VSM sodba I Cp 1161/2009

Jedro

Prvi odstavek 179. člena OZ sicer kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, vendar pa niti iz navedb tožnika v postopku na prvi stopnji niti iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, do okrnitve katere osebnostne pravice tožnika naj bi v posledici škodnega dogodka prišlo.

Izrek

I.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremeni tako, da se znesek 2.000,00 (dva tisoč 00/100) EUR naveden v prvi in tretji alineji točke 1 izreka nadomesti z zneskom 1.500,00 (tisoč petsto 00/100) EUR, znesek 479.280,00 (štiristo devetinsedemdeset tisoč dvesto osemdeset 00/100) SIT naveden v prvi in drugi alineji 1. točke izreka, pa z zneskom 359.460,00 (tristo devetinpetdeset tisoč štiristo šestdeset 00/100) SIT ter v točki 3. izreka znesek 895,80 (osemsto petindevetdeset 80/100) EUR z zneskom 715,64 (sedemsto petnajst 64/100) EUR, ter se tožbeni zahtevek zavrne še za 500,00 (petsto 00/100) EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.

Tožnik je dolžan tožencu v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe plačati stroške postopka s pritožbo v višini 44,24 (štiriinštirideset 24/100) EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.000,00 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 479.280,00 SIT od 30.8.2006 do 21.12.2006 ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.000,00 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 2.220,68 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 532.163,75 SIT od 1.11.2002 do 31.12.2006 ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.220,68 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da mora tožniku v 15 dneh po prejemu sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v višini 895,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo (smiselno zoper njen obsodilni del v višini, ki presega 2.379,68 EUR) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Uvodoma kot previsoko graja prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2.000,00 EUR ter meni, da je dolžan tožniku povrniti le škodo v višini 625,94 EUR, saj je tožnik v postopku izkazal odgovornost toženca le za škodo – poškodbe na obrazu, ki izhaja iz kazenske sodbe. Tožnik pa ni izkazal toženčeve odgovornosti za škodo, ki naj bi jo utrpel s poškodbo po levi strani prsnega koša, na desnem kolenu, očesu in območju ust ter tega v izpodbijani sodbi ni obrazložilo niti sodišče. Odškodnina, ki jo je sodišče priznalo za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem v višini 1.000,00 EUR, je za poškodbe obraza previsoka, primerna bi bila v višini največ 417,29 EUR. Pretirana je tudi odškodnina za strah v višini 500,00 EUR, saj sekundarni strah ni trajal tako dolgo kot ocenjuje sodišče prve stopnje. Primarnega strahu pa tožnik sploh ni trpel, na kar kaže dejstvo, da je toženca do prihoda policije celo pridržal. Zato primerna odškodnina po tej postavki znaša le 208,56 EUR. Odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi posega v pravico osebnosti v višini 500,00 EUR je sodišče sprejelo brez podlage v izvedeniškem mnenju. Izvedenec je izrecno navedel, da psihične motnje, ki jih je imel tožnik, niso nastopile zaradi poškodb, ki izvirajo iz škodnega dogodka. Sodišče je odločitev o obstoju duševnih bolečin zaradi posega v pravico osebnosti obrazložilo le z navedbo, da bi takšen napad na posameznika pri povprečnem človeku povzročil poznejša neprijetna občutja, kar pa ne zadostuje. V nadaljevanju izpodbija še odškodnino za premoženjsko škodo za nova očala v znesku 299,70 EUR in za novo zobno protezo v znesku 376,99 EUR, saj po njegovem prepričanju tožnik ni dokazal, da je prišlo do nastanka te škode. Tožnik ni navedel kako natančno je prišlo do zloma očal in proteze, tega pa tudi ni obrazložilo sodišče, prav tako ta dejstva ne izhajajo iz kazenske sodbe. Pritožba tudi v pritožbenem postopku uveljavlja ugovor zastaranja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki izvira iz tistih poškodb, ki niso izrecno navedene v izreku kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Lenartu opr. št. K 58/2002 z dne 5.1.2005 (poškodba prsnega koša, vratne hrbtenice, desnega očesa, škoda zaradi očal in proteze). Prav tako ugovarja priznanju zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo pred datumom vložitve tožbe, od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa pred izdajo sodbe. Nadalje graja stroškovni izrek in sicer meni, da tožniku glede na to, da mu je sodišče priznalo skupno 4.220,68 EUR, za pisne vloge in zastopanje, pripada le po 300 točk in ne po 400 točk po Odvetniški tarifi -OT. Zmotna pa je prvostopenjska ugotovitev, da je njegov pravdni uspeh le s 24%, saj je treba pri izračunu uspeha upoštevati tek zakonskih zamudnih obresti. Za narok dne 24.3.2009 bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati nadaljnjih 40 točk za čakanje na narok, saj se je ta začel s 40 minutno zamudo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek nad 1.841,00 EUR zavrne, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeni preizkus zadeve v okviru razlogov, ki jih navaja pritožba ter glede kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pokaže, da je sodišče prve stopnje tako v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin ter strahu kot v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo, pravilno in popolno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo ter je odškodnino ustrezno odmerilo. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odločilo tudi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti in o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Pritožba je utemeljena le v delu, ko sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo obstoja nepremoženjske škode v obliki duševnih bolečin zaradi posega v pravico osebnosti ter odmero odškodnine po tej postavki. Delno je tudi utemeljena graja odmere pravdnih stroškov. Navedeno je narekovalo delno spremembo izpodbijane sodbe v obsodilnem delu ter v stroškovnem izreku (5. alineja 358. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

