VSL sodba I Cp 2085/2009

Jedro

6. točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti pravi, da zavarovana in sozavarovana oseba izgubita svoje pravice iz zavarovanja, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Nadalje pa pravi, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno tedaj, če ni imelo veljavne nalepke za tehnični pregled.

Razlog za nastanek obravnavane prometne nezgode gre iskati v prometno neprimernem in napačnem ravnanju voznika in ne v neizpravnosti avtomobila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan izplačati znesek 8.345,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.345,85 EUR od 11.9.2004 do 31.12.2006 v višini 3.033,61 EUR in stroške postopka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.088,63 EUR.

Zoper sodbo se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je pravna podlaga tožbena zahtevka 7. člen Zakona o obveznem zavarovanju v prometu in 6. točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-03. Pritožnica se ne more strinja z razlogi sodbe, da so določila splošnih pogojev, ki se nanašajo na posledice povzročitve nesreče s tehnično neizpravnim vozilom prestroga za toženca. Namen določila je jasen. Udeleženci v prometu so dolžni spoštovati predpise, posledica je višja stopnja varnosti udeležencev v prometu. Po stališču sodbe je vožnja s tehnično neizpravnim vozilom dovoljena, saj ima še vedno možnost dokazovati, da nesreče ni pripisovati stanju vozila. Sodišče je prekoračilo meje možnosti, ki jo ponuja besedilo, saj ne gre za pravno praznino, ki bi omogočala širšo interpretacijo. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (82. člen OZ), določila splošnih pogojev so jasna. Ni govora o vzročni zvezi med neizpravnostjo vozila in povzročitvijo prometne nesreče. Upoštevati pa je treba tudi pogodbeno voljo strank in tu se pokaže, da je tožeča stranka v splošnih pogojih iz zavarovanja izključila vse primere, ko kdo upravlja vozilo, ki ni tehnično brezhibno. Po povedanem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je napačno razlagalo določilo 3. člena Splošnih pogojev tožeče stranke.

Sodišče je pritožbo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča pritožbe. Dodati je, da ni dvoma, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka 7. člen Zakona o obveznem zavarovanju. Sestavni del tega so tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki v 3. členu opredeljujejo primere, ko zavarovanec in sozavarovanec izgubita zavarovalne pravice. 6. točka 1. odstavka 3. člena pravi, da zavarovana in sozavarovana oseba izgubita svoje pravice iz zavarovanja, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Nadalje pa pravi, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno tedaj, če ni imelo veljavne nalepke za tehnični pregled. Tožencu slednjega (neveljavnost nalepke za tehnični pregled) tožeča stranka ne očita, pač pa trdi, da so bile na avtu nameščene neustrezne pnevmatike (policijski zapisnik v prilogi pod A1). Da je temu tako, izhaja tudi iz mnenja izvedenca avtomobilske in prometne stroke T. J.. Dejansko stanje, kot je opisano zgoraj, torej ne ustreza primeru ko zavarovanec in sozavarovanec izgubita zavarovalne pravice, če vozilo, ki ga je vozil voznik, ni bilo tehnično brezhibno. Ker pa je bila ugotovljena tehnična hibnost avta, pa ima voznik vsekakor pravico dokazovati, da ugotovljena pomanjkljivost (hibnost) na avtu ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Prav to je tožencu uspelo dokazati. Iz izvedenskega mnenja, zoper katerega ni bilo pripomb, namreč izhaja, da sporni avto ni izpolnjeval zahtev in pogojev, navedenih v Pravilniku o napravah in opremi vozil v cestnem prometu in so zato pomenili nevarnost pri uporabi v cestnem prometu. Vendar pa kljub temu neizpolnjevanje zahtev ni bistveno prispevalo k nastanku nezgode. Povedano pomeni, da je odpadel eden od elementov odškodninske odgovornosti – vzročna zveza. Izvedenec J. je v zaključku izvedenskega mnenja povedal, da razlog za nastanek obravnavane prometne nezgode gre iskati v prometno neprimernem in napačnem ravnanju voznika B. Po povedanem pritožbeno sodišče ne dvomi, da je odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pravilen. Vzrok za nastalo nezgode ni v neizpravnosti avtomobila, pač pa v napačnem ravnanju voznika. Ker je za pravilno odločitev v tej zadevi pomembno le-to, kar je že napisano zgoraj, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe, ki niso bistveno vplivale na rešitev zadeve, ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1685/2019
• VSL sodba II Cp 1454/2015
• VSL Sodba I Cpg 320/2022