<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 1020/2009

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2009:PDP.1020.2009
Evidenčna številka:VDS0004965
Datum odločbe:11.11.2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - izostanek s poravnalnega naroka - sklepčnost tožbe

Jedro

Kadar sodišče ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker toženec ni pristopil na poravnalni narok, pri preizkusu sklepčnosti tožbe upošteva le navedbe v tožbi in tožbi priložene listine, ne sme pa upoštevati navedb v odgovoru na tožbo in dokazov, ki so priloženi odgovoru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku pri tožencu delovno razmerje ni prenehalo 30. 4. 2008, temveč 11. 3. 2009 (1. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto plačo in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim zavodom in službam izplača neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti plače v plačilo do izplačila (2. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku izplača regres za letni dopust za leto 2007 v višini 617,59 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2007 (3. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2008 izplača sorazmerni del v višini 188,843 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob 30. 4. 2009 dalje do plačila (4. točka izreka). Nadalje je tožencu naložilo, da tožniku iz naslova nadur izplača znesek v višini 742,41 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2008 dalje do plačila (5. točka izreka) in da mu iz naslova plače za mesec april 2008 plača neto znesek v višini 531,02 EUR, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim zavodom in službam od bruto zneska 924,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2008 dalje do plačila (6. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 575,60 EUR in jih nakaže na transakcijski račun sodišča prve stopnje (7. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je tožnik pri tožencu v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami iz dela in po delu in da je tožena stranka s tožnikom dolžna skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki ustreza zdravstvenim sposobnostim in delovnim zmožnostim tožnika.

Zoper takšno zamudno sodbo se toženec pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zamudno sodbo izdalo, ker se toženec ni udeležil poravnalnega naroka. Iz spisa je razvidno, da je tožencu vabilo na poravnalni narok sodišče prve stopnje vročalo na naslov ..., da je nekatera druga pisanja pošiljalo tudi na naslov ..., iz poslovnega registra pa je razvidno, da ima toženec sedež na naslovu X cesta. Sodišče prve stopnje vabila na poravnalni narok tako ni vročalo na dejanskem naslovu toženca in zato toženec ni bil pravilno vabljen na poravnalni narok, ki je bil razpisan za 15. 9. 2009. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je eden od zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe, da je bil toženec na poravnalni narok pravilno vabljen. V tej zadevi je tožnik že na naroku 26. 3. 2009 predlagal izdajo zamudne sodbe, vendar je sodišče prve stopnje ni izdalo, saj je na podlagi poizvednice ugotovilo, da toženec vabila ni prejel. Tožnik je s pripravljalno vlogo modificiral tožbeni zahtevek, sodišče pa je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo takšnemu modificiranemu tožbenemu zahtevku. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker modifikacija tožbenega zahtevka tožencu ni bila pravilno vročena. Iz navedb tožnika v tožbi ne izhaja utemeljenost zahtevkov niti po temelju niti po višini. Tožnik ni predložil podlag za svoj zahtevek, zato ga sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti. Iz listin, ki jih je toženec priložil odgovoru na tožbo, izhaja, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je tako v pisni obliki potrdil, da do toženca nima nobenih zahtevkov oziroma da ima toženec poravnane vse obveznosti. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer izpodbija celotno zamudno sodbo, vendar je očitno, da toženec ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela zamudne sodbe, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo le v njenem ugodilnem delu.

Z navedbo, da mu vabilo na poravnalni narok ni bilo pravilno vročeno, toženec smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 339. člena ZPP. Ta določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo. Osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe, v primeru, ko toženec ne pride na poravnalni narok, pa je, da je bil toženec na poravnalni narok pravilno vabljen. Vendar pa zgolj zato, ker je bilo vabilo tožencu vročeno na naslov, ki ga je sam navedel v odgovoru na tožbo, to je na naslov …., ni mogoče šteti, da vabilo tožencu ni bilo pravilno vročeno. Iz spisa je namreč razvidno, da je bilo 18. 8. 2009 tožencu na tem naslovu vročeno vabilo za poravnalni narok, ki je bil razpisan za 15. 9. 2009. Na vročilnici je kot prejemnik podpisan P., zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil toženec na poravnalni narok pravilno vabljen.

Pač pa ima toženec prav, ko navaja, da ni izkazano, da mu je bila vročena prva pripravljalna vloga tožnika z dne 4. 12. 2008, s katero je tožnik modificiral tožbeni zahtevek. Ta nepravilnost bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane zamudne sodbe, če bi sodišče prve stopnje s to sodbo v resnici odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku. Vendar pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo odločilo le o tistem tožbenem zahtevku, ki ga je tožnik postavil že s tožbo, saj je tožnik s prvo pripravljalno vlogo v „ modificiranem“ tožbenem zahtevku povsem po nepotrebnem ponovil vseh prvih sedem točk tožbenega zahtevka iz tožbe, nato pa je kot 8. točko tožbenega zahtevka podal povsem nov zahtevek za razveljavitev sporazuma o razveljavitvi delovnega razmerja z dne 30. 4. 2008 in potrdila z dne 30. 4. 2008. Ta nov zahtevek seveda ni nobena modifikacija, ampak sprememba tožbe, za katero bi bilo potrebno soglasje toženca. Vendar pa o tej spremembi sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo ni odločalo, tožnik pa ni zahteval izdaje dopolnilne zamudne sodbe, zato sicer evidentno nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi s to prvo pripravljalno vlogo ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane zamudne sodbe. Tožnik s tem, da je v pripravljalni vlogi povsem po nepotrebnem še enkrat povzel zahtevek iz tožbe, tožencu ni odprl novega roka za odgovor na tožbo. Tak nov rok je bil odprt le za nov zahtevek za razveljavitev sporazuma o razveljavitvi delovnega razmerja in za razveljavitev potrdila, vendar pa tako spremenjena tožba tožencu ni bila vročena v odgovor, sodišče pa o njej tudi ni odločilo.