1. V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo:

Pritožbeno sodišče ne pritrjuje stališču pritožbe, da tožnik ni uspel izkazati drugih poškodb kot poškodb na obrazu (leve strani prsnega koša, desnega kolena in očesa) ter da sodišče prve stopnje odgovornosti toženca za druge poškodbe tožnika v izpodbijani sodbi ni ustrezno obrazložilo. Toženec pri tem izhaja iz stališča, da je tožniku uspelo dokazati le poškodbe, ki so izrecno navedene v izreku kazenske obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Lenartu opr. št. K 58/2002 z dne 5.1.2005 (udarnina in odrgnina v predelu nosu in udarnine z odrgninami obraza pod desnim očesom). Vendar pri tem spregleda, da je sodišče v pravdnem postopku na kazensko obsodilno sodbo vezano le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP), ne pa tudi glede obstoja vseh posledic škodnega dogodka, ki lahko v pravdnem postopku predstavljajo podlago za uveljavljanje odškodnine. Dejstva, ki jih je treba ugotoviti v kazenskem postopku za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja (znaki kaznivega dejanja v skladu s Kazenskim zakonikom – KZ) ter škodne posledice kaznivega dejanja, ki so relevantne za odločanje o odškodnini v pravdnem postopku, niso nujno identične. Tako so lahko pri odločanju o odškodnini pomembne tudi tiste posledice, ki v opis kaznivega dejanja, povzet v izreku kazenske sodbe, ne sodijo, saj ne predstavljajo znakov konkretnega kaznivega dejanja, kar pa samo po sebi ne pomeni, da jih oškodovanec v posledici ravnanja povzročitelja, ki ima znake kaznivega dejanja, ni utrpel. Seveda pa je obstoj takih posledic v pravdnem postopku treba ugotoviti na način, določen v 8. členu ZPP.

Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju poškodb, ki jih je tožnik v škodnem dogodku utrpel, ter posledic – telesnih bolečin, ki jih je zaradi teh poškodb trpel, povsem utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca J. F., dr. med.. Ta je ugotovil, da je tožnik v predmetnem nezgodnem dogodku utrpel udarnine in povrhnje odrgnine v predelu obraza, udarnino v predelu prsnega koša na levi strani ter poškodbo desnega kolena. Prav tako je pojasnil najverjetnejši način njihovega nastanka, in sicer da je do poškodbe obraza in prsnega koša prišlo pri suvanju z ročajem cepina proti glavi in telesu tožnika, do poškodbe kolena pa pri padcu po tleh. V zvezi s poškodbo očesa je sodišče prve stopnje, glede na potek dogodka, utemeljeno sklepalo, da jo je tožnik utrpel ob škodnem dogodku, saj ga je toženec po obrazu udarjal z ročajem sekire, prav tako pa, kot je pravilno navedlo, je tako poškodbo ugotovil tudi izvedenec medicinske stroke, saj jo je opisal v svojem izvedenskem mnenju. Odškodnina v višini 1.000,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo, upoštevaje stopnjo in trajanje telesnih bolečin kot jih je ocenil izvedenec (ta je ocenil, da je bilo trajanje bolečin krajše ter v manjšem obsegu kot je zatrjeval tožnik), in sicer 1 teden stalne ter 2 tedna občasne lahke bolečine, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja pravično odškodnino, odmerjeno v skladu z merili iz 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki je prej nizka kot previsoka, poleg tega je skladna z odškodninami, ki jih v primerljivih primerih prisojajo sodišča v RS (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 679/2005, II Ips 8/2006, II Ips 31/2009).

Neutemeljena je tudi pritožbena graja v zvezi z odmero odškodnine iz naslova strahu v višini 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri odškodnine iz te podlage v celoti oprlo na izvedensko mnenje iz katerega izhaja, da je tožnik trpel nekajminutni intenzivni primarni strah, po dogodku pa en teden zmerni nato pa še dva tedna občasno blagi sekundarni strah. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče zaključuje, da je na prvi stopnji odškodnina odmerjena v skladu z merili iz 179. člena OZ, ustrezno upoštevaje trajanje in stopnjo strahu. Pritožbene navedbe toženca, da tožnik primarnega strahu sploh ni trpel, kar naj bi izhajalo dejstva, da je po napadu toženca pridržal do prihoda policije, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj pritožba ni pojasnila, zakaj jih toženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že med postopkom na prvi stopnji (337. člen ZPP), zato se drugostopenjsko sodišče s pritožbenim ugovorom toženca v tej smeri ni ukvarjalo. Toženec namreč v postopku na prvi stopnji obstoju primarnega strahu, ki ga je tožnik smiselno zatrjeval že v tožbi, ni ugovarjal, ugovarjal pa ni niti tovrstnim ugotovitvam izvedenca medicinske stroke in je nanje sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Nedovoljeno pritožbeno novoto predstavljajo tudi navedbe toženca, da tožnik sekundarnega strahu ni trpel v trajanju, kot ga je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo sodišče prve stopnje. Navedb v tej smeri toženec tekom postopka na prvi stopnji ni podal, čeprav je bil z ugotovitvami izvedenca seznanjen, v pritožbi pa utemeljenih razlogov za to ni navedel.

