VSL sodba I Cp 2904/2009

Jedro

Razlika glede presoje dobrovernosti posesti med ODZ in ZTLR na eni strani in SPZ na drugi strani je očitna. Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Po SPZ pa je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj bil v upravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik nepremičnin parc. št. 1322/35 – njiva v izmeri 261 m2 in parc. št. 1322/36 – njiva v izmeri 190 m2, obe vpisani pod vl. št. 734 k.o. L. Toženec je dolžan tožniku izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč bremen prost zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice pri navedenih nepremičninah na ime tožeče stranke. Glede stroškov postopka je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 927,24 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker pri odločitvi ni upoštevalo navedb toženca iz odgovora na tožbo o tem, da tožnik ni bil dobroveren, ker je zemljišče uporabljal z njegovim dovoljenjem, kar je potrdil ob zaslišanju toženec sam, pa tudi njegov sin N. Nadalje pritožnik meni, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je bil tožnik dobroveren, kar je pogoj za priposestvovanje. Sodišče tudi ni ugotovilo, kdaj je začela teči priposestvovalna doba in kdaj je iztekla, saj je le navedlo, da je zemljišče vedno užival tožnik in pred njim njegovi predniki. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj bi pri odločitvi moralo uporabiti določbe ZTLR in ne SPZ. Za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem po SPZ je potrebna dobra vera, lastniška posest in potek časa. Ob definiciji 1. odstavka 27. člena SPZ je dobroverni lastniški posestnik le tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari. Glede na to, da iz zemljiške knjige izhaja, da je toženec lastnik, tožnik ni mogel biti v dobri veri. Ker je toženec uporabljal sporni nepremičnini z dovoljenjem zemljiškoknjižnega lastnika, ni pogojev za priposestvovanje. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnik postal lastnik, je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik se tudi ne strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da izpoved toženca in pričevanja prič, katerih zaslišanje je predlagal, niso verodostojna. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da se javna pot ni prestavljala, saj je bila v letu 1980 bolj južno, kot je sedaj. Pot je sedaj tudi širša, zato se je morala prestaviti v katastru.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da sta bili sporni nepremičnini vedno v posesti B., ki so ju uživali v prepričanju, da sta njihovi, saj jim posesti nihče ni branil, glede uporabe nikoli ni bilo spora niti s tožencem, niti z njegovim posestnim prednikom, obe parceli pa predstavljata del večjega kompleksa tožnikovih zemljišč, katerih obdelava je bila vedno enotna. V naravi ta kompleks zemljišč leži desno od javne poti št. 2430 k.o. L., gledano v smeri od jugovzhoda proti severozahodu, ki na istem mestu obstaja več čas, saj se trasa poti ni premikala, razen kolikor se je v zadnjem času razširila. Ostala toženčeva zemljišča ležijo na drugi strani javne poti in jih toženec oddaja v najem. Do spora med pravdnima strankama zaradi lastništva parcel, ki sta predmet tožbenega zahtevka, je prišlo v letu 2007, ko je bilo ob priliki določitve meje med javno potjo in sosednjimi zemljišči ugotovljeno, da del zemljišča, ki sega desno od javne poti, gledano od jugovzhoda proti severozahodu, predstavlja parceli št. 1322/35 in 1322/36, ki sta po zemljiškoknjižnih podatkih v lasti toženca, kot svoji pa ju je užival tožnik.

Sodišče prve stopnje je zaključek o zgoraj navedenih dejanskih ugotovitvah sprejelo na podlagi skrbne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena, temelječa na določbi 8. člena ZPP, je po presoji pritožbenega sodišča življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva, zato nima pomislekov glede njene pravilnosti. Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti glede presoje verodostojnosti in prepričljivosti izpovedi posameznih strank in prič. Ob nespornem dejstvu, da so B. uporabljali sporna zemljišča, najbližja mejaša pa sta potrdila, da so B. vedno obravnavali kot lastnike in ne kot najemnike, je ocena prvostopnega sodišča o neprepričljivosti izpovedi toženca in pričevanja njegovega sina ter nekaterih prič, zaslišanih na predlog toženca, pravilna. Toženec sam je povedal, da se do leta 2007 s spornim zemljiščem ni nič dogajalo, da je tožniku dovolil uporabo spornega zemljišča pred kakimi tremi leti, ob nakupu kmetije v letu 1964 pa mu prodajalec ni pokazal nobenih posestnih meja, saj je kupil zemljišče po katastrskih mejah in po podatkih zemljiške knjige. Če bi bile njegove trditve resnične, bi nedvomno kot vsak povprečno skrben lastnik nepremičnin razčistil odnose z morebitnimi najemniki kupljenih zemljišč in na ustrezen način zaščitil svoja lastninskopravna upravičenja na spornem zemljišču. Po lastni izpovedi pa je tožniku dovolil uporabo spornega zemljišča šele pred tremi leti, kar pomeni, da je več kot 30 let toleriral tožnikovo posest spornega zemljišča, ne da bi mu dal vedeti, da je njegovo in da ga tožnik uporablja le kot najemnik. Sodišče prve stopnje se je do trditev toženca in njegovega sina opredelilo v obširni dokazni oceni in jih je pravilno ocenilo kot neprepričljive, zato so pritožbeni očitki, da ni upoštevalo njegovih navedb o nedobrovernosti tožnika, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, neutemeljeni.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni sprejelo ocene o tem, da je bila tožnikova posest dobroverna. Na podlagi ocene izvedenih dokazov takšen zaključek izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 2. odstavku na 8. strani, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z zaslišanjem prič U.B., P.Z., A. B., M. R., T. Z. in A. K., ki so vse soglasno potrdile tožnikovo izpoved, dokazano, da je tožnik užival sporni nepremičnini mirno in v dobri veri kot svoji ves čas, pred njim pa tudi njegov oče.

