VSL sklep I Cp 4769/2008

Jedro

Razjasnjevalna obveznost sodišča je omejena z osnovno vlogo sodišča, ki mora biti nepristransko. Sodišče mora biti zato pri izvajanja razjasnjevalne obveznosti do določene mere zadržano, upoštevajoč pri tem tudi pravice strank do enakega obravnavanja pred sodiščem, saj lahko prevelika pomoč eni stranki prizadene pravico druge stranke do nepristranskosti sodišča.

Za ugotavljanje obstoja zadnje mirne posesti je nepomembno, da je sporazum o prenosu posestne meje v naravo ničen zaradi formalnih pomanjkljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Predlagatelj sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom uredilo mejo med posameznimi parcelami, last udeležencev tega postopka, tako da poteka med posameznimi mejniki v točkah A1 do A4. Vrednost spornega mejnega prostora je sodišče določilo na znesek 1.900,00 EUR (s popravnim sklepom), skupne stroške postopka v znesku 858,64 EUR pa je naložilo v plačilo predlagatelju ter prvima dvema nasprotnima udeležencema, vsaki strani do 1/2, tako, da morata nasprotna udeleženca plačati na račun sodišča stroške v znesku 232,70 EUR, predlagatelju pa povrniti stroške v znesku 196,62 EUR. Odločilo je še, da je sestavni del sklepa tudi skica sodne določitve meje sodnega izvedenca J. - R. Š. z dne 29.7.2008 (z dopolnilnim sklepom).

Predlagatelj se pritožuje zoper ta sklep v obsegu pod 1., 3. in 4. točko izreka sklepa (določitve vrednosti spornega mejnega prostora ne izpodbija, prav tako tudi ne odločitve o skici sodnega izvedenca kot sestavnem delu sodnega sklepa). Uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko predlagatelja ni zaslišalo v postopku. Predlagatelj se je postopka vseskozi udeleževal sam, brez pooblaščenca, zato bi moralo sodišče prve stopnje ravnati v skladu z 12. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Ta dolžnost sodišča je izpeljana iz ustavnega načela enakega varstva pravic. Glede na uveljavljeno pravilo materialnega procesnega vodstva je sprejeto večinsko stališče, da je sodišče dolžno poučiti stranko tako o procesnih pravicah kot o pravicah materialnega prava. Iz nobenega zapisnika ni razvidno, da bi sodišče izpolnilo svojo obveznost in predlagatelja poučilo o njegovih pravicah v postopku. Tudi ga ni opozorilo na možnost predlaganja morebitnih dokazov v potrditev svojih navedb. Navedena kršitev temeljnega načela pravne pomoči prava neuki stranki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Sodišče prve stopnje svoje odločitve tudi ni moglo utemeljiti na izpovedbah prič prvih dveh nasprotnih udeležencev. Dejstvo, da so vse priče staroselci, ne dokazuje še ničesar. Sodišče bi ob skrbnejši proučitvi dejanskega stanja lahko ugotovilo, da so vse priče v prijateljskem odnosu z nasprotnima udeležencema in oddaljene tudi več kot 100 m od spornega mesta ter zagotovo nimajo neposrednega pogleda na sporni prostor, zaradi česar so vse njihove trditve glede dejstev, kako in do kje se je sporno območje uporabljalo, popolnoma neutemeljene. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kriterijem zadnje mirne posesti očitno prezrlo, da je bil mejni ugotovitveni postopek izveden že leta 1987, s katerim pa predlagatelj ni soglašal. Po letu 1987 so bili sproženi tudi pravdni postopki, kar pomeni, da prva dva nasprotna udeleženca nista izvrševala mirne posesti v smislu določil SPZ. Glede na to bi moralo sodišče uporabiti kriterij ureditve meje z razdelitvijo po pravični oceni. Pri tem bi moralo upoštevati tudi, da imata prva dva nasprotna udeleženca urejeno cesto do svoje nepremičnine, z ureditvijo meje na obravnavani način pa bi se močno poseglo v nepremičnino predlagatelja. Ker sodišče ni izvedlo nobenega dokaza v korist predlagatelja in glede na navedeno je sodišče prve stopnje kršilo tudi načelo kontradiktornosti postopka. Predlagatelju ni bil zagotovljen pošten postopek, katerega sestavni del je tudi pravica do enakega procesnega položaja strank. Predlagatelj se pritožuje tudi zoper sklep o stroških, saj je bil prisiljen sprožiti obravnavani postopek izključno zaradi ravnanj prvih dveh nasprotnih udeležencev. Predlagatelj predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, nasprotnim udeležencem pa naloži plačilo stroškov postopka.

