VDSS sklep Pdp 225/2010

Jedro

Sodišče v primeru izostanka odgovora na tožbo, če je tožba nesklepčna, tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. V konkretnem primeru opisana določba ne pride v poštev, ker nesklepčnosti tožbe, ki je v tem, da je zamujen prekluzivni rok za njeno vložitev, ni mogoče odpraviti. Tožbeni zahtevek se zato po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (prvi odstavek izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka).

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik. Navaja, da ne more najeti odvetnika, saj je nezaposlen in je oproščen plačila sodne takse za pritožbo. Toženec ga je nagnal z dela, ker je zahteval plačilo za nazaj. Tožnik navaja, da je bila dolga pot za pridobitev brezplačne pravne pomoči, češ da odvetniki neradi sprejemajo tožbe, pri katerih ne plačuje stranka, ampak država. Tožnik se počuti dvakrat ogoljufanega, saj se mu je zgodila krivica, sodišče prve stopnje pa ni zaslišalo „dolžnika malega tajkuna“, ki redno zaposluje delavce na črno. Sodišče prve stopnje navaja, da se prijava zaradi neplačila poda v roku 30 dni, tožnik pa se sprašuje, kako naj on kot delavec to ve, saj ni obiskoval Pravne fakultete in ga tudi ostali državni organi niso opozorili na rok za vložitev tožbe. Tožnik prosi, da pritožbeno sodišče zadevo še enkrat obravnava.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Toženec na tožbo ni odgovoril, zato je sodišče prve stopnje moralo preizkusiti, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. V tem okviru je moralo ugotoviti tudi, ali je izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, to je, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Iz tožbenih navedb dejansko izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu že prenehalo in da tožnik zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje (tožnik zahteva, da se tožencu naloži, da z njim sklene delovno razmerje za čas od 19. 10. 2007 do 20. 2. 2008 in mu za ta čas obračuna in izplača plače). Denarni del tožbenega zahtevka je tako vezan na predhodno ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pri preizkusu sklepčnosti tožbenega zahtevka moralo upoštevati določbo tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ki določa prekluzivni rok za uveljavljanje sodnega varstva. V skladu s citirano določbo delavec pred pristojnim delovnim sodiščem lahko samo v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca.

Iz tožbenih navedb je razvidno, da je toženec 20. 2. 2008 tožnika nagnal zdela (do tega dne tožnik tudi zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja in izplačilo plač), zato je s tem dnem tudi začel teči 30-dnevni prekluzivni rok, v katerem bi tožnik moral vložiti tožbo. Eventualni zapleti pri odobritvi brezplačne pravne pomoči tega roka ne morejo podaljšati. Tožnik je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil 11. 3. 2009, odobrena pa mu je bila 26. 5. 2009.

V skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP sodišče v primeru nesklepčnosti tožbe tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Vendar pa v konkretnem primeru ta določba ne pride v poštev, saj nesklepčnosti tožbe, ki je v tem, da je zamujen prekluzivni rok za njeno vložitev, ni mogoče odpraviti. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo četrtega odstavka 318. člena ZPP o tem, da sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bo mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru sicer ne pride v poštev zavrnitev tožbenega zahtevka, saj je bilo tožbo potrebno zavreči, zaradi poteka prekluzivnega roka, v katerem bi morala biti vložena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1877/2009
• VDSS sodba Pdp 1004/2010
• VSL sodba in sklep I Cp 1855/2009