VDSS sodba Pdp 136/2009

Jedro

Delodajalec sme ob ugotavljanju, ali obstoji utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, upoštevati izjavo delavca, ki jo pridobi v postopku zbiranja informacij v zvezi z morebitnim nepravilnim ravnanjem. Tako pridobljena izjava pa ne more nadomestiti zagovora, ki ga je dolžan delavcu omogočiti po predhodno pravočasno in pravilno vročenem pisnem vabilu na zagovor, ki mora vsebovati obrazložen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je v 1. toči izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in jo je razveljavilo. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je ugotovilo, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo 27. 6. 2008 in ji še traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ji priznati za čas od 27. 6. 2008 dalje vse pravice iz delovnega razmerja, ji vpisati manjkajočo delovno dobo za čas od 27. 6. 2008 dalje v delovno knjižico, ji za navedeno obdobje obračunati še neizplačane plače za polni delovni čas od bruto zneskov, od bruto zneska neizplačanih plač odvesti prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto zneske neizplačanih plač pa plačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska plače 18. v mesecu za pretekli mesec v plačilo, do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 1.020,77 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 4. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavo. V pritožbi navaja, da se izjava tožnice z dne 30. 5. 2008 lahko upošteva kot dokaz. Delodajalec se ni dolžan držati določb Zakona o kazenskem postopku, v zvezi s katerim se izjave osumljenih, podane brez zagovornika oziroma brez ustreznega pouka o pravicah osumljenca, ne morejo upoštevati oziroma se morajo izločiti iz spisa. Tožena stranka je prepričana, da zakonodajalec v okviru tretjega odstavka 83. člena ZDR ni imel v mislih tega, da delodajalec v okviru faze raziskovanja določene kršitve ne bi smel opravljati razgovorov z glavnimi akterji oziroma da kršitelji v zvezi s tem ne bi smeli dajati izjav v smislu priznanja. Ne glede na predhodno pridobljeno izjavo s strani tožnice je tožena stranka tožnici omogočila zagovor in ji predočila vsa dejstva in dokaze, ki jo obremenjujejo. V izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi so navedeni vsi znaki kaznivega dejanja, tožena stranka pa ni bila dolžna sama podati pravno kvalifikacijo neke kršitve. Sodišče prve stopnje je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica vzela denar iz blagajne. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožnica 28. 4. 2008 sama opravila inventuro filatelističnih znamk in ugotovila velik manjko. Ni ji jasno, zakaj naj bi tožnica plačala manjkajoče znamke D, če v skladu z njeno ugotovitvijo v inventuri niso manjkale. Tožnica tako sploh ni mogla vedeti, da znamke manjkajo, saj z njimi po 28. 4. 2008 ni imela več opravka. Ne gre spregledati, da je tožnica v postopku velikokrat spreminjala svoje izjave za potrebe tega postopka, s čimer ji je očitno uspelo prepričati sodišče. Nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnica po 28. 4. 2008 ni imela več opravka s filatelijo, iz česar izhaja edini možni zaključek, da je lahko samo ona vedela, da so znamke D sporne. V postopku je bila ugotovljena še ena nepravilnost in sicer ta, da je tožnica lažno predlagala izdajo računa na PGD ... Res je, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na tej nepravilnosti ni temeljila, vendar pa sodišče ne bi smelo mimo tega, da tožnici ne gre zaupati. Poleg tega je tudi priča D. P. izpovedala, da po odhodu tožnice ni bilo ugotovljenih nobenih mankov več.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 26. 6. 2008 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je ugotovila, da je tožnica odgovorna za primanjkljaj v znesku 102,6 EUR v vrednotnični blagajni P., ki je nastal tako, da je tožnica 28. 4. 2008, ko je delala na pisemskem okencu te pošte, vzela iz blagajne 102,6 EUR od prodaje filatelističnih znamk. Ta primanjkljaj je tožnica pokrila šele 29. 5. 2008 tako, da je svoji sodelavki, ki je takrat delala na pisemskem okencu s filatelističnimi znamkami, izročila denar v znesku 102,6 EUR s spiskom znamk in naročilom, naj ji za znamke izda račun, ki se glasi na PGD ... Tožena stranka je v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila tudi, da nadaljnje sodelovanje s tožnico pri delu, kjer se zahteva polna odgovornost za zaupana denarna sredstva, ni več mogoče.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo, posledično pa je ugodilo tudi njenemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, ker je zaključilo, da tožena stranka tožničine izjave, ki jo je ta podala 30. 