Ob ugotovitvi, da pravilno vabljeni toženec ni pristopil na poravnalni narok, razpisan za 15. 9. 2009, je sodišče prve stopnje moralo preizkusiti, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Drugi odstavek 282. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda zamudno sodbo, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride tožena stranka, čeprav je odgovorila na tožbo.

Toženec se neutemeljeno sklicuje na to, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati odgovoru na tožbo priložene listine, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Kadar sodišče ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker toženec ni pristopil na poravnalni narok, takrat pri preizkusu sklepčnosti tožbe lahko upošteva le navedbe v tožbi in tožbi priložene listine, ne sme pa upoštevati odgovora na tožbo in tudi ne dokazov, ki so priloženi temu odgovoru. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo zgolj na listine, ki jih je predložil tožnik. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno vse navedbe tožnika iz tožbe šteti za resnične.

Tako je sodišče prve stopnje za resnično moralo šteti, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri tožencu, da ga je toženec 6. 5. 2008 nagnal z dela, da je zadnjo plačo prejel za marec 2008, da je opravil 219 neplačanih nadur in da je vrednost opravljenega nadurnega dela znašala 3.390,00 EUR, da je tožnikova plača v oktobru 2007 znašala 924,22 EUR bruto oziroma 531,02 EUR neto, da ni prejel regresa za letni dopust za leto 2007 in tudi ne sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008.

Ob takšni trditveni podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožba sklepčna le za čas do 11. 3. 2009, saj je tožnik tožbi priložil dovoljenje za zaposlitev (priloga A/2) z veljavnostjo od 12. 3. 2008 do 11. 3. 2009, zaradi česar je sodišče prve stopnje s pravnomočnim delom utemeljeno zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova ugotovitve delovnega razmerja za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je za čas veljavnosti dovoljenja za zaposlitev tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja. Glede na navedbe v tožbi (tožnik v tožbi navaja, da ga je toženec preprosto nagnal z dela) ni moglo šteti, da bi tožniku delovno razmerje pred tem datum prenehalo na zakonit način. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na določbe 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ki določa postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ter 81. člen ZDR, ki določa dopustne razloge za odpoved.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob trditvi, da tožnik ni prejel regresa za letni dopust za leto 2007 in sorazmernega dela regresa za leto 2008, tožniku dosodilo vtoževana zneska iz tega naslova. V skladu z drugim odstavkom 12. člena Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresom za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006), je regres za letni dopust v letu 2007 znašal najmanj 148.000,00 SIT, kar je ob tečaju 239,640 SIT za en EUR znašalo vtoževanih 617,59 EUR. Tudi dosojeni sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2008 v višini 188,843 EUR je ustrezen glede na določbo prvega odstavka 21. člena Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (KPPI, Ur. l. RS, št. 62/2008). Ta namreč določa, da regres za letni dopust v letu 2008 znaša najmanj 665,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je glede na tožbene trditve, ki jih je moralo šteti za resnične, tožniku utemeljeno dosodilo tudi vtoževani znesek iz naslova opravljenih nadur in znesek plače za april 2008, ko je tožnik sicer delal, pa po navedbah tožbe ni dobil plače in sicer v višini, ki je enaka plači, ki jo je tožnik prejel za oktober 2007.

Postavlja se sicer vprašanje, ali na sklepčnost tožbe lahko vplivajo navedbe v prvi pripravljalni vlogi tožnika, saj v njej tožnik izpodbija sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 30. 4. 2008, vendar navedbe o vsebini tega sporazuma, ki je za tožnika sicer sporen, ne morejo povzročiti, da bi tožba postala nesklepčna. Pogodba o zaposlitvi, ki naj bi sporazumno prenehala veljati, se namreč lahko nanaša le na dovoljenje za zaposlitev, ki se je izteklo 11. 3. 2008, tožnik pa je bil po tem datumu znova v delovnem razmerju pri tožencu na podlagi novega delovnega dovoljenja in nove pogodbe o zaposlitvi. Celo če bi bil sporazum v resnici sklenjen, bi se ta nanašal na pogodbo o zaposlitvi, ki je v času njegove sklenitve že prenehala veljati in je celo po trditvah toženca takrat že bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, ki pa ni bila odpovedana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZPP člen 282, 282/2, 318.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3NjI4