VDSS sklep Pdp 500/2009

Jedro

Iz navedb v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in za plačilo terjatev iz delovnega razmerja, ker tožnica ni navedla, da je sodno varstvo uveljavljata v tridesetdnevnem roku od prenehanja obstoja delovnega razmerja, zaradi česar niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Z izdajo takšne sodbe je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 15. 4. 2008 do 15. 6. 2008 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo in izplačati plačo v znesku 1.600,00 EUR in od ustreznega zneska obračunati vse prispevke in davke, vse v roku 15-ih dni, da ne bo izvršbe (prvi odstavek 2. točke izreka) ter drugačen tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 2. točke izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka in v laični pritožbi navaja, da je bila tožeča stranka zanesljiva in so ji zaupali, ter ji tudi posojali denar, ker je tožena stranka verjela, da ga bo oddelala. Tožeča stranka je delala pri toženi stranki 108 ur in ne 400 ur, kakor je navajala v tožbi. Dogovorili sta se, da bo celoten dolg oddelala kot hišna pomočnica, in sicer po v urni postavki 3,20 EUR. Tožeča stranka se je namreč pri direktorici osebno zadolžila v višini 1.364,40 EUR in po navedbah tožene stranke ni bila s toženo stranko (firmo) nikoli povezana. Navaja, da se na pozive sodišča ni odzvala zaradi svoje prezaposlenosti in goljufije tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo. Ugodilo je tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 15. 4. 2008 do 15. 6. 2008 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo in izplačati plačo v znesku 1.600,00 EUR neto.

Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, to pomeni, da morata biti ob prvih dveh pogojih (iz 1. in 2. točke 1. odstavka 318. člena ZPP) podana tudi dodatna pogoja: da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka). Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je po določbi 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP sklepčnost tožbenega zahtevka. Če ta pogoj ni izpolnjen, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (te kršitve tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja). Vendar sklepčnost tožbenega zahtevka ni samo pogoj za izdajo zamudne sodbe, ampak pomeni tudi, da mora iz tožbenih navedb (in predloženih dokazov) izhajati tako utemeljenost kot neutemeljenost tožbenega zahtevka. Zamudna sodba je po 318. členu ZPP namreč na podlagi sklepčnega zahtevka lahko tako ugodilna kot zavrnilna.

Iz tožbenih navedb, katerih resničnost se v primeru zamudne sodbe predpostavlja, izhaja, da med strankama pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, zato tožeča stranka pogodbe ni mogla predložiti. Navedla je, da je pri toženi stranki delala po 200 ur mesečno, v tožbi pa tudi predlagala zaslišanje konkretnih prič, ki bi to potrdile. Uveljavljala je obstoj delovnega razmerja za čas od 15. 4. 2008 do 15. 6. 2008 z vsemi pravicami iz dela in po delu in v tožbi predložila kot dokaz tudi poziv toženi stranki z dne 10. 10. 2008, ko je od tožene stranke zahtevala odpravo kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je v skladu z določbo 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) med strankama obstajalo delovno razmerje, ker se je tožeča stranka vključila v organiziran proces tožene stranke in opravljala delo po njegovih navodilih ter je obstajal dogovor o plačilu za delo. Ker pisna pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, se na podlagi 16. člena ZDR domneva, da delovno razmerje obstoji, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtožuje ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 15. 4. 2008 do 15. 6. 2008. Uveljavljanje obstoja delovnega razmerja pomeni uveljavljanja obstoja pogodbe o zaposlitvi. Prenehanja opravljanja dela ob zatrjevanju, da je šlo za dejansko delovno razmerje, pomeni tudi prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Dokler (delovno) razmerje še traja, bi tožeča stranka lahko na podlagi 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR zahtevala od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa delovno razmerje že preneha, bi tožeča stranka morala uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR, torej v 30-ih dneh od dneva, ko je zvedela za kršitev pravic. Zatrjevano delovno razmerje je tožnici po navedbah v tožbi prenehalo dne 15. 6. 2008, s tem, da so ji bile s tem kršene njene zatrjevane pravice, tožba pa je bila vložena dne 28. 10. 2008. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tožeča stranka prekluzivnih rokov, določenih v 3. odstavku 34. člena ZDR ne more obiti tako, da po prenehanju delovnega razmerja (15. 6. 2008) na toženo stranko naslovi zahtevek za odpravo kršitev (10. 10. 2008) in si s tem odpre pot za sodno varstvo.

Prvi odstavek 318. člena ZPP določa, da kadar tožena stranka v roku ne odgovori na tožbo, sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni v citirani določbi navedeni pogoji, med katerimi je tudi, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Iz tožbe ni razvidno, da bi tožnica uveljavljala sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR. Na obstoj te procesne predpostavke mora sodišče ves čas paziti po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob pravilni uporabi materialnega prava iz dejstev navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). V primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če jo tožeča stranka v tem roku ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (3. odstavek 318. člena ZPP). Sodišče pa ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (4. odstavek 318. člena ZPP).

Ker je tožničina tožba nesklepčna, niso bili podani pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je tako storilo bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko stanje v nakazani smeri in v kolikor bo ugotovilo, da na strani tožeče stranke niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, bo ob upoštevanju 1. odstavka 274. člena ZPP moralo s sklepom tožbo zavreči, v nasprotnem primeru pa bo izdalo zamudno sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri predhodnem preizkusu tožbe glede ugotavljanja pogojev za zavrženje tožbe, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi določbo 2. odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 485/2015
• VSL sodba I Cp 627/2011
• VDSS sodba Pdp 959/2010