Pritožba je utemeljena le v graji prisoje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice. Prvi odstavek 179. člena OZ sicer kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, vendar pa niti iz navedb tožnika v postopku na prvi stopnji niti iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, do okrnitve katere osebnostne pravice tožnika naj bi v posledici škodnega dogodka prišlo. Splošna osebnostna pravica je okvirna pravica, ki zajema vrsto pravic, ki v OZ niso izrecno opredeljene. Da bi bilo mogoče odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tega naslova, bi tožnik moral natančno in jasno opredeliti, katera izmed osebnostnih pravic (npr. varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, pravica zasebnosti s posledično razžalitvijo in podobno) je bila v posledici škodnega dogodka kršena, šele na tej podlagi bi bilo mogoče odločiti, ali je do zatrjevane kršitve konkretne osebnostne pravice res prišlo (212. člen ZPP). Zgolj opredelitev posledic, ki naj bi jih tožnik zaradi pavšalne navedbe o okrnitvi osebnostne pravice utrpel (težave na psihičnem področju; sramota; možnost, da je dogodek pri ljudeh vzbudil občutek, da je tožnik storil nekaj negativnega), ter splošna navedba, da so bile kršene osebnostne pravice tožnika, ne daje zadostne podlage za ugotovitev obstoja pravno priznane škode. Le poseg v konkretno pravico, ki predstavlja pravico osebnosti, namreč opravičuje oškodovanca do odškodnine, če zaradi nedopustnega posega v konkretno osebnostno pravico trpi duševne bolečine. Duševne bolečine, ki jih oškodovanec trpi zaradi drugih ravnanj, ki niso zajeta v prvem odstavku 179. člena, pa ne predstavljajo pravno priznane škode ter tako ne morejo biti temelj za prisojo odškodnine. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v delu, v katerem je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po tej postavki v celoti zavrnilo.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka, v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, spremenilo tako, da je tožniku iz tega naslova priznalo odškodnino v skupnem znesku 1.500,00 EUR (359.460,00 SIT), v presežku, za znesek 500,00 EUR pa je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

2. V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo:

Toženec je v pritožbi izrecno ugovarjal prisoji odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je tožnik uveljavljal zaradi zlomljenih očal in zobne proteze, medtem ko odškodnini za premoženjsko škodo v višini zneska za popravilo avtomobila (1.518,95 EUR) in izdelavo cenitvenega poročila (25,04 EUR) v pritožbi ni izrecno nasprotoval.

Enako kot je bilo obrazloženo v zvezi z nepremoženjsko škodo, tudi v zvezi s premoženjsko škodo velja, da dejstva, ki jih je treba ugotoviti v kazenskem postopku za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja (znaki kaznivega dejanja v skladu s Kazenskim zakonikom – KZ), ter škodne posledice kaznivega dejanja, ki so relevantne za odločanje o odškodnini v pravdnem postopku, niso nujno identične. Če določena škodna posledica, ki jo tožnik zatrjuje kot posledico toženčevega ravnanja, ni hkrati zajeta tudi v izreku kazenske sodbe, to še ne pomeni, da toženec z ravnanjem, ki sicer hkrati izpolnjuje tudi znake kaznivega dejanja, te posledice ni povzročil. Ne glede na to, da zlom očal in zobne proteze ni izrecno zajet v izreku kazenske sodbe (tam je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, in sicer "le" avtomobila tožnika), je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevaje določbo 8. člena ZPP in je na podlagi izpovedbe tožnika, izvedenskega mnenja iz katerega izhaja mehanizem nastanka poškodb (udarci z ročajem cepne sekire v predel obraza in nosu) ter dejstva, da toženec sam nastanka navedenih poškodb ni zanikal, utemeljeno zaključilo, da je tožniku ta škoda nastala prav v posledici predmetnega škodnega dogodka. Tak zaključek je glede na ravnanje toženca, ki je tožnika udarjal z ročajem cepne sekire v predel obraza in nosu, tudi izkustveno povsem sprejemljiv (ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da poškodba zobne proteze izhaja že iz ambulantnega kartona z dne 19.1.2002, sestavljenega na podlagi pregleda tožnika neposredno po dogodku). Kot je pravilno štelo tudi sodišče prve stopnje, je tožnik višino škode zaradi zlomljene proteze izkazal z računi Očesne optike MK s.p. z dne 8.5.2002 (71.820,00 SIT oziroma 299,70 EUR) in Zobne ambulante za odrasle RD, dr. stom. (90.343,00 SIT – 376,99 EUR) zato mu jo je utemeljeno v zahtevanih zneskih priznalo.