5. 2008 (A3), pri odločanju o tem, če so bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne bi smela upoštevati kot dokaz. Poleg tega je ugotovilo, da tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla vseh znakov kaznivega dejanja, razen tega pa tožena stranka ni dokazala, da je denar iz blagajne vzela tožnica in to prav 28. 4. 2008. Tako je tožena stranka dokazala zgolj primanjkljaj v blagajni, ne pa kako je do njega prišlo oziroma kdo je zanj odgovoren. Ugotovilo je, da iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhajajo niti vsi znaki kaznivega dejanja tatvine, niti zatajitve niti poneverbe, ki jih je tožena stranka navajala v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Očitana kršitev bi morda lahko nakazovala kvečjemu na kaznivo dejanje neupravičene uporabe, vendar pa znakov kaznivega dejanja sodišče ne sme in ne more iskati samo, saj morajo biti ti navedeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče v pretežni meri soglaša s pravnimi zaključki in ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožena stranka v tožničini tožbi pravilno označena. Dejstvo, da je tožnica v tožbi poleg pravilne označbe tožene stranke navedla naslov njene poslovne enote v ..., ne pa naslov sedeža v ..., ni bil razlog za zavrženje tožbe, kot je to v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala tožena stranka.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi smela upoštevati tožničine izjave z dne 30. 5. 2008 zato, ker ji prej ni bilo vročeno pisno vabilo z obrazloženim razlogom za nameravano odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti ji ni bil zagotovljen razumni rok, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni (člen 83/2 ZDR). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka to izjavo tožnice pridobila v fazi zbiranja podatkov v zvezi z ugotavljanjem primanjkljaja v blagajni za opravljanje poštnih storitev in ostalih storitev ter prodajo blaga pri P. Poleg tožničine izjave je tožena stranka pred oblikovanjem uradnega zaznamka v zvezi s tem primanjkljajem, ki ga je dne 4. 6. 2008 sestavil inšpektor notranje kontrole pri toženi stranki I.D. (A5), pridobila še pisne izjave nekaterih drugih delavk pri toženi stranki (P.M., A.Š. in M.L. (A3, A4). Noben predpis ne prepoveduje delodajalcu, da bi pri ugotavljanju, če obstaja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, upošteval izjavo delavca, ki jo delodajalec pridobi v postopku zbiranja informacije v zvezi z morebitnim nepravilnim ravnanjem tega delavca. Tako pridobljena izjava pa ne more nadomestiti zagovora, ki ga je delodajalec delavcu dolžan omogočiti skladno s členom 83/2 ZDR po predhodno pravočasno in pravilno vročenem pisnem vabilu na zagovor, ki mora vsebovati obrazložen razlog nameravane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora na podlagi vseh razpoložljivih dokazov, vključno z delavčevim zagovorom (če ga ta poda) ugotoviti, če je delavec očitano dejanje storil, če je to dejanje takšne narave, da predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (člen 111/1 ZDR) in če so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR. Vse navedeno pa je podvrženo tudi sodni presoji, če delavec izpodbija podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče mora v dokaznem postopku med drugim oceniti tudi dokaze, ki jih je delodajalec upošteval kot podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi dokaze, ki so v prid delavcu in sicer ne glede na to, če so bili ti zbrani v postopku zbiranja informacij v zvezi s kršitvijo pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, za katero je bilo kasneje pri delodajalcu ugotovljeno, da jo je delavec storil in ki je takšne narave, da predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče pa se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka kljub tožničini izjavi z dne 30. 5. 2008 ni dokazala, da je tožnica 28. 4. 2008 vzela denar iz blagajne, čeprav je bilo dokazno breme za to na toženi stranki (člen 82/2 ZDR). Tožnica je namreč že na zagovoru pri toženi stranki dne 18. 6. 2008 (A8) izrecno in nedvoumno zanikala, da bi vzela denar ali znamke, sporno izjavo, ki so jo oblikovali skupaj inšpektor notranje kontrole, upravnica in tožnica, natipkala pa jo je upravnica, pa je podpisala zato, ker ji je inšpektor pojasnil, da morajo nekaj napisati in da se bo vse uredilo. Na podlagi vseh izvedenih dokazov vključno s tožničino izpovedbo je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v postopku ni bilo dokazano, da bi tožnica vzela denar in to prav 28. 