tudi ne pazi samo po uradni dolžnosti), vendarle gre pri vprašanju, ali je neka terjatev zastarana, tudi za dejansko vprašanje. Zato prva toženka v pritožbi zoper zamudno sodbo, ki je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati, ne more uveljavljati ugovora zastaranja terjatve, kar posledično pomeni, da v tej smeri podan pritožbeni očitek, že iz tega razloga, ne more biti uspešen. Tožnikova tožba zaradi pomanjkljive trditvene podlage v navedeni smeri pa tudi ni nepopolna (108. člen ZPP), saj bi bil tožnik dolžan v tej smeri dopolniti svoje navedbe šele po podanem ugovoru zastaranja.

Prva toženka v pritožbi neutemeljeno graja tudi samo višino prisojene odškodnine. Tožnikov tožbeni zahtevek je namreč glede na podano trditveno podlago v tožbi tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljen, in sicer najmanj v višini prisojenega zneska. Tožnikov zahtevek za povrnitev negmotne škode ima pravno podlago v 179. členu in 182. členu OZ, za povrnitev gmotne škode pa v 174. členu OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škode, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Glede na zatrjevani obseg škode je tožniku utemeljeno odmerjena odškodnina najmanj v prisojeni višini, torej v višini 11.999,28 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti,v višini 1.499,91 EUR za strah in v višini 6.999,58 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, upoštevajoč pri tem vsa merila iz drugega odstavka 179. člena OZ. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo tudi odškodnino iz naslova povrnitve premoženjske škode za tujo nego in pomoč v višini 1.365,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku znesek 21.863,77 EUR, je torej materialnopravno pravilna. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s to odločitvijo le sklicuje (stran 3 do 5 obrazložitve izpodbijane delne zamudne sodbe).

Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bil tožnik že prej slabega zdravstvenega stanja in da bi moralo slednje podati tudi razloge glede izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje ZPIZ z dne 23. 9. 2008, iz katerega izhaja, da je mogoče pri tožniku posledice le v obsegu 50 % pripisati nezgodi, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč te okoliščine pri svoji odločitvi upoštevalo in iz tega razloga tožniku prisodilo nižjo odškodnino. Glede na to, da navedeno delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija samo prva toženka, njen zavrnilni del (2. tč. izreka) ni predmet pritožbenega preizkusa. Kljub temu pa pritožbeno sodišče pripominja, da je treba pri ugotavljanju, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ugotoviti le, da dejstva na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče v tem postopku ne izvaja dokaznega postopka, ampak samo oceni skladnost dokazov s trditvami in ne ocenjuje predloženih dokazov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi delno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ob upoštevanju predloženega izvedenskega mnenja invalidske komisije in predložene zdravstvene dokumentacije. Na tej osnovi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se del zdravljenja in bolečin, ki se nanašajo na poškodbe, nastale pri nesreči pri delu, nanaša na zdravljenje bolezni, da je od 14. 5. 2007 dalje bilo zdravljenje posledica bolezni in ne več poškodbe pri delu, prav tako se je pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oprlo na izvedeniško mnenje invalidske komisije prve stopnje ipd.. S tem je že presodilo, da utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dokazov, na katere je tožnik opiral svoj zahtevek, in je tako že napravilo dokazno oceno, kar pa je v nasprotju z navedenim določilom. Ob ugotovitvi, da je tožba sklepčna ter da je dokaz v nasprotju s trditvijo tožnika, bi moralo sodišče v tem delu izpeljati kontradiktoren postopek in o zadevi meritorno odločiti. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje tožnikove trditve v tem delu štelo kot nedokazane, v posledici česar mu je prisodilo tudi nižjo odškodnino, kar pa je prvi toženki gotovo v korist, zato v tej smeri podan pritožbeni očitek ni utemeljen.

V postopku izdaje zamudne sodbe sodišče dokaznega postopka ne izvaja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišča prve stopnje v predmetnem postopku za presojo višine zahtevane odškodnine angažirati izvedenca medicinske stroke. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka glede materialnega procesnega vodstva (286.a člen ZPP), prvi toženki pa tudi niso bile kršene pravice, na katere se sklicuje v pritožbi.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prve toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 609/2011
• VDSS sklep Pdp 739/2011
• VDSS sodba Pdp 889/2011