3. V zvezi z ugovoroma zastaranja:

Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, na podlagi 353. člena OZ odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, enako pa velja tudi za zadržanje zastaranja. Toženec se je že v postopku na prvi stopnji, prav tako pa tudi v pritožbi, zavzemal za stališče, da se določba 353. člena OZ nanaša izključno na škodo, ki je izrecno navedena v izreku kazenske sodbe – v predmetni zadevi torej v zvezi s premoženjsko škodo na v izreku izrecno navedene poškodbe avtomobila, v zvezi z nepremoženjsko škodo pa na udarnino z odrgnino v predelu nosu in udarnine z odrgninami obraza pod desnim očesom. Zaradi tega se je zavzemal za odločitev, da so odškodninski zahtevki za škodo, ki v izreku kazenske sodbe ni izrecno zajeta, zastarani. Tako stališče ni pravilno. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, ravnanje storilca in posledice, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja in ki morajo biti opredeljene v izreku kazenske sodbe, niso nujno identične škodnim posledicam tega istega ravnanja - kaznivega dejanja, ki so relevantne za odločanje o odškodnini v pravdnem postopku. Zaradi tega je treba določbo 353. člena OZ razlagati širše in sicer se po navedeni določbi presoja zastaranje vseh škodnih posledic kaznivega dejanja, ki predstavljajo temelj za prisojo odškodnine in ne le tistih, ki so izrecno navedene v izreku kazenske obsodilne sodbe.

Glede na obrazloženo je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki ugovoru zastaranja ni sledilo. Do škodnega dogodka je prišlo 18.1.2002. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je bilo z vložitvijo obtožnega predloga zoper toženca v kazenskem postopku dne 6.12.2002 zastaranje kazenskega pregona pretrgano, kar je v skladu z določbo drugega odstavka 353. člena ZPP imelo za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, zastaranje pa je znova začelo teči šele 15.1.2005 – naslednji dan po pravnomočnosti kazenske sodbe z dne 5.1.2005 ter bi se izteklo po preteku 5 letnega zastaralnega roka (15.1.2010), medtem ko je bila tožba vložena 18.7.2006. Dejstvu, da tožbeni zahtevek ni zastaran – sicer le glede posledic, ki so izrecno zajete v izreku kazenske sodbe - pa nenazadnje ni nasprotoval niti toženec.

4. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov odškodnine:

Toženec v pritožbi zastopa stališče, da bi mu sodišče prve stopnje lahko zakonske zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo priznalo šele od vložitve tožbe, zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa od izdaje sodbe dalje. Tako stališče je materialnopravno napačno.

Na podlagi 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. Pogoj za nastanek obveznosti plačila zamudnih obresti je nastop zamude. 165. člen OZ določa, da se odškodninska obveznost za povrnitev premoženjske škode šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Teorija in sodna praksa v primerih, ko oškodovanec sam krije stroške popravila, ki so bili potrebni v posledici škodnega dogodka, navedeno določbo interpretirata tako, da je oškodovanec upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od dne plačila potrebnih stroškov, kot gredo prevzemniku naročila (primerjaj Dunja Jadek Pensa v Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 934, glej tudi sodbo VSK I Cp 533/2004). Tožnik je v predmetni zadevi zahteval zakonske zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo v celoti od 1.11.2002, to je od dne ponovne registracije avtomobila dalje, čeprav je do nastanka škode prišlo v škodnem dogodku, ki se je zgodil že 18.1.2002. Tožnik je avtomobil do ponovne registracije popravil v svoji lastni režiji, škoda pa je bila ocenjena na 364.000 SIT (čemur toženec ni nasprotoval) in tako glede višine škode na avtomobilu kot glede stroškov cenitvenega poročila znana najkasneje z dnem izdelave cenitvenega poročila 26.1.2002. Stroške izdelave novih očal je tožnik plačal 8.5.2002, ko je bil izdan račun Očesne optike MK s.p. ter stroške izdelave zobne proteze pa 1.10.2002, ko je bil izdan račun zobne ambulante. Dejansko pa tožnik plačila zamudnih obresti ni zahteval že od dneva plačila posameznih zneskov na račun stroškov popravil, temveč od kasnejšega datuma dalje. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko mu je tako vtoževane zakonske zamudne obresti tudi priznalo.

Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da gredo tožniku zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo že od vročitve tožbe dalje, saj je bil najpozneje takrat toženec seznanjen tako z obsegom kot z višino škode, ki jo je tožnik v posledici njegovega protipravnega ravnanja utrpel, hkrati pa je bil tudi tudi pozvan na njeno plačilo v smislu 299. člena OZ.

5. V zvezi s stroški postopka:

Ker se je zaradi spremembe izpodbijane sodbe spremenil uspeh pravdnih strank, je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče kot osnove za izračun vrednosti posameznih odvetniških storitev ni upoštevalo le zneska, ki je bil tožniku prisojen, kot se zavzema pritožba, temveč celotno vrednost spornega predmeta (točka 1. tarifne številke 18, tretji odstavek 4. člena Odvetniške tarife – OT), ki znaša 5.559,02 EUR. Pri odločanju o povračilu pravdnih stroškov, do katerega je upravičena posamezna od pravdnih strank, je upoštevalo njihov uspeh v postopku (154. člen ZPP), ki ga je izračunalo upoštevaje uspeh tožnika o glavni stvari, saj je le to merilo od katerega se ugotavlja višina pravdnega uspeha. Uspeh tožnika znaša 67% (zahteval je odškodnino v skupni višini 5.559,02 EUR, prisojeno pa mu je bilo skupaj 3.720,68 EUR), uspeh toženca pa 33%.

Pritožbeno sodišče je pri prisoji stroškov, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP) sledilo materialnopravno pravilnemu ter z določbami ZPP in OT skladnemu izračunu sodišča prve stopnje. Tako je tožniku priznalo stroške v višini 1.356,46 EUR, tožnik pa je glede na svoj 67% uspeh v pravdi upravičen do povračila 67% tega zneska, torej 908,83 EUR.

Tožencu je pritožbeno sodišče poleg stroškov, ki mu jih je priznalo že sodišče prve stopnje v znesku 562,94 EUR, na podlagi drugega odstavka 7. člena OT priznalo še urnino za čakanje na narok dne 24.03.2009 v s pritožbo uveljavljani višini 40 točk (toženec je v stroškovniku sicer priglasil 50 točk), kar znaša 18,36 EUR, 2% materialnih stroškov od tega zneska (0,37 EUR) in 20% DDV (3,75 EUR), skupaj torej 585,42 EUR. Glede na svoj uspeh v pravdi je toženec upravičen do povračila 33% tega zneska, torej 193,19 EUR.

Po pobotanju je dolžan toženec tožniku povrniti pravdne stroške v višini 715,64 EUR.

Pritožbeno sodišče je tudi o stroških postopka s pritožbo odločalo na podlagi uspeha strank v pritožbenem postopku (154. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Toženec je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal glede plačila 2.379,68 EUR, uspel pa je v višini 500 EUR. Njegov uspeh v pritožbenem postopku tako znaša 21%.

Pritožbeno sodišče je tožencu kot potrebne za pritožbo (155. člen ZPP) priznalo naslednje pravilno in pravočasno priglašene stroške (163. člen ZPP): 375 točk za sestavo pritožbe (v presežku, za 250 točk, pa je priglašene stroške zavrnilo, saj so bili priglašeni v nasprotju s točko 1. tar. št. 21 OT), kar znaša 172,13 EUR, 2% materialnih stroškov (3,44 EUR) in 20% DDV (35,11 EUR), skupaj torej 210,68 EUR. Toženec je glede na svoj 21% uspeh v postopku s pritožbo upravičen do povračila stroškov v višini 44,24 EUR.

Po obrazloženem je drugostopenjsko sodišče sprejelo odločitev, razvidno iz izreka te sodbe (5. alineja člena 358 ZPP in člen 353 ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3125/2010
• VDSS sodba Psp 652/2015
• VSL sklep I Cp 2887/2011