VSL sklep I Cp 993/2009

Jedro

Trditve tožeče stranke morajo biti skladne, zadostno substancirane, iz njih pa mora izhajati materialnopravna utemeljenost tožbenega zahtevka. V nasprotnem primeru jih namreč ni mogoče preverjati v dokaznem postopku, zaradi tega pa mora sodišče prve stopnje v okviru svoje razčiščevalne dolžnosti iz 285. člena ZPP stranko primarno spodbuditi, da nekonsistentnost odpravi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožeči stranki 18.663,99 EUR (4.472.639,27 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od navedenega zneska od 6. 5. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 18.663,99 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila. V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, toženima pa v plačilo nerazdelno naložilo še pravdne stroške tožeče stranke s pripadki.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženi stranki. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in v sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne z ustrezno stroškovno posledico, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do pravnoodločilnega dejstva, ali je tožeča stranka toženi izročila dogovorjeni znesek. Glede navedenega je bilo dokazno breme na njej, tega pa tožena stranka ni dokazala, temveč je celo sama priznala, da je ta znesek dala toženi stranki že predhodno, na podlagi prej sklenjenih posojilnih pogodb. Izpodbija tudi dokazno oceno sodišča o navedenem dejstvu, saj meni, da ne gre za inkonsistentnost tožeče stranke, temveč spremembo njene trditvene podlage, kar bi moralo sodišče pri odločanju upoštevati. Pri tem sodišče tudi ni upoštevalo, da trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem stranke. Sodišče pa tudi ne navede, katere trditve je tožeča stranka med postopkom podala pravočasno, in katere ne, kar predstavlja pomanjkanje razlogov in torej kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje vsaj natančno ugotoviti, kolikšen del pogodbenega zneska predstavljajo pogodbene obresti. Pri tem bi moralo 1,6-odstotno obrestno mero zmanjšati najmanj na obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled (VS RS II Ips 390/97). Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka tudi s tem, ko ni odločilo o nekaterih bistvenih ugovorih toženih strank. Tožeča stranka je namreč sama priznala, da naj bi bil v pogodbenem znesku vključen znesek pogodbenih obresti v višini 1,6 odstotka mesečno za eno leto, kar znaša pribl. 7.800,00 EUR. V tem primeru gre za navidezno višje posojilo, ki po določbi 1. odstavka 66. člena ZOR nima učinka med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje se do tega ugovora ni opredelilo. Ravno tako se ni opredelilo do oblike poroštva drugotožene stranke in posledično do ugovora zastaranja upnikove terjatve nasproti poroku na podlagi 2. odstavka 1019. člena ZOR. Zmotna je tudi utemeljitev sodišča, da dokaznega predloga tožene stranke po zaslišanju priče Š. ni upoštevalo zaradi prekluzije, saj je iz spisa razvidno, da je sodišče dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Takšni zavrnitvi toženi stranki nasprotujeta. Toženi stranki se nadalje ne strinjata s stališčem, da predstavlja sporna posojilna pogodba neke vrste novacijo, pri čemer se sklicujeta na sodbo VS RS III Ips 176/99. Tožena vztrajata da gre za novo posojilo, ki se ga je posojilodajalec šele zavezal izročiti ob podpisu pogodbe in ga nesporno še ni izročil. Toženi stranki tudi v celoti ugovarjata izračunu obresti, ki temelji na povsem napačnih predpostavkah. Sodišče bi moralo najprej ugotoviti, kdaj naj bi tožeča stranka izročila znesek po pogodbi in kolikšen, nato pa še, kolikšen del zneska predstavljajo obresti. Priglašata stroške s pritožbo.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja dejstvo, da je tožnik prvemu tožencu znesek posojila izročil, posojilni pogoji pa so bili določeni s pogodbo. To pa je vse, kar je v zvezi z odločitvijo v konkretnem primeru pomembno. Dejstvo, kdaj in kako je tožeča stranka prvotoženi izročila znesek po pogodbi pa je v konkretni zadevi pravno nepomembno. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sta stranki 30. 12. 2000 podpisali posojilno pogodbo, na podlagi katere se je tožeča stranka kot posojilodajalec ob podpisu pogodbe zavezala, da bo prvotoženi kot posojilojemalcu izročila denarni znesek v vrednosti 5.052.474,00 SIT oziroma 46.721,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na isti dan, kot brezobrestno posojilo za dobo enega leta. Tožnikovo terjatev po pogodbi sta stranki zavarovali z „osebnim premoženjem posojilojemalca oziroma premoženjem drugotožene stranke, katere lastnik in direktor je prvotožena stranka kot posojilojemalec.“ V primeru zamude s plačilom sta dogovorili tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih trditev pravdnih strank ugotovilo, da je prvotoženec zaradi izpolnitve opisane obveznosti tožniku opravil tri plačila v skupni vrednosti 3.500.000,00 SIT. Preostanek po pogodbi pa mu še vedno dolguje, zato je tožnikovemu zahtevku na njegovo plačilo v predmetni pravdi pretežno ugodilo.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da je pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo spremembe tožnikove trditvene podlage in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč napačno štelo, da predstavlja sprememba trditev tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2007 (tj. še pred prvim narokom za glavno obravnavo), zgolj njeno „nekonsistentnost.“ Tožnik je namreč vsled ugovorom toženca, da po pogodbi ni prejel ničesar, priznal, da celotnega zneska po pogodbi ni izročil prvotožencu ob njeni sklenitvi (kot je trdil v tožbi in kot izhaja iz sklenjene posojilne pogodbe), temveč ga je izročil zgolj delno, v preostanku pa je posojen znesek vključeval zapadel, a še neplačan dolg prvotoženca po predhodno sklenjeni posojilni pogodbi. Tako je ponudil dejanske navedbe o terjatvi iz posojilne pogodbe, po drugi strani pa dejanske navedbe za terjatev iz druge pravnoposlovne podlage (morebiti novacije, pogodbe o pripoznavi dolga ali poravnave). Pri tem svojih trditev niti ni substanciral tako, da bi denarno terjatev, ki je navedena v skupnem znesku, specificiral po posameznih postavkah oziroma navedel vsote, ki se nanašajo na morebitno eno in drugo podlago, niti ni navedenega neskladja v svojih trditvah drugače pojasnil. Postopanje sodišča prve stopnje, ki je takšne „nekonsistentne navedbe“ tožeče stranke preverjalo tekom dokaznega postopka, je zato že samo po sebi inkongruentno.