Prva dva nasprotna udeleženca sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Ostali nasprotni udeleženci niso odgovorili na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Predlagatelj je v predlogu podal določene trditve v zvezi z ureditvijo sporne meje, na naroku 22.9.2004 pa je navedel še dodatne trditve ter predlagal izvedbo dokazov (sodni izvedenec, ogled). 14.10.2004 je predlagatelj pooblastil odvetnika J. G. za zastopanje v tej zadevi. Pooblaščenec je predložil pooblastilo 15.10.2004, ko je sodni spis tudi pregledal. Na naroku na kraju samem 20.10.2004 je predlagatelj vztrajal pri trditvi, da je sporazum o prenosu posestne meje v naravo z dne 24.3.1987 (med parc. št. 447 in parc. št. 448/1 ter parc. št. 456/4, vse k.o. T.) neveljaven, poleg tega pa je še zatrjeval, da je njegov pravni prednik, stric S. M., sporni svet deloma užival sam, deloma pa so ga kosili drugi sosedje, o čemer bo po potrebi predlagal priče. Narok je bil tedaj preložen na nedoločen čas zaradi morebitne sporazumne ureditve zadeve med predlagateljem ter prvima dvema nasprotnima udeležencema in O. T.. Če do takšne rešitve ne bi prišlo, pa je sodišče udeležencem postopka pojasnilo, da bo nepravdni postopek prekinjen in predlagatelj napoten na pravdo zaradi izpodbijanja omenjenega sporazuma z dne 24.3.1987. Do tega je tudi prišlo, saj je sodišče s sklepom z dne 23.3.2005 postopek prekinilo ter napotilo predlagatelja, da vloži ustrezno tožbo proti prvima dvema nasprotnima udeležencema. 15.4.2005 je predlagatelj pisno obvestil sodišče, da je preklical pooblastilo odvetniku J. G., 28.4.2005 pa je sodišču tudi sporočil, da je skladno z napotitvenim sklepom vložil tožbo. Predlagatelj je nato 23.3.2007 obvestil sodišče, da je pravdni postopek, na katerega je bil napoten, pravnomočno končan (da je sporazum z dne 24.3.1987 ničen, o čemer je predlagal kot dokaz tudi vpogled v spis Okrajnega sodišča v Trebnjem P 29/2005) in predlagal nadaljevanje nepravdnega postopka. Sodišče je nato pozvalo predlagatelja 22.4.2008, da v zvezi z njegovim dokaznim predlogom za zaslišanje prič na naroku 20.10.2004 sporoči točne podatke oseb, za katere meni, da bodo vedele pojasniti pravno relevantna dejstva v zvezi s sporno mejo. Predlagatelj je zatem podal obrazloženo vlogo, v kateri je poleg določenih trditev predlagal še zaslišanje priče A. G., na zadnjem naroku pa je še zatrjeval, da je zadnja mirna posest na spornem svetu obstajala pred letom 1987, ko je meja potekala naravnost (očitno mišljeno v liniji točk A1 - A4).

Ob takšnem stanju zadeve pritožba neutemeljeno očita sodišču, da ni zaslišalo predlagatelja, saj slednji sploh ni podal takšnega dokaznega predloga. S tem v zvezi pritožba neutemeljeno zatrjuje tudi relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 12. in 285. členom ZPP, saj glede na zgoraj opisano aktivno vlogo predlagatelja v postopku, ko je podal tudi posamezne relevantne trditve in predlagal dokaze (med drugim ga je zastopal tudi odvetnik, kateremu je nato sicer preklical pooblastilo, sodišče pa ga je nato posebej pozvalo, da sporoči imena vseh oseb, katerih zaslišanje predlaga o pravno pomembnih dejstvih), ni mogoče govoriti o obstoju situacije, ki jo ureja 12. člen ZPP, zlasti tudi ne o tem, da bi sodišče kršilo svojo dolžnost poučevanja iz 12. člena ZPP, prav tako pa sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati kršitve obveznosti materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Obstoj zatrjevanih relativnih bistvenih kršitev določb postopka je moč preizkusiti le v mejah pritožbenih trditev, v obravnavanem primeru pa pritožba niti ne pojasni, konkretno v čem naj bi sodišče kršilo navedeni zakonski določbi in zakaj naj bi te domnevne kršitve lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sklepa sodišča prve stopnje. Tako pritožba ne pove, o katerih pravicah v postopku sodišče prve stopnje ni poučilo predlagatelja, iz zapisnikov o narokih in že navedenih pripravljalnih vlog pa izhaja, da je predlagatelj predlagal razne dokaze, pri čemer ga je sodišče prve stopnje tudi izrecno pozvalo, da sporoči imena oseb, katerih zaslišanje predlaga (pri tem sodišče ni dolžno poučevati stranke, katere dokaze o posameznih trditvah lahko predlaga). Na takšne pomanjkljive oz. pavšalne pritožbene očitke je zadosten tudi odgovor na načelni ravni in sicer, da razjasnjevalna obveznost sodišča ni absolutne narave. Mora biti v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. Predvsem stranka oz. udeleženec postopka je dolžan navesti odločilna dejstva ter za svoje trditve ponuditi ustrezne dokaze (1. odstavek 7. člena ZPP), saj je sam odgovoren za skrbno in ustrezno varstvo svojih pravic. Razjasnjevalna obveznost sodišča je omejena tudi z osnovno vlogo sodišča, ki mora biti nepristransko (23. člen Ustave RS). Sodišče mora biti zato pri izvajanja razjasnjevalne obveznosti do določene mere zadržano, upoštevajoč pri tem tudi pravice strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. člen Ustave RS), saj lahko prevelika pomoč eni stranki prizadene pravico druge stranke do nepristranskosti sodišča. Pritožbeni očitek o relativnih bistvenih kršitvah določb postopka je zato neutemeljen. Enako velja tudi za zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s pritožbeno trditvijo, da predlagatelju ni bil zagotovljen pošten postopek v skladu z 22. členom Ustave RS. Pritožba tudi teh očitkov ne konkretizira, saj ne pove, katerega dokaza "v predlagateljevo korist" sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato so tudi tovrstne pritožbene trditve presplošne, da bi jih bilo mogoče vsebinsko obravnavati.