4. 2008 (kar je navedeno v sporni izjavi). Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je manko denarja odkrila prav tožnica ob inventuri in to prav na dan 28. 4. 2008, pri čemer je inventurne podatke posredovala nadrejenim, ker je nato odšla na koriščenje letnega dopusta. Tožena stranka drugih dokazov, ki bi bremenili tožnico glede očitane kršitve (razen že omenjene sporne izjave z dne 30. 5. 2008 in v zvezi s to izjavo izvedenih dokazov) ni predložila. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da zbuja dvom v verodostojnost oziroma resničnost zapisanega v sporni izjavi tudi dejstvo, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da tožnica že od 20. 1. 2008 dalje ni bila več blagajnik PGD ... in da v blagajni tega društva ni bil ugotovljen noben primanjkljaj oziroma da tožnica po izteku mandata blagajnika pri društvu ni opravljala nikakršnih poslov oziroma blagajniških opravil (A9, izpovedba priče J.Z.). V sporni izjavi z dne 30. 5. 2008 je namreč navedeno, da si je tožnica denar od prodaje znamk v višini 102,6 EUR zadržala za kritje primanjkljaja v blagajni PGD ...

V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalcu v takšni odpovedi ni potrebno navesti točno določenega člena kaznivega dejanja, mora pa navesti vse znake kaznivega dejanja (tako tudi sodba VS RS opr. št. VIII Ips 138/2007 z dne 25. 8. 2008 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 541/2005 z dne 31. 8. 2006). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti očitana kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja opredeljena tako, da iz opisa te kršitve izhaja konkretno očitano ravnanje delavca in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Tožena stranka je kršitev tožnice, ki je bila podlaga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, opisala na zadnji, 5. strani. V tem opisu je navedeno, da je tožnica odgovorna za primanjkljaj 102,6 EUR, ki je nastala tako, da je tožnica dne 28. 4. 2008, ko je delala na pisemskem okencu vzela iz blagajne 102,6 EUR od prodaje filatelističnih znamk. Nastali primanjkljaj je pokrila sama šele 29. 5. 2005 tako, da je sodelavki M.L., ki je takrat delala na pisemskem okencu s filatelističnimi znamkami, izročila denar 102,6 EUR s spiskom znamk in naročilom, naj ji za znamke na spisku izda račun, ki se glasi na PGD ... Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz opisane kršitve ne izhajajo niti vsi znaki kaznivega dejanja tatvine (člen 211 Kazenskega zakonika RS, ki je veljal v spornem obdobju; KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.) niti zatajitve (člen 215 KZ) niti poneverbe (člen 245 KZ), prav tako pa iz opisa ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ. Tako iz opisa očitane kršitve ne izhaja namen protipravne prilastitve oziroma protipravnost prilastitve kot tudi ne neupravičena uporaba zneska 102,6 EUR, zaradi česar je tudi iz tega razloga izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da so v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeni vsi znaki kaznivega dejanja oziroma da je očitano ravnanje tožnici dokazano z njeno izjavo z dne 30. 5. 2008. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je tožničino ravnanje izkazano tudi z dejstvom, da je tožnica znesek primanjkljaja 29. 5. 2008 vrnila. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je na strani 5 izpodbijane sodbe pojasnilo, kateri razlogi so tožnico vodili k temu, da je znesek 102,6 EUR plačala toženi stranki. Glede pritožbenega očitka tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka ni upoštevalo dejstva, da je tožnica lažno predlagala izdajo računa za PGD ..., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbena navedba tožene stranke irelevantna, saj tožnici zaradi navedenega izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je nepomembna tudi pritožbena navedba tožene stranke, v kateri se sklicuje na izpovedbo priče D.P. o tem, da po odhodu tožnice pri toženi stranki primanjkljajev niso več zaznali. To dejstvo na nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima nobenega vpliva.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se ta individualni delovni spor uvršča med individualne delovne spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka že na podlagi 5. točke 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004). Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške postopka (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 232/2008
• VDSS sodba Pdp 1160/2008
• Sodba in sklep VIII Ips 84/2007