Trditve namreč same po sebi niso predmet dokazne ocene, temveč so njen predmet zgolj v dokaznem postopku izvedeni dokazi (oziroma dokazna sredstva), ki se izvajajo z namenom preverjanja trditev o pravno pomembnih dejstvih. Le-te morajo biti zato (upoštevajoč vsebino obravnavane posojilne pogodbe) skladne, zadostno substancirane, iz njih pa mora izhajati materialnopravna utemeljenost tožbenega zahtevka. V nasprotnem primeru jih namreč ni mogoče preverjati v dokaznem postopku, saj takšna sprememba trditvene podlage tekom postopka povzroči nesklepčnost tožbe, zaradi katere mora sodišče prve stopnje v okviru svoje razčiščevalne dolžnosti iz 285. člena ZPP stranko primarno spodbuditi, da jo odpravi. V konkretnem primeru, ko tega navkljub pravočasnosti navedb tožeče stranke ni storilo, je o tožbenem zahtevku napačno odločilo, saj iz zgoraj povzetih trditev tožeče stranke ne izhaja utemeljenost njenega materialnopravnega zahtevka. Izpodbijane sodbe pa ne more spremeniti niti sodišče druge stopnje (četudi odloča zgolj o pritožbi tožene stranke), saj bi takšna sodba za tožnika pomenila sodbo presenečenja, s čimer bi sodišče druge stopnje kršilo načelo kontradiktornosti kot temeljno načelo pravdnega postopka in tako samo storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva, vendar v mejah razpravnega načela ter upoštevajoč nepristranskost sodišča spodbudi tožečo stranko, da odpravi pojasnjeno nesklepčnost tožbe, šele po zadostitvi navedeni dolžnosti po 285. členu pa naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1110/2014
• Sodba in sklep III Ips 46/2010
• VSL sodba II Cpg 345/2011