Pritožba neuspešno napada tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje. Očitki, ki letijo na izpovedbe prič, so povsem splošni in neopredeljeni (oddaljenost prič "tudi več kot 100 m" od spornega mesta ne vpliva na verodostojnost njihovih izpovedb), zato ne terjajo natančnejšega odgovora (saj pritožbenih trditev v tem delu niti ni možno preizkusiti) in ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da sta prva dva nasprotna udeleženca vse od leta 1987 izvrševala zadnjo mirno posest spornega sveta pred nastankom spora (do katerega je prišlo najprej v letu 2002 oz. celo kasneje). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje tudi na izčrpne in pravilne razloge izpodbijanega sklepa.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Protispisna in nerazumljiva je trditev, da predlagatelj ni soglašal z mejnim ugotovitvenim postopkom v letu 1987, saj predlagatelj tedaj še ni bil lastnik parc. št. 456/4 k.o. Trebnje (slednjo je pridobil v svojo last šele na podlagi izročilne pogodbe v letu 2001). Sporazum o prenosu posestne meje v naravo z dne 24.3.1987 pa je podpisal tudi predlagateljev pravni prednik (stric S. M.), tedanji solastnik in posestnik parc. št. 456/4, s čemer je izrazil tudi svoje soglasje s prav takšno mejo, kot jo je med parc. št. 447 in parc. št. 456/4 določilo sodišče prve stopnje v tem postopku, kar govori v prid ugotovitvi sodišča prve stopnje o zadnji mirni posesti prvih dveh nasprotnih udeležencev. Pri tem za ugotavljanje obstoja zadnje mirne posesti prvih dveh nasprotnih udeležencev na spornem zemljišču po letu 1987 (do nastanka spora) nima nobenega pomena okoliščina, da je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v T. P 29/2005 z dne 6.10.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 6920/2006 z dne 21.2.2007, pravnomočno razsojeno, da je navedeni sporazum z dne 24.3.1987 ničen. Ta pravda je bila sprožena v letu 2005, torej po nastanku spora med predlagateljem in prvima dvema nasprotnima udeležencema, ter ne vpliva na ugotovitev sodišča prve stopnje o zadnji mirni posesti prvih dveh nasprotnih udeležencev na spornem mejnem prostoru (vsaj) do leta 2002. Pritožba ne pove, na katere pravdne postopke se še sklicuje, če pa meri na spisa P 85/98 in P 66/99, katera je sodišče prve stopnje na naroku 26.6.2008 prav tako vpogledalo (glede na to, da sta priložena temu spisu), velja, da ti zadevi nista pomembni za odločitev v tem postopku, saj se nanašata na razmerja med drugimi strankami, ne pa na razmerje med predlagateljem in prvima dvema nasprotnima udeležencema. Ker je sodišče prve stopnje uredilo mejo po zadnji mirni posesti (glede na to, da med predlagateljem in prvima dvema nasprotnima udeležencema ni bilo soglasja o ureditvi meje na podlagi močnejše pravice, vrednost spornega mejnega prostora pa presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti), ni bilo razlogov za uporabo kriterija za ureditev meje iz 5. odstavka 77. člena SPZ. Trditve, da imata prva dva nasprotna udeleženca urejeno cesto do svoje nepremičnine drugje, so zato za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne. Enako velja za trditve, da bi se z izpodbijano odločitvijo o ureditvi meje močno poseglo v nepremičnine predlagatelja z vožnjami prvih dveh nasprotnih udeležencev preko njegovega dvorišča in nastankom nepopravljive škode, razen tega pa gre v tem delu tudi za nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Neobrazložena je tudi pritožbena graja odločitve o stroških postopka, češ da je bil predlagatelj prisiljen sprožiti ta postopek izključno zaradi ravnanj prvih dveh nasprotnih udeležencev. S tako pavšalno trditvijo pritožba ne more ovreči odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki je v skladu s 139. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). Predlagatelj sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 35. člena ZNP).

Datum zadnje spremembe:

18.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 620/2014
• VSL sklep I Cp 1377/2015
• Sklep II DoR 80/2008