Tožnik je uveljavljal pridobitev lastninske pravice na spornih zemljiščih s priposestovanjem. Zatrjeval je dobroverno posest v svojo korist ves čas, odkar je on prevzel kmetijo, torej od leta 1971 dalje, pa tudi v korist svojega očeta kot lastninskega prednika. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 266. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. SPZ je začel veljati šele 1. 1. 2003, zato ne more predstavljati pravne podlage za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, če je priposestvovalna doba začela teči že najmanj leta 1971. Pritožnik ima zato prav, ko opozarja, da sodišče pri odločitvi ne bi smelo uporabiti določb SPZ. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev ob pravilni uporabi materialnih določb Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ter Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR), ki so urejala pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem v zatrjevanem obdobju od leta 1971 dalje, odločitev kljub temu pravilna.

V obravnavanem primeru torej pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe ODZ, ki je veljal do uveljavitve ZTLR v letu 1980, nato pa določbe ZTLR. ODZ je glede trajanja priposestvovalne dobe na nepremičninah določal daljšo, 30-letno priposestvovalno dobo, ki pa je bila že pred uveljavitvijo ZTLR skrajšana na 20 let z načelnim pravnim mnenjem razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča dne 4.4.1960 (poročilo VS SL št. I/1960). ZTLR je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni zakoniti zastopnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). SPZ je takšno razlikovanje odpravil, saj pozna le lastniško posest, lastniški posestnik pa je tisti, kdor ima stvar v posesti kot da je njegova (1. odstavek 27. člena SPZ). Tudi presoja dobrovernosti posestnika je nekoliko drugačna, saj 28. člen SPZ določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Razlika glede presoje dobrovernosti posesti med ODZ in ZTLR na eni strani in SPZ na drugi strani, je glede na navedeno očitna. Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Po SPZ pa je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj bil v upravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu (primerjaj N. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 do 265 in dr. Alojzij Finžgar, Stvarno pravo, 1972, stran 112).

Na podlagi navedenih materialnih izhodišč in zgoraj opisanih dejanskih ugotovitev pa pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti odločitve, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na spornih zemljiščih s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni ugotovilo, kdaj je začela priposestvovalna doba teči, saj je le zapisalo, da tožnik uživa sporna zemljišča, odkar pomni, pred njim pa jih je užival njegov oče. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik prevzel kmetijo od svojega očeta v letu 1971, kar pomeni, da je priposestvovalna doba, tudi če se ne upošteva posesti prednika, začela teči najpozneje tedaj in se iztekla že davno pred letom 2007, ko je med strankama nastal spor. Njegova posest je bila dobroverna, kar je izkazano z izvedenimi dokazi, toženec pa ni uspel izpodbiti domneve o dobrovernosti, saj njegove trditve o tem, da je tožnik užival sporno zemljišče z njegovim dovoljenjem, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso sprejemljive. Ker je potrebno presojati dejstvo dobrovernosti, upoštevaje določbe ODZ in ZTRL ter sodno prakso v obdobju pred uveljavitvijo SPZ, je očitek pritožnika, da dobrovernost ni podana glede na določbo 1. odstavka 27. člena SPZ, nesprejemljiv. Ker so torej ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, da je tožnik dobroverni posestnik spornega zemljišča, zemljišče pa je kot dobroverni posestnik užival potrebno dobo, je postal lastnik spornega zemljišča na podlagi določbe 4. odstavka 28. člena ZTLR.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodba ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika po povrnitvi pritožbenih stroškov. Na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP nosi te stroške sam, saj s pritožbo ni uspel.

Datum zadnje spremembe:

17.02.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 228/2009
• VSL sklep I Cp 229/2015
• VSL sodba I Cp